Na ljubljanskih Žalah so danes pokopali pisatelja in dramatika Petra Božiča. Pogreba so se udeležili ožji družinski člani in prijatelji, pa tudi predstavniki umetniškega kroga in političnega vrha, med drugim ministrica za kulturo Majda Širca in ljubljanski župan Zoran Janković. Ta je v govoru Božiča ocenil kot viharnika, ki je bil vsem v zgled.
"Vest o njegovi smrti nas je prizadela, ker smo živeli v prepričanju, da je človek njegovega značaja in volje neumrljiv," je dejal Janković. Po njegovih besedah je bil Božič kot mestni svetnik, dejaven predvsem na področju kulture in športa, izjemen sogovornik.
"Kot umetniški ustvarjalec je verjel v svoje literarne junake, ki so bili večinoma ljudje z roba," je pojasnil župan. "Lahko bi ostal pri pisanju, a mu opisovanje sveta ni bilo dovolj, saj ga je želel spreminjati". Prav slednje pa je Božiča, tako župan, pripeljalo v politiko. Trudil se je za dobro Ljubljane, ob čemer je presegal strankarske okvirje, je prepričan Janković, ki je v govoru med drugim omenil tudi pokojnikov boj za imenovanje ceste po Titu.
Pokojnikov prijatelj, predsednik Liberalne akademije in filozof Darko Štrajn je dejal, "da ni prav lahko odgovoriti na vprašanje, kaj vse je bil Peter Božič in posledično, kdo je pravzaprav bil". V literarno zgodovino je vpisan kot avtor vrste romanov in dramskih besedil, v arhivih pa ostaja še njegova novinarska in esejistična publicistika.
Po govorčevih besedah je posebno zanimiva Božičeva udeležba v politiki, "kjer je nastopal predvsem kot predstavnik samega sebe in bil kot tak trikrat izvoljen v ljubljanski mestni svet." Ni bil človek, ki bi sprejemal kakršnekoli klišeje in ustaljene vzorce, ali ki bi verjel v moč tradicionalnih ustanov, je še povedal Štrajn.
Božič, ki je po hudi bolezni v 77. letu starosti umrl v noči na petek, je za svoje ustvarjalno delo, ki je danes uvrščeno v slovenski modernizem, med drugim leta 1972 prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 2002 pa še državno odlikovanje, srebrni častni znak svobode RS. Študentska založba ga je označila za enega zadnjih ustvarjajočih predstavnikov morda najpomembnejše literarne generacije po drugi svetovni vojni, rojene okrog leta 1930.
Božičeva ustvarjalna pot
Peter Božič, rojen 30. decembra 1932 na Bledu, je osnovno šolo obiskoval v Novem mestu in Mariboru, med drugo svetovno vojno je bil deportiran v Nemčijo. V Ljubljani je študiral gozdarstvo, nato slavistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Krajši čas je bil bibliotekar na Jesenicah in učitelj v Krvavi Peči na Dolenjskem, nato samostojni književnik, časnikar, uslužbenec pri ZKOS, nato na ministrstvu za kulturo
Bil je tudi urednik revije Mentor. Med njegova zgodnja dela sodijo kratka besedila, katerih značilnost je njihova pravljična in poetična obarvanost. Ni bil zgolj avtor proze, izjemen je tudi njegov opus na področju dramatike, skozi katero je poskušal iskati odgovore na vprašanja o smislu življenja in bivanja. Ustvarjalen je bil vse življenje.
Božič je med drugim leta 1972 prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 2002 pa je prejel državno odlikovanje, srebrni častni znak svobode RS. "Peter Božič je enako intenzivno ustvarjal v pripovedni prozi in dramatiki. Odkriva predvsem golo eksistenco ogroženih ali izobčenih posameznikov, prikazuje življenje ljudi na robu, zunaj meščansko urejene družbe: mestno revščino, lumpenproletariat, v romanu Očeta Vincenca smrt bedo vojnega časa in izgnanstva. Uvajal je modernizem v slovensko pripovedno prozo in nove tipe slovenskega romana: od eksistencialističnega (Izven, Na robu zemlje) do absurdistično nadrealističnega (Zemlja). V dramatiki se je razvijal od ekspresionizma k absurdni drami, sorodni Beckettu in Ionescu," so njegovo ustvarjalno pot opisali v Društvu slovenskih pisateljev.
V obdobju po upokojitvi je kot član mestnega sveta Mestne občine Ljubljana največ svoje pozornosti namenil razvoju kulture in športa v Ljubljani. Na mestnem svetu je bil med drugim tudi predsednik komisije za poimenovanje ulic in naselij, prav na njegov predlog pa je Ljubljana letos spet dobila Titovo cesto.
