Pomoč pri končanju življenja tudi pri nas? 'Nikomur se ne bo zgodilo, da bi bil usmrčen proti svoji volji'

V Avstriji je z novim letom začel veljati zakon, ki odraslim osebam z neozdravljivo boleznijo ali trajnim hudim zdravstvenim stanjem omogoča, da se odločijo za asistirano smrt. Kot poudarja sogovornik prof. dddr. Andrej Pleterski znan. svetnik, vodja skupine za pripravo zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja pri društvu Srebrna nit, združenju za dostojno starost,  bi predlog zakona o prostovoljnem končanju življenja, ki je trenutno v javni razpravi pri nas, če sorodnega zakona ne bi sprejeli v Avstriji, ostal skoraj neopažen.  

Zakonodajo, ki omogoča, da si oseba, ki doživlja hudo trpljenje, s pomočjo vzame življenje, poznajo v več državah, pred kratkim jo je sprejela tudi Avstrija.  Kaj kažejo ugotovitve, ali je za bolnike bolj prijazna možnost asistirana smrt torej pomoč pri samomoru ali evtanazija, torej usmrtitev na lastno zahtevo s strani drugega? 

Vse zakonodaje, ki urejajo pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, si prizadevajo na varen in pregleden način omogočiti pacientu dostojanstven zaključek življenja brez nepotrebnega trpljenja. Vse omogočajo pacientu pomoč pri samousmrtitvi, večina pa tudi možnost, da smrtonosno učinkovino na izrecno željo pacienta vnese druga oseba. Praksa kaže, da se ogromna večina pacientov tam, kjer obstaja ta druga možnost, odloči za evtanazijo. Razlog je najverjetneje v tem, da je tak konec življenja z gledišča pacienta zanesljiv in udobnejši.

Evtanaziji so se torej v tem zakonu v Avstriji še vedno izognili. Zakaj še vedno takšna zadržanost do evtanazije, kljub temu, da  je za bolnika, kot pravite, ta možnost pogosteje udobnejša? 

Evtanazija seveda nima ničesar skupnega z morjenjem nacističnim oblastem odvečnih ljudi v času Hitlerjevega tretjega rajha, ljudi, ki za svoj umor niso dali nikakršnega soglasja in si niso želeli konca življenja. Vendar nasprotniki pomoči pri prostovoljnem končanju življenja v govorjenju vztrajno enačijo evtanazijo z nacističnimi umori, da bi tako vzbudili strah, ki naj bi preprečil sprejetje ustrezne zakonodaje. Domnevam, da so se v Avstriji temu skušali izogniti tako, da so evtanazijo preprosto izključili iz zakona.

Kako ocenjujete sprejeto avstrijsko zakonodajo in odzive javnosti nanjo doslej? Kaj se je v Avstriji pravzaprav spremenilo za bolnike, ki želijo končati svoje življenje?

Bolniki v Avstriji, ki doživljajo hudo predsmrtno trpljenje, so dobili možnost to trpljenje prekiniti. Vendar njihov zakon ni tako prijazen do pacientov, kot bi lahko bil, če ne bi skušal hkrati miriti nasprotnikov zakona. Ne samo, da postavlja pogoj treh mesecev razmišljanja o posledicah postavljene prošnje po pomoči. Čas izvedbe omejuje na eno leto po odobritvi pomoči, po tem obdobju dovoljenje preneha veljati in mora pacient celoten postopek ponoviti. Take birokratske zapreke nima nobena druga država na svetu. Kljub temu se nasprotniki zakona niso prav nič pomirili.

Zakaj tudi v Sloveniji potrebujemo takšno zakonodajo? 

Tako kot povsod po svetu tudi v Sloveniji številni ljudje doživljajo izgubo dostojanstva in hudo predsmrtno trpljenje, ki ga ni mogoče olajšati z nobenim paliativnim ukrepanjem. Brez zakona smo v sedanjem stanju, ko pacienti nimajo enakih možnosti doživeti lahko, dostojanstveno in mirno smrt v krogu svojcev. Odvisni so od samolastnih odločitev zdravnikov, nad katerimi ni urejenega nadzora. Velja pa, da je prav prostor brez zakonov tisti, ki omogoča zlorabe. Protislovni kodeks medicinske etike pri vprašanjih o koncu življenja zdravnikom ni v pomoč, ampak jih celo spravlja v stisko, saj po eni strani od njih zahteva pomoč pacientom, po drugi strani pa jo prepoveduje.

Zakaj šele zdaj, zakaj takšnega zakona doslej še nismo sprejeli? Ali smo v Sloveniji po vaši oceni pripravljeni nanj? 

Že samo javno govorjenje o smrti je dolgo časa veljalo za neprimerno, kaj šele razprava o pomoči pri trpečem umiranju. Kljub temu poskusov razvneti javno razpravo o tem, ni bilo malo. Vse dosedanje delne ankete kažejo, da ogromna večina državljank in državljanov pomoč pri prostovoljnem končanju življenja podpira. Ker pa so za nastanek zakona in njegovo uveljavitev potrebni odločevalski vzvodi, ki so jih doslej obvladovali nasprotniki zakona, zakon ni nastal niti kot predlog, kaj šele, da bi bil že sprejet. To stanje smo presekali z državljansko pobudo, ki smo jo izpeljali v društvu Srebrna nit, združenju za dostojno starost.

Po kateri državi, ki je že sprejela podobno zakonodajo, se najbolj zgleduje, kaj bi ocenili, kot posebnost predloga? Kaj ključnega prinaša?

 Vsi zakoni, ki so že v veljavi, pacientom, ki so sposobni odločati o sebi, in ki so dobro informirani o svojem zdravstvenem stanju ter o možnostih medicinske in paliativne pomoči, omogočajo na njihovo prošnjo pomoč pri prostovoljnem končanju življenja. Tak je tudi naš predlog, ki s tem daje vsakomur v Sloveniji možnost, da zaključi življenje na način in v trenutku ter na kraju, ki si ga bo sam izbral. Posebej poudarjam, da gre za možnost in nikakršno obveznost ali celo prisilo. Zaradi zakona se ne bo nikomur zgodilo, da bi bil usmrčen proti njegovi volji. Svojo željo lahko pacient kadarkoli prekliče. Posebnost našega predloga je, da uzakonja pomoč pri končanju življenja kot človekovo pravico, zato omogoča tudi pritožbeni postopek. Odgovornost odločitve v celoti postavlja na pacienta, ki dobi pomoč v obliki evtanazije samo v izjemnem primeru, da sam samousmrtitve ni več sposoben opraviti. S tem so zdravniki in medicinsko osebje samo še strokovnjaki v postopku, ki imajo poleg tega tudi pravico ugovora vesti in se lahko iz postopka izvzamejo.

Kako je v zakonu poskrbljeno za to, da kot ste izpostavili, tisti ki trpijo ne bi bili zaradi strahu nekaterih, ki jih je tega preveč strah, da bi jih v to 'zavedli', prikrajšani za smrt brez trpljenja?

Običajen ugovor zakonu je, da bi tak zakon omogočil različne družbene zlorabe. Večdesetletna praksa takih zakonov v svetu doslej še ni prinesla nobenega sodno potrjenega primera zlorabe. Sklicevanje na zlorabe je zato čista izmišljotina. Vsekakor pa predstavlja smrtno resen poskus ljudi prestrašiti. Zakaj nekateri ljudje drugim ljudem v resnici ne dovolijo, da bi umirali v skladu s svojimi željami, zato ostaja večno in neodgovorjeno vprašanje. Kakorkoli, nadaljnja posebnost našega predloga zakona je posebna komisija, ki bo v vseh korakih spremljala, nadzorovala in odobravala postopek, kar zagotavlja njegovo popolno varnost.

Po državah se zakoni na to temo razlikujejo tudi v vprašanju, kdo pridobi to pravico. Ali gre v vašem predlogu le za na smrt bolne ali tudi za tiste, ki jih smrt ne ogroža nujno?

Osnovni pogoj za pomoč je v našem predlogu neznosno trpljenje, za katerega ni lajšanja in ga je mogoče medicinsko opredeliti. Opredelitev trpljenja je subjektivna in jo poda pacient sam. Ni nujno, da trpimo samo zaradi smrtne bolezni, to je lahko tudi ena ali hkrati več zdravstvenih težav, ki nas mučijo, jemljejo dostojanstvo in smisel življenja, same po sebi pa niso smrtne.

Kako ste doslej zadovoljni z odzivom, kaj pričakujete, kdaj bi lahko to sprejeli tudi v Sloveniji?

V času vedno novih covidnih valov in predvolilne mrzlice bi naš predlog zakona ostal skoraj neopažen, če ne bi sorodnega zakona pravkar sprejela naša soseda Avstrija. Javno razpravo bomo zaključili po volitvah, nato pa začeli zbirati 5000 glasov podpore volivk in volivcev, s katerimi bomo predlog zakona izročili v nadaljnji zakonodajni postopek v državni zbor. Od tega dejanja dalje so odprte še vse možnosti, tudi časovne.

Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja se nanaša prav na vsakogar, kajti smrti se nihče ne izogne. Ni pa nobene potrebe, da bi se jo bali, kajti zakon bi nam dal mogočno orodje za pripravo na konec in miren zaključek življenja. Ob tem želim spomniti, da imamo že po Zakonu o pacientovih pravicah možnost podati izjavo o vnaprejšnji odpovedi zdravniški pomoči v primeru nekaterih izrednih zdravstvenih dogodkov, kot je npr. nesreča, ki nas spremeni v rastlino. 

Kdor ne želi obremenjevati svojcev in medicinskega osebja s težko odločitvijo o svojem življenju, naj poskrbi za svojo izjavo, dokler je opravilno sposoben. Čakanje ni na mestu. Predlog našega zakona ne more pomagati ljudem, ki so zmožnost odločanja o sebi že izgubili. Za konec pozivam sodržavljanke in sodržavljane, da, ko bomo objavili zbiranje podpisov podpore zakonu, prispevajo svoj podpis. To ne bo samo podpora lastnemu mirnemu koncu življenja, ampak tudi izkaz aktivnega državljanstva in državljanske volje, ki naj bi jo po ustavi zastopale poslanke in poslanci v državnem zboru.