Zakon o dolgotrajni oskrbi: prava rešitev za dostojno starost?

"Brez pomoči je bolj figa, če si sam ves dan doma," v invalidskem vozičku za domačo mizo iskreno priznava 85-letna Angelca Klobasa. Sama le stežka poskrbi zase, zato ji – kolikor lahko – pomagata sin in hčerka; pri jutranjem oblačenju, obrokih, vožnji, sprehodih. Vsak dan jo obišče tudi oskrbovalka iz Javnega zavoda Sotočje, ki v občini Medvode izvaja pomoč na domu. Tako sem vsaj sigurna, da me bo nekdo prišel pogledat, pripoveduje Angelca Klobasa. "Imaš tisto sigurnost, že to veliko pomeni. Sicer je žalostno, če si ves dan sam, pa veš, da ne bo nikogar. Tako pa pridejo dekleta in mi pomagajo, če je treba. Brez njih sem nemočna."

Od pomoči drugih je odvisna tudi 90-letna Marija Pregelj iz Ljubljane. Redno jo zato obiskuje oskrbovalka Zavoda za oskrbo na domu Ljubljana. To mi daje občutek varnosti, pripoveduje 90-letnica: "Da kakšno stvar, če jaz ne morem, malo pospravijo. Če je lepo vreme, gremo tudi ven na sprehod. Pa pogovor je tudi veliko vreden, včasih se je treba malo potožit. Moram reči, da je to veliko vredno. Zelo rada imam te gospe."

Starostnikov, kot sta Angelca Klobasa in Marija Pregelj, je v Sloveniji iz leta v leto več, pojasnjuje Eva Helena Šarec z Urada za makroekonomske analize in razvoj. "Leta 2050 starejših od 80 let ne bo več 115 tisoč, ampak še enkrat toliko. Hkrati pa se povečuje tudi delež starejših od 65 let. Teh ne bo več 20, pač pa 30 odstotkov. In vse to seveda vpliva na sistem zdravstva. Za ljudi po 65. letu starosti namreč zelo hitro naraščajo izdatki za zdravstvo, za ljudi po 85. letu starosti pa izdatki in potrebe po dolgotrajni oskrbi." In tudi zato – dodaja – je dobro urejen in delujoč sistem dolgotrajne oskrbe ključen. "Če imamo urejen sistem dolgotrajne oskrbe, bo v zdravstvu manjši pritisk na družinske zdravnike, na urgenco, hospitalizacije. Seveda pa lahko vidimo tudi manjše težave pri duševnem zdravju, tako oskrbovanca kot svojca."

Čeprav je to znano že vsaj dve desetletji, je prav vsaka vlada – do zadnje Janševe – rešitve dolgotrajne oskrbe le prelagala iz predala v predal, iz leta v leto. Storitve za vse, ki so zaradi bolezni, invalidnosti ali starosti potrebovali pomoč, niso bile urejene sistemsko. Zdaj, ko smo dobili zakon o dolgotrajni oskrbi, bo drugače, zagotavljajo v vladi. Prva pravica – institut oskrbovalca družinskega člana – bi sicer začela veljati že 1. januarja 2024. Kaj pa vse ostale: vstopne točke na centrih za socialno delo, dolgotrajna oskrba na domu, e-oskrba, dolgotrajna oskrba v institucijah, možnost denarnega prejemka?

Kot opozarjajo naši sogovorniki, je pomislekov in neznank še ogromno. Prva težava – opozarja dr. Matej Babšek, strokovnjak na področju socialnega varstva – so kadri v centrih za socialno delo. In druga težava, kako bodo centri sploh ocenjevali upravičenost do dolgotrajne oskrbe. "Ne gre za strokovno socialno delo. Pač pa za neko čisto tehnično uporabo ocenjevalnih lestvic. Čeprav bi mogoče dolgotrajna oskrba lahko zagotovila neko bolj strokovno celostno delo z ljudi, tako kot je trenutno zastavljena, se bojim, da bo šlo vse v smer nekega golega administriranja, ocenjevanja potreb za golo izdajanje odločb."

Še veliko hujša in že dlje časa znana je kadrovska stiska v domovih starejših. Že danes tam manjka vsaj 10 odstotkov kadra, opozarja sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije Denis Sahernik. "Po eni strani imamo dolge čakalne vrste, po drugi strani je pa v tem trenutku zaradi pomanjkanja kadra približno 750 mest v domovih praznih. Če namreč želijo domovi zaščititi stanovalce, da dobijo storitve, za katere plačujejo, hkrati pa tudi zaposlene, da ne pregorijo, ne smejo sprejemati novih stanovalcev." Kako torej – kar je pri dolgotrajni oskrbi ključno – zapolniti to kadrovsko vrzel?

Če ne bo res korenitih ukrepov in ne bo kadra, opozarja tudi dr. Jana Javornik, raziskovalka delovnih razmerij in javnih politik na Univerzi v Leedsu, bo zakon le mrtva črka na papirju. "Novi zakon sicer končno prepoznava nujnost in celo monetarno ovrednoti družinsko oskrbo, z uvedbo družinskega pomočnika. Vendar pa je treba upoštevati celo paleto kompleksnih dejavnikov okoli tega inštituta. Eden je, da imamo kronično pomanjkanje delovne sile v institucionalnih sistemih, kar pomeni, da lahko s to uvedbo dejansko prisilno prevedeš skrb za družinskega člana nazaj na družino. Morda pa si družina tega ne bi želela."

Kako pa na vse te pomisleke odgovarjajo na ministrstvu za solidarno prihodnost? Kdaj bi vsi začeli plačevati nov obvezni socialni prispevek? Koliko bodo morali, če denarja zmanjka, za dolgotrajno oskrbo doplačevati uporabniki? Celotno oddajo si lahko ogledate v arhivu Voyo.