Zakaj smo volivci politično neinformirani? Je nevednost sploh problem?

Javnomnenjske poizvedbe kažejo, da je bilo v času odločanja za brexit med britansko javnostjo veliko zmotnih percepcij o političnem, ekonomskem in demografskem položaju Britanije. Posebej veliko zmot je bilo na strani tistih, ki so volili za brexit. Več kot polovica Britancev in 75 odstotkov tistih, ki so volili za, je zmotno mislilo, da je priseljevanje iz Evrope povečalo kriminal v Britaniji. Približno polovica državljanov in več kot 60 odstotkov tistih, ki so volili za brexit, je bilo (zmotno) prepričanih, da je evropsko priseljevanje opazno povečalo brezposelnost med v Britaniji rojenimi nizkokvalificiranimi delavci. Več kot polovica volivcev za brexit je imela zmotno prepričanje, da so evropski priseljenci poslabšali kakovost zdravstvenih storitev v Britaniji. 

Politična nevednost v Britaniji je bila (in ostaja) splošno razširjena, toda razlike med segmenti volivcev v tem, kako nevedni so, so prav tako velike. Eden najslavnejših raziskovalcev politične nevednosti v drugi polovici 20. stoletja, Philip Converse, je pred časom povzel izsledke svojih in drugih raziskav s pikro trditvijo, ki povzema prav to dejstvo: "Dve najenostavnejši resnici, ki ju poznam glede informiranosti modernih volilnih teles, sta, da je povprečje zelo nizko, varianca pa zelo visoka." Ugotavlja, da je povprečni volivec precej neinformiran, a da obenem obstajajo volivci, ki so zelo dobro informirani. Organizacija Ipsos redno raziskuje politično nevednost po vsem svetu in je celo razvila "indeks nevednosti", s pomočjo katerega lahko razvrščamo države po stopnji nevednosti, ki jih bremeni. Strašljivo je, da se Britanija pogosto znajde med državami, ki so najmanj neinformirane, tj. ki se odrežejo najbolje.

Glede na to, da je bil na referendumu brexit podprt zgolj z nekaj odstotnih točk razlike, in glede na to, da je bila stopnja nevednosti veliko bolj razširjena med volivci za kot pa volivci proti, je razumno sklepati, da se brexit ne bi zgodil, če bi bile zmotne percepcije med volivci manj razširjene. Politična nevednost torej ni zgolj dejstvo, marveč je tudi nevarno dejstvo, zaradi katerega se nam – družbam – lahko zgodijo slabi politični izkupički, kot je brexit. Glede na kopico raziskav, ki kaže, da so neizobraženi in slabo informirani volivci tudi bolj nagnjeni k temu, da volijo za populistične samodržce, kot so Jair Bolsonaro, Viktor Orbán in Donald Trump, je težko zanikati, da je politična nevednost potencialno nevarna.

Ampak zakaj je tipični volivec le šibko informiran? Splošna inteligenca je, kot kaže Flynnov učinek, v zadnjih 70 letih narasla. Splošna izobraženost je prav tako močno narasla. Še leta 1900 je v Nemčiji, na Finskem, Poljskem in v Španiji zgolj 50 odstotkov otrok hodilo v osnovno šolo. Na Portugalskem in v Grčiji je bilo stanje slabše. Stanje se je po drugi svetovni vojni izrazito izboljšalo in danes so stopnje osnovnega šolanja v Evropi blizu 100 odstotkov. Povprečna leta šolanja v Evropi so pred drugo svetovno vojno znašala pet let ali manj. V osemdesetih letih se je povprečje povzpelo na okoli osem let. Leta 2015 je bilo povprečje okoli 12 let. V zadnjih 40 letih se je tudi silovito povečal delež prebivalstva z več kot srednješolsko izobrazbo.

Enostaven, hiter in brezplačen dostop do informacij se je prav tako večal skozi 20. stoletje. Posebej opazno povečanje se je zgodilo v zadnjih dveh ali treh desetletjih z internetom. Informacije na internetu res niso vedno zanesljive, toda dostop do zanesljivih virov informacij na internetu je prav tako omogočen vsakomur in se zaradi krepitve digitalizacije državnih služb in uradnih poročil ter zaradi vse večje motivacije znanstvenikov, da izsledke svojih raziskav naredijo široko dostopne in razumljive javnosti, le veča. Državljani s pridom izkoriščajo enostaven dostop do poglobljenih informacij v svojem vsakdanjem življenju, ko gre za njihovo osebno zdravje ali odločitev za nakup avtomobila. Zakaj si ne vzamejo nekaj časa in se ne podučijo o vplivu minimalne plače na stopnjo brezposelnosti, vplivu priseljencev na državo blaginje ali kriminal, vzrokih in morebitnih rešitvah za podnebne spremembe, programih in realističnosti programov različnih političnih strank? 

Enostavna razlaga, ki je skladna tako z dejstvom, da je politična nevednost danes enako razširjena med prebivalstvom kot pred 70 ali 50 leti, kot tudi z dejstvom, da so se formalna izobraženost in priložnosti za informiranje v tem času močno povečale, gre takole. Ena glavnih vrlin demokratičnih družb je, da je moč vsakega posameznega volivca izrazito majhna. Seveda imajo bogati večjo moč kot srednji razredi ali revni; volilni listič ni edino, kar šteje. Toda če se osredotočimo zgolj na volilni glas, je jasno, da glas enega samega posameznika ne šteje skoraj nič. To je, kot pravim, lepota demokratičnih volitev. Šele če se poleg mene nabere tisoče, deset tisoče in več drugih volivcev, ki bi radi isto kot jaz, bomo lahko svojega predstavnika spravili v parlament. Težava, ki ob tem nujno nastane, je, da noben posameznik nima več močne spodbude, da bi porabljal svoj čas in napor za informiranje samega sebe o trenutnem ekonomskem ali demografskem stanju države, o političnih strankah in politikah, ki so predlagane.

Z informiranjem samega sebe o učinkih minimalne plače ali privatizacije zdravstva, ali pa o posledicah priseljencev za državo blaginje, ki jih dokazujejo znanstvene raziskave in uradna poročila, si naberemo veliko stroškov. Umirjeno, brezstrastno, poglobljeno informiranje zahteva čas in napor – čas in napor, ki bi ju lahko namesto tega porabili za svoje delo, svojo družino, oddih itd. Kaj pa so potencialne koristi mojega informiranja samega sebe in domnevnega oblikovanja informiranega volilnega glasu? Koristi so skoraj popolnoma zanemarljive. En sam glas se ne bo poznal niti na 3. ali 4. decimalki pri štetju glasov ob končanih volitvah. 

Volitve so za posameznika zelo drugačna situacija kot nakup avtomobila. Če kupim napačen ali slab avto, ker se nisem informiral o svojih možnostih, izgubim svoj denar in pridobim slab avto. Tej neprijetnosti se z iskanjem informacij lahko izognem. Če pa volim za napačnega ali slabega politika, ker se nisem informiral o svojih možnostih, bo na koncu zmagovalec (ali razporeditev sedežev v parlamentu) ravno takšen, kot bi bil, če bi se jaz pred volitvami informiral in obkrožil nekoga drugega. Ko kupujem avto, imam močno, sebično spodbudo, da se informiram (če mi je mar za to, kakšen avto dobim za svoj denar). Ko pa volim, nimam podobno močne spodbude, da se informiram. Informirani ali neinformirani glas mi ne moreta ne koristiti ne škodovati. 

Tipični volivec je zato pogosto racionalno neveden. Neinformiran je, a to ne zato, ker bi bil nespameten (kot bi se zgodilo, če se ne bi informiral ob nakupu avtomobila), marveč zato ker nima močnega razloga, da bi se informiral. Seveda, ko je mnogo volivcev racionalno nevednih, je tragični rezultat ta, da prek volitev dobimo politiko, ki nam škodi. Kar je smiselno s perspektive enega posameznika, je lahko zelo nevarno, ko to stori veliko posameznikov. Tragedija je še večja, saj tudi zdaj, ko to dejstvo poznamo – tj. da racionalna nevednost vsakega posameznika ni problematična, je pa problematična na kolektivni ravni – moja spodbuda za informiranje samega sebe pred naslednjimi volitvami ni nič večja. Vem namreč, da tudi če se naslednjič dobro informiram, to ne bo pomagalo nikomur, razen če se bo naslednjič informiralo tudi tisoče drugih volivcev. Toda v tem drugem primeru – tisoče informiranih volivcev – spet nimam nobene spodbude, da informiram samega sebe! V morju tisočih na volitvah je moj glas zanemarljiv.

Racionalna nevednost volivcev je strukturni problem demokracij, ki ga ne moremo odpraviti zgolj z več formalnega izobraževanja ali z golim moralnim prigovarjanjem, naj se volivci informirajo zavoljo skupnega dobrega. K sreči so bogate liberalne demokracije, kljub politični nevednosti, daleč najboljši (ali daleč najmanj slab) politični režim na svetu, če nam je mar za materialno prosperiteto, relativno nizko stopnjo korupcije, notranji in zunanji mir, svoboščine, izogibanjem ekstremnim gospodarskim polomom itd. Politična nevednost nam bo v okviru siceršnje družbene blaginje vedno znova delala vsaj zmerne težave, sploh ko se ljudstvu ponujajo populistični demagogi – razen če demokracije institucionalno ne nadgradimo z eksperimenti, kot so deliberativna demokracija, oblike politične loterije in celo blage vrste epistokracije.