Pogovarjali smo se z nekaj ljudmi, ki so aktivno vpleteni v reševanje vprašanj terorizma v Evropi. Želeli so ostati anonimni, a so pokazali, kako delovanje v teh organizacijah in organiziran lov na teroriste pravzaprav ne moreta biti vedno učinkovita. Da bi lažje razumeli, kdo je terorist, bi morali vzpostaviti profil povprečne osebe, ki se odloči, ali pa je prepričana, da izvede napad.
"Nobena skrivnost ni, kako pridejo do ljudi, ki so pripravljeni storiti ta najhujša dejanja," nam je dejal prvi in razložil, da nikoli ni tako enostavno, da bi ga prepoznali na prvi ogled. Kot so nas sogovorniki opozarjali, je pogosto iskanje radikaliziranih posameznikov načrtno in tudi vedo, kdo so tisti, ki jih morajo opazovati. "Samo iskanje radikalnih islamističnih vsebin ni še razlog za izvedbo racije ali aretacije, zato se sestavljajo ogromni seznami ljudi, ki jih nato postavljajo na različne stopnje nevarnosti," pa nam je dejal drugi sogovornik. Da ima policija lahko legitimen razlog, se mora ta oseba dejansko aktivno vključiti v izvedbo napada in to morajo varnostne službe zaznati.
Ravno te stopnje radikalnosti so razlog za pogost spregled posameznikov, ki bodo storili korak predaleč. Kot so nam dejali sogovorniki, je v veljavi, sicer zelo površno pravilo (za lažje razumevanje), 90-10-10. Ta pravi, da devetdeset odstotkov ljudi, ki jih zaznajo varnostne službe, ne bo nikoli, razen delovanja na družbenih omrežjih, kar samo po sebi še ni prepovedano, imelo poguma, da bi izvedli kakšne napade. V večini primerov gre za mlade posameznike, ki so razočarani nad svetom okoli njih, pogosto gre za priseljenske družine, ki se ne asimilirajo, sami pa se počutijo odtujene. "To so pogosto tihi, pridni ljudje, ki so aktivni obiskovalci lokalnih mošej in tam se pogosto te posameznike spodbuja k bolj konservativnem pogledu," še pravijo.
Te posameznike je težko slediti, ne zaradi tega, ker bi se samo dobro skrivali, ampak ker jih je na tisoče, desettisoče po Evropi. Od teh tisočih bo mogoče samo 10 odstotkov tistih, ki bodo svojo vlogo videli kot bolj pomembno, bolj aktivno, našli bodo svoje mesto v lokalni islamski skupnosti, ki bo s strogim sledenjem islamske interpretacije te posameznike še bolj prepričala v "pravo smer".
Kot pravijo naši sogovorniki, niso vse mošeje takšne, ravno nasprotno, večina aktivno poskuša to preprečiti, a v nekaterih to ni tako enoznačno. Islamske študije, popoldanski pouk, sestanki, kjer niso prisotne elektronske naprave, so tipični primeri, kjer takšni posamezniki pridejo v stik z radikalnimi elementi iz lastne države ali tujine. Te mošeje so zelo pogosto pod nadzorom varnostnih služb, a sredstva so enostavno omejena, število posameznikov, ki jih morajo nadzorovati, pa je pogosto zelo visoko. Od teh 10 odstotkov, ki pridejo v stik z bolj konservativnimi elementi, jih samo 10 odstotkov pride v stik z radikalnimi elementi znotraj različnih ustanov, ki ponujajo zavetje pred očmi obveščevalcev. Naloga obveščevalcev postaja še težja, saj morajo prepoznavati odklonska dejanja, ki pogosto niso digitalno opredeljena - komunikacija ne poteka preko digitalnih omrežij, če pa, je dobro zavarovana.
In to je gordijski vozel, ki ga morajo obveščevalci vedno razbijati in prepoznati tistega posameznika od desettisočih, ki bi dejansko bil pripravljen storiti teroristični napad. A hkrati se moramo zavedati, da morajo vsaj okvirno nadzorovati vse, da jim mogoče ne bi kdo ušel. "Napad na Dunaju je bil napaka varnostnih organov, ne poznam vseh podrobnosti, a podobne zgodbe o enostavnem zasičenju obveščevalnih podatkov smo že videli v napadih v ZDA leta 2001, napadih v Londonu, Parizu in nenazadnje tudi Madridu," je dejal eden od sogovornikov. Avstrija je nadzorovala številne, ki so pokazali elemente radikalizacije, nelegalne migrante, pa tudi tiste, ki popolnoma legalno vstopijo in delujejo v državi. "Enostavno se lahko zgodi, da je informacij preveč, naredi se napačna ocena in zgodi se napad." V preteklosti je Avstrija sicer že zaprla številne mošeje in izgnala imame, ki so bili osumljeni ekstremizma in financiranja iz tujine, nazadnje leta 2018 sedem mošej in več deset imamov.
Opozarjajo, da so v nasprotju, kar večina misli, te operacije zelo lokalizirane. "Tudi če se posameznik radikalizira, to ne pomeni, da je sposoben napad izvesti. Potrebni so trening, učenje in tudi pranje možganov, da lahko nekdo izvede napad z noži, kalašnikovko ali pa se razstreli. Večina tihih in asocialnih ljudi tega ne more narediti," je še rekel drugi sogovornik. Kot je dodal, je usposabljanje teh posameznikov dobro organizirano in čas je njihov sovražnik. "Več časa kot potekajo usposabljanja, težje jih bodo uspeli prikriti pred obveščevalci. Napad na Dunaju je pokazal, da ta posameznik verjetno ni bil preveč dobro izurjen. Samo za silo je vedel, kako uporabljati kalašnikovko, nosil je lažno bombo, pri napadu pa ni bil tako uspešen kot v primeru nekaterih drugih napadov," je dejal.
Sogovorniki so si bili enotni, da se je v Evropi v zadnjih letih veliko naredilo, da bi se preprečilo nabavo eksplozivnih sredstev in ta je kar dobro nadzorovana. "Glede usposabljanja bi domneval, da posameznik, na srečo, ni bil izurjen v pripravi in uporabi eksplozivov, teroristična celica pa je verjetno imela omejeno znanje, zato je nosil lažno bombo," je dejal eden. Pravijo tudi, da napadi v Avstriji niso bili tako nepričakovani, saj so zadnja leta opazili, da je Islamska država aktivno agitirala nemško in angleško govoreče posameznike, tudi aktivnosti so bile pogosto usmerjene proti Nemčiji in zaničevanju vrednot te države. Po drugi strani pa "velike turške in druge priseljenske populacije predstavljajo velik zalogaj tudi za nemško obveščevalno skupnost, ki velja za eno boljših, tako kot avstrijska."
Islamska država po njihovo ni bila poražena v idejnem smislu, ampak zgolj uničena kot nekakšna lažna entiteta na območju Bližnjega vzhoda: "Spletna aktivnost je nižja, a ni izumrla. Ravno posamezniki, predvsem strokovnjaki, ki so jih dobili na Zahodu, so omogočili, da sta se njihova spletna aktivnost in marketing dobro razširila in naredila nekakšno biblijo pravil, kako odkriti in spraviti posameznike na njihovo stran."
Kot pravijo sogovorniki, bo zdaj potekala natančna analiza, kje se je zalomilo in na kaj morajo biti bolj pozorni. Pereče vprašanje bo zdaj tudi, kako so uspeli pridobiti vojaško orožje, vsi sogovorniki pa so nam s prstom kazali na t. i. Balkansko pot, ki je pogosto bila izvor orožja za teroriste po Evropi.
Pandemija koronavirusa vplivala na napad?
Razlogi glede vpliva pandemije koronavirusa so kompleksni, a ni slučajno, da se je napad zgodil dan pred omejevanjem javnega življenja v Avstriji. Teroristi, kot smo videli že prevečkrat, iščejo civilne žrtve, in sicer tam, kjer se ljudje zbirajo v skupinah. Tako je bilo v Parizu, Nici, Berlinu, Madridu, Londonu ... Pandemija je verjetno prekrižala številne načrte, saj so ljudje bolj ostajali doma, pa tudi če bi bil napad izveden, ne bi bilo toliko žrtev, kar pa ni cilj teh napadov.
Pandemija je vplivala na vse države sveta in tudi na njihove varnostno-obveščevalne strukture, ki so bile pod pritiskom okužb v lastnih vrstah. V državah, kjer so še aktivni sledilci Islamske države, so pogosto imeli na voljo manj vojakov in policistov, ki so te skupine uspešno nadzorovali in na njih vršili pritisk ali jih tudi uničevali. "Islamisti so lahko malo zadihali, saj je ta pritisk omogočil nekakšno reaktivacijo nekaterih struktur," je v zaključku dejal eden od sogovornikov. Takšno zmanjšanje protiterorističnih operacij je bilo možno videti v Maliju, Iraku in tudi v Siriji. Torej, kolikor je pandemija zmanjšala število tarč, je omogočala, da so se teroristične organizacije lahko vsaj delno organizirale.
Epidemija je verjetno pospešila spletno radikalizacijo in iskanje grešnega kozla v vsem, kar evropske kulturne vrednote za konservativne islamiste tudi predstavljajo. Iskanje rešitev na spletu je bilo možno videti tudi s porastom teorij zarot, radikalizacija posameznikov, ki verjamejo v konservativne vrednote Islama pri tem ni bila izjema.
Terorizem z Balkana in sodelovanje obveščevalnih struktur
Ker so sogovorniki omenjali, da je pogosto prišlo do izvoza orožja in tudi idej z Balkana, smo se za nekatera pojasnila tudi obrnili na nekdanja direktorja slovenske obveščevalne varnostne organizacije (Sova), Marjana Miklavčiča in Damirja Črnčeca. Glede nedavnega pojavljanja terorističnih napadov v Evropi je Miklavčič dejal, da gre za kompleksno zgodbo: "Gre za zaskrbljujoč pojav, ki je povezan tudi s konfliktom med Azerbajdžanom in Armenijo in z vlogo Turčije v ozadju. Potem ne smemo pozabiti na dogodke v Franciji, ko je prišlo tudi do konflikta Turkov in Armencev. Vse to so razlogi, ki so dali nekakšen ponovni zagon radikalizmu in izvedbi terorističnih napadov v Evropi." Dejal je tudi, da ni nobena skrivnost, da je bil Balkan že nekaj časa povezan z nekaterimi terorističnimi dejanji: "Ko govorimo o tem območju, je bilo skozi balkanske vojne več oči uperjenih v Bosno in težave z radikalizmom, a pomemben je tudi ta široki lok, od Severne Makedonije, Kosova, čez Bosno do Albanije." Kot je dejal, radikalizacija nikoli ni bila ustavljena in je bila vedno prisotna.
Miklavčič prav tako pravi, da je ta nevarnost terorizmu prisotna na celotnem evropskem območju, ki je povezano z migracijami, tudi nezakonitimi: "Pojavlja se vedno tam, kjer je prisoten tehnični in človeški potencial. Gre za vprašanje evropske varnosti in pri graditvi evropske varnostne arhitekture, kjer moramo vsi slediti in sodelovati." Kot še pravi, da če temu ne bomo sledili, to pomeni ogrožanje evropske kulture, vrednot, demokracije in bomo z ukrepi to morali ubraniti. Varnostne strukture so na takšne primere pripravljene in imajo ustaljene komunikacijske kanale, preko katerih kontinuirano poteka izmenjava ključnih informacij.
"Terorizem je ena oblika varnostnega tveganja, ki je predstavlja enako stopnjo tveganja za vse evropske države, med katerimi poteka latentna izmenjava informacij," je še dejal Miklavčič. Kot pravi, bo po napadih v Dunaju prišlo do več aktivnosti med avstrijsko in severnomakedonskimi varnostnimi strukturami, ki bodo poskušale priti do dna celotni zgodbi. "Tako bi, recimo, če bi šla ta oseba tudi preko Slovenije, bolj intenzivno sodelovale tudi naše varnostne strukture," je še dejal.
Damir Črnčec je v začetku razložil, da gre pri terorizmu v Evropi za zgodbo, "ki se vleče že desetletja. Nekatere države na Bližnjem vzhodu so v postkolonialnem obdobju začele prakticirati bolj skrajne verzije islama in se kasneje vključile tudi v aktivni spopad z zahodnimi vrednotami." Kot izpostavlja, gre za kompleksno zgodbo, ki se je verjetno začela že v prvi afganistanski vojni v osemdesetih letih prejšnjega stoletja: "Ta vojna je bila osnovno bojišče in gojišče teroristov. Od tukaj je tudi zgodba in izvor Osame Bin Ladna, ki se je nato vrnil v Savdsko Arabijo in kot številni drugi, trdil, da se Zalivske države umikajo od "pravilne", bolj konservativne, interpretacije islama." Iz te prve vojne je nastalo ogromno mudžahidov, islamskih borcev, ki so se nato razpršili po vseh državah na območju in tudi začeli svoje ideje aktivno projecirati. "Nato pa so bile vse te intervencije, prva zalivska vojna, druga zalivska vojna, kot posledica napadov na ZDA leta 2001, vse to je prilivalo gorivo na ogenj."
Kot še pravi Črnčec, so ideje islamskih teokracij, ki so jih zahtevali ti posamezniki, bile močna protiutež za "koruptivne" oblasti v državah, v katere so se vrnili. Več tez namreč kaže na to, da se je bliskoviti ekonomski razvoj, ki so ga doživele zalivske države na račun ogromnih zalog nafte, poznal na neenakomernem razvoju v družbi in veliko manjšino, ki s takšnim napredkom znotraj ene generacije (ali pa še manj), niso bili zadovoljni. Pridobivanje novih kadrov in sledilcev je tako bilo lažje in precej uspešno. Druga afganistanska vojna, ki se pravzaprav še vedno ni končala, je bila močan destabilizacijski element v regiji, invazija na Irak leta 2003 pa je pravzaprav dvignila pokrov različnim skupinam, ki so želele prevzeti oblast.
Odstranitev Moamerja Gadafija, arabske pomladi po letu 2010 in razpad Sirije so omogočili nastanek ogromnega območja, na katerem so te skupine uživale relativno samostojnost in priložnost za širjenje idej. Ravno v tem brezvladju je nastala Islamska država, ki je bila odcepljena entiteta Bin Ladnove Al Kaide, a veliko bolj organizirana, pomembne kadre pa je začela pridobivati z Zahoda. Slednji so predvsem skrbeli za komunikacijske in strukturne elemente, ki so teroristični organizaciji omogočali razcvet. Sama tvorba je bila uničena šele z mednarodnim posredovanjem, a ideja in manjše celice še živijo naprej.
"Tukaj moramo tudi dodati turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana, ki je v zadnjem času glavni promotor skrajnega islamista," pravi Črnčec. Kot pravi, samo delovanje Turčije ni skrivnost, Erdogan tudi javno pove, kaj bo počel in tudi aktivno spodbuja muslimanske manjšine po Evropi, da obdržijo svojo identiteto, jo ščitijo in tudi promovirajo. "Erdogan ne skriva aktivnega posredovanja v Libiji, Siriji, Azerbajdžanu in še marsikje," je dejal Črnčec in dodaja, da je turška povezava do Balkana zgodovinska in se zadnja leta njihov vpliv le povečuje.
Balkanske države so po razpadu Jugoslavije postale pomemben cilj številnih muslimanskih držav, od Savdske Arabije, Katarja do Turčije, ki so na takšen ali drugačen način poskušale pridobiti lojalnost lokalnega prebivalstva. Če potujete po Severni Makedoniji, od koder je prišel tudi napadalec na Dunaju, 20-letni Kujtim Fejzul, je Savdska Arabija obnovila ali zgradila številne mošeje. Te je sicer lahko prepoznati po značilni gradnji, jih je pa v zadnjih desetih letih bilo zgrajenih več, kot je bilo potreb prebivalstva. Pogojevanje pomoči teh držav pa že dolgo ni nobena skrivnost, najbolj očitna je vsiljevanje učnega programa po vahabitski ideološki usmeritvi. Slednje je bil razlog za škandal v Londonu, ko so novinarji s pomočjo skrite kamere posneli izvajanje programa, ki je v Veliki Britaniji prepovedan in je spodbujal odrekanje Zahodu in zahodnim vrednotam.
Balkan je od leta 1990 užival nekakšen poseben status med islamisti, obiskali so ga tako Osama Bin Laden kot Abu Bakr Al Bagdadi, oče Islamske države, vahabitska naselja pa še danes predstavljajo varnostno grožnjo. Ravno skozi Bosno so potovali številni borci, ki so nadaljevali pot v Sirijo, in obratno, ko so se vračali. Balkanska pot, ki je ena bolj kompleksnih tihotapskih poti, je vse te zadeve le olajšala. Orožje, ki so ga uporabili v napadu v Parizu leta 2015, je prišlo iz nekdanjih vojaških zalog držav Balkana, izdelala ga je Zastava, s koruptivnimi dejanji in krajami pa je kriminalno podzemlje prišlo do večjih zalog le-tega.
Strokovnjak za terorizem na ljubljanski Fakulteti za družbene vede Iztok Prezelj pa je za STA dejal, da gre pri napadu na Dunaju za očitne povezave islamistov z Zahodnim Balkanom: "Vmes v tem prostoru je pa Slovenija. V enem od člankov skupaj s kolegom ugotavljava, da je Slovenija na prvi pogled država, v kateri ni bilo nobenega uspešno izvedenega terorističnega napada, ki nima neke stalne delujoče teroristične skupine. A ko začnemo preučevati 20- ali 30-letne indikatorje islamistične radikalizacije, nas lahko zelo skrbi. Ležimo pa seveda med Dunajem in Zahodnim Balkanom."
"Poznamo gibanja teh ljudi čez slovensko ozemlje v Avstrijo, finančne tokove ... Spomnimo se tudi zgodbe izpred nekaj let, da naj bi se nekateri islamisti urili pri Dolu pri Ljubljani. Pri nas dokazov za to nismo našli, naj bi pa to novico medijem tedaj posredovala avstrijska obveščevalna služba. In tega oni niso nikoli preklicali," je še izpostavil profesor.
Vsi sogovorniki pa so bili enotni, da bo za zaustavitev potrebno več sodelovanja, saj bomo le tako lahko uspešni v boji proti radikalnim elementom islamizma, pa tudi, da je treba več storiti, da bi preprečili radikalizacijo posameznikov. Ko do nje enkrat pride, je zelo težko storiti korak nazaj, zapori pa niso rešitve, saj so študije pokazale, da so ravno zapori pogosto točke, kjer je prišlo do pospešene radikalizacije posameznikov.
KOMENTARJI (221)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.