'Zakaj mama misli, da ji bom rekel hvala? Saj je vse to vendar njena naloga'

Božični in novoletni prazniki. Po tradiciji čas za prijatelje, druženje, nekaj dobre volje sredi turobnega zimskega vremena, čas za obračun s starim letom in priložnost za nove cilje, nove začetke. Po sodobnih trendih pa v mnogih primerih zgolj priložnost za nakupovanje, podarjanje in prejemanje daril. 

Ciljna skupina, ki v tem ozračju v "žep" pospravi največ, so otroci in mladostniki. Rezultat pa je vse več staršev in drugih obdarovalcev, ki ugotavljajo, da se otroci za darila sploh ne zahvalijo več, kaj šele, da bi pisane vrečke in škatle s pentljami, v katerih se skriva podarjeno, gledali z velikim pričakovanjem, navdušenjem, jih nato nestrpno odpirali, na koncu pa se darila še iskreno veselili. Pravzaprav mnoga darila že nekaj minut ali ur po prejemu končajo osamljena v kakšnem kotu. 

Ste ob tem najprej pomislili – kakšni razvajeni otroci pa so to, da jim je težko reči hvala in se veseliti darila? Številni strokovnjaki odgovarjajo – če vas dejstvo, da v zameno za darilo od otroka niste dobili ne iskrivega pogleda, ne zahvale, preseneča, potem ni otrok tisti, ki "ne razume", ampak vi. 

Starši kot dežurni "darilo-dajalci" 

Ko občutimo hvaležnost, smo bolj srečni, celo bolj zdravi, trdijo psihologi. Robert A. Emmons z univerze v Kaliforniji in Michael E. McCullough z univerze v Miamiju sta v zanimivi študiji udeležence razdelila v tri skupine. Ena skupina je vsak dan zapisala stavek, v katerem so pojasnili, za kaj so bili tisti dan hvaležni. Sodelujoči v drugi skupini, kaj jih je tisti dan zmotilo, razjezilo. Tisti v tretji pa so samo poročali o dnevu, brez navodila, ali naj se osredotočijo na pozitivno ali na negativno. Po desetih tednih so udeleženci skupine, ki se je osredotočala na hvaležnost, poročali, da so bolj optimistični, da se bolje počutijo, celo več so telovadili in manj hodili k zdravniku.

Vendar pa to, da občutimo hvaležnost, ni (več) samoumevno, opozarjajo strokovnjaki. Namesto hvaležnosti ob prejetem darilu namreč marsikateri otrok, mladostnik pa tudi odrasla oseba, čuti le nekaj sekund veselja, nato pa spet depresijo, praznino in željo po novem "razburljivem dražljaju".

V današnjem svetu darila niso za posebne priložnosti, ampak so se spremenila v skoraj dnevno stvar. Podobno kot za otroke tudi nakupovalni izleti, izleti v naravo, počitnice … večinoma niso nič takšnega, kar bi bilo treba posebej ceniti, ampak v svetu, ki smo ga zanje ustvarili odrasli, "tako pač je".

Če še razmišljate, kaj letos otroku podariti za praznike, se tako morda raje kot na stvari osredotočite na vrednote in izkušnje, ki mu bodo ostale v trajnem spominu in ga oblikovale kot osebo.

Marsikdo bo na tej točki pomislil – "ampak, kako naj odrečem otroku darilo, za katerega moleduje že cel teden ali celo mesec". Seveda ni nujno, da ga odrečete. Vseeno pa psiholog z univerze Yale Yarrow Dunham priporoča novo taktiko, ko gre za družinsko obdarovanje. Na skupini 4-8 let starih otrok je preučeval, kako se bodo odzvali na darilo, ki so ga pričakovali in so si ga po njihovem zaslužili, kako pa na darilo, ki bo dano iz gole dobrodušnosti in kot presenečenje. Prisluženo in pričakovano darilo je imenoval rezultat "odnosa izmenjave" – starš da, otrok vzame. Otroci so bili takšnega darila veseli, kakšne posebej globoke hvaležnosti pa niso pokazali. Darilo, ki so ga dobili brez posebnega razloga, pa je imelo precej drugačen učinek. Otroci so bili globoko hvaležni. In v igri, ki je sledila, so samoiniciativno želeli še sami obdarovati druge otroke.

Zakaj se torej 16-letni najstnik za darilo niti ne zahvali? V eni od raziskav je mladenič odvrnil – "zakaj pa naj bi se zahvalil mami za darilo, saj pa je to, da za praznike kupi darila, vendar njena starševska naloga". Težko bi mu očitali, da je nesramen – le praktičen v svojem videnju sveta, saj se je krog njegovega življenja 16 let vrtel prav po tem pristopu – za praznike starši, dedki, babice, tete, strici, prinesejo goro daril. Prav tako ne razume truda, ki je bil potreben, da so si starši in drugi darila, ki jih je prejel, sploh lahko privoščili, saj mu tega nikoli nihče ni povedal, kaj šele pokazal. 

In tako darila postanejo samoumevno dejstvo, ne pa razlog za veselje in hvaležnost. Predstavljajo nekaj, kar je sestavni del starševstva in če se starši tega ne držijo, je otrok ali mladostnik že užaljen.  

Tudi tisti, ki darilo podarja, se iz nesebičnega darovalca, ki želi nekoga le razveseliti, spremeni v nekoga, ki darila kupuje in podarja, da zadosti pričakovanjem potrošniške družbe. Tako tudi na njegovem koncu darila postanejo obveznost, ki si jo pogosto celo težko privošči, ne pa aktivnost načrtovanja, kako nekoga razveseliti in na koncu najti zadoščenje v njegovem veselju.

Ne stvari, štejejo izkušnje

Kaj torej storiti? Tom Gilovich, profesor z univerze Cornell, je prepričan, da se odgovor skriva preprosto v tem, da darila povsem ali vsaj delno nadomestimo z izkušnjami. V raziskavi je ugotovil, da so imele izkušnje kot na primer karaoke na božični večer, božična večerja ali novoletni izlet, veliko globlji pozitivni vpliv na otroka ali mladostnika kot najnovejša računalniška igrica. 

Med dobrimi rešitvami strokovnjaki izpostavljajo tudi vključevanje otroka in mladostnika v proces obdarovanja, pri čemer tako ni več le decembrski obdarovanec, ampak tudi obdarovalec. Med drugim predlagajo, da izbere nekaj oblačil in igrač ter jih odda kateri od dobrodelnih organizacij, ustvarja družinske novoletne voščilnice, ki jih nato podarite prijateljem in sorodnikom ali del žepnine nameni za živali v zavetišču ter tako tudi njim podari "božično darilo". 

So pohlepni otroci ali starši?

Za prijetno božično-novoletno izkušnjo, ko gre za obdarovanje, je tako treba več kot le kupljen artikel in pentlja, pravijo strokovnjaki. Medtem ko bo za otroka praznični čas z manj darili, a več izkušnjami, morda nekoliko nenavaden, a zabaven, bo "detoksikacija" staršev trajala nekoliko dlje, menijo strokovnjaki. Številni starši so namreč prepričani, da je ugoditev vsaki otrokovi želji, velika količina materialnih stvari in trud, da se bo otrok lahko pred vrstniki pohvalil z najnovejšimi pridobitvami, znak ljubezni, opozarjajo strokovnjaki. Za starše je tako pomembno, da se naučijo znova biti "le" starši, ne dežurni služabniki svojim otrokom. V prvi vrsti pa se morajo zavedati, da svojim potomcem s takšnimi pristopi škodijo, so še jasni strokovnjaki. 

Psiholog Sean Grover je za Psychology Today strnil nekaj dognanj o škodljivih učinkih utapljanja otroka v darilih …

1.    Destruktivno vedenje

Otrok, ki v odnosu do daril zapade v pohlepno in grabežljivo razpoloženje, bo posledice tega čutil v odrasli dobi. Študija univerze v Missouriju kaže, da so takšni otroci v odrasli dobi bolj nagnjeni k iskanju začasnih rešitev za zadovoljevanje pohlepa – kot so igranje iger na srečo, neodgovorno najemanje posojil in podobno. V takšni osebi, ki je bila kot otrok zasipana z darili, pričakovanja pa so bila vedno izpolnjena, se naseli nenasitna lakota po vedno več.

2.    Nizka samopodoba

Trajna pozitivna samopodoba je zasidrana v osebah, ki imajo močno identiteto – ne v tistih z veliko materialne lastnine. Preobilje ni v pozitivni korelaciji z občutki lastne vrednosti. Študije so pokazale, da med materialno lastnino, srečo in samozavestjo ni pozitivnih povezav. So pa na lestvicah samozavesti stabilnejšo in pozitivno samozavest namerili pri osebah, ki so imele pozitivne odnose s starši in vrstniki. Prav tako so se takšne osebe bolje spoprijemale z življenjskimi izzivi.

3.    Otroka oropamo občutkov sreče

Journal of Happiness piše, da so ljudje bolj zadovoljni, če darila dajejo kot prejemajo. Zelo pomembno je, da se otrok nauči dajati, ne le prejemati. Sicer se lahko zgodi, da bo kot odrasla oseba egocentričen, prav tako do drugih ne bo čutil empatije.

Otroci – mali  tirani

Grover tudi opozarja, naj bodo starši pozorni pri prepoznavanju znakov, da njihov otrok že postaja tiran, ko gre za darila – pa naj bo to vezano na praznike ali na čas med letom, ko vedno nekaj pričakuje, zahteva. Staršem, ki v teh opisih prepoznajo svojega otroka, priporoča globok razmislek o spremembah vzgojnih praks.

1.    Kljubovalen tiran – zahteva darila, prepričan je, da mu pripadajo. Že zgolj zato, ker obstaja. S starši se zaplete v vojno, v kateri izsiljuje do stopnje, ko starši popustijo in kupijo želeno, da je “mir pri hiši”. A kaj, ko ni nikoli dovolj, zahteve so vse pogostejše in vse večje. Past za starše: večkrat, ko se bodo uklonili volji malega tirana, slabše bo.

2.    Nestrpen tiran – darila enači z ljubeznijo. Ves čas se pritožuje, da nima dovolj v primerjavi z vrstniki, očita, da imajo starši vrstnike raje. Starše v izpolnjevanje želja prisili tako, da pri njih vzbuja občutke krivde in sramu. Past za starše: kupovanje "ljubezni" z darili.

3.    Manipulativen tiran – izsiljuje z lažmi in manipulacijami. Natančno ve, na katere “gumbe” je potrebno pritisniti pri starših, da dobi, kar hoče. Naredi vse, kar je treba, da doseže svoj cilj. Past za starše: začaran krog manipulacije.

Kakšno je božično jutro brez (gore materialnih) daril?

Strokovnjaki seveda ne pravijo, da je rešitev v tem, da daril v življenju otrok sploh ni. Skrivnost se skriva v pravi količini in v razlogih, zaradi katerih so darila nekomu dana. Grover tako meni, da morajo biti otrokom jasno postavljena meja – koliko dobiš, toliko daš. Seveda ne v materialnem smislu, ampak v obliki “prispevkov”, ki jih je otrok zmožen prispevati v gospodinjstvu.

Meje morajo ostati tam, kjer so postavljene, je druga zapoved, ki jo izpostavlja. Tako naj bi tudi za praznike otroci vstali, kot običajno, sodelovali pri hišnih opravilih – kot običajno ali recimo šli na dodatne dejavnosti, kot da ni počitnic, svetuje Grover. Kot pravi, se tako staršem ne bo treba spraševati, v kaj se je naenkrat za praznike spremenil njihov otrok, ko bo ob enih popoldne še v pižami ves razdražljiv prišel v kuhinjo in se lotil kosila – vrečke sladkarij. 

Tako darila kot praznične izkušnje pa naj bodo usmerjeni v rast osebe in družine. Tako seveda ni nič narobe, če oče, mati, "božiček" ali babica prinesejo eno, tako dolgo pričakovano darilo. Naj pa bodo druga darila povezana s skupnimi doživetji, pri otroku pa naj vzpodbujajo radovednost, veselje in željo, da svojo srečo tudi sam deli z drugimi. Med takšna darila na primer spada "družinsko darilo" – morda šotor, s katerim se nato družina odpravi na počitnice, vstopnice za gledališče, muzeje, prostovoljstvo v bližnjem zavetišču za živali … In naj vas ne zmoti, če prvi odziv obdarovanca ne bo evforično veselje. Nenazadnje za svojega otroka želite trajno življenjsko veselje, ne "instant trenutek evforije", ki traja zgolj tako dolgo kot baterija v kupljenem predmetu.