Zakaj je površina nesojene sodne stavbe za 1000 'kvadratov' večja?

Inženir geodezije, ki ga je izbralo državno odvetništvo, plačal pa prodajalec, koprski poslovnež Sebastjan Vežnaver – neuradno dobrih 10 tisoč evrov – je v izvedenskem mnenju ugotovil, da stavba na Litijski, ki že desetletje propada, ni bila vpisana v kataster nepremičnin, ampak samo v register, ki je nastal na podlagi popisov nepremičnin v letih 2006 in 2007. 

Po podatkih, starih 17 let, ima stavba štiri etaže – klet, pritličje in dve nadstropji. Vsaka etaža ima popisano skupno in uporabno površino. Če seštejemo: 4600 kvadratnih metrov, od tega jih je uporabnih zgolj 2700. 

Te kvadrature sta uporabila tudi oba cenilca. Breda Zorko je leta 2019 tržno vrednost prazne in precej poškodovane stavbe ocenila na 2,9 milijona evrov. Vežnaver je takrat kupil stavbo kot edini dražitelj, in sicer na četrti javni dražbi za 1,7 milijona evrov. Cenilec Anton Rigler pa je decembra lani tržno ceno določil pri 7,9 milijona evrov. 

Podjetje Harco, ki je leta 2021 opravilo meritev stavbe, je nato ugotovilo, da ima stavba dodatno klet in podstrešje. Površina celotne stavbe se je tako povečala na dobrih 5.100 kvadratnih metrov. V najnovejši meritvi, ki je včeraj pristala na mizi pravosodne ministrice, pa je geodet sklenil, da Harco v drugem nadstropju ni upošteval površine strehe in dveh pokritih teras, kar skupno predstavlja dodatnih 1000 kvadratnih metrov. 

Njegova končna meritev znaša 6258,3 kvadratnega metra, kar pa je skoraj dva tisoč kvadratnih metrov več, kot je navedeno v Gursu. V izmero so namreč vključeni še terasa, balkon, loža, pa tudi skladišča in nedokončan prostor. V stavbi je slabih 3000 kvadratnih metrov poslovnih prostorov. 

Zdaj je sicer že jasno, da na Litijski cesti ne bo sodišča, bi pa lahko tja preselili arhiv, ki se trenutno nahaja v ljubljanskem BTC. Za dobrih 5 tisoč kvadratnih metrov država podjetju Kompas shop letno plačuje 382 tisoč evrov najemnine. Če upoštevamo kupnino v višini 7,7 milijona evrov in prenovo, ki bi znašala okoli pet milijonov, bi se strošek selitve arhiva povrnil šele v 33 letih. 

Nesojena sodna stavba sicer ni edina, ki jo je konec leta kupilo pravosodno ministrstvo. 

Tik pred koncem leta, na isti dan, ko je finančno ministrstvo Klemna Boštjančiča iz državnih proračunskih rezerv za naravne nesreče ministrstvu zagotovilo denar za nakup stavbe na Litijski, so v Celju kupili še prostore na Prešernovi ulici 27. Prodajalec ni bila fizična oseba, temveč celjska občina. Za prostore, v katerih sta zunanji oddelek državnega odvetništva in arhiv, je država plačala slabega pol milijona evrov.