Zakaj država ne želi postati lastnica partizanske bolnišnice Franja?

Kustosinja cerkljanskega muzeja Milojka Magajne nas je po težko dostopni, poledeneli in deloma nevarni poti peljala v bolnišnico Franja. Pojasnila nam je, da je Franja fenomen, bolnišnica na zahtevnem in težko dostopnem terenu, ki brez široke podpore domačinov ne bi mogla delovati. Ogledali smo si barake za ranjence, delovno sobo vodje Franje Bojc Bidovec, po kateri je bolnišnica tudi dobila ime, pa sobo za častnike, pralnico in zaklonišča. Vse to vam bomo pokazali v 24ur Fokus, videli boste tudi osebni predmet zdravnice Franje, ki ga hranijo v muzeju Cerkno.

 Zgodba o humanosti, solidarnosti in empatiji

V Franji se je zdravilo okoli 600 ranjencev, za vse so vodili dnevnik, kaj so imeli oblečeno in katere predmete so imeli pri sebi. Vodili so tudi podatke o poškodbah, diagnozi, zdravljenju in zdravilih. "Dejstvo je, da vsem niso mogli pomagati, da so tukaj tudi umirali," pripoveduje Magajnetova. Umrle so pokopali, zraven groba pa pustili tudi listek z osebnimi podatki pokojnega. Z današnje perspektive je naravnost neverjetno, o čem vse so razmišljali, ko je okoli njih divjala vojna. Težko si je predstavljati, kaj pomeni iz dneva v dan živeti v strahu, se spraševati o svojem preživetju in sanjati mir. Magajnetova pravi: "Očitno res z neko neverjetno energijo in voljo, ker svoboda, o tem so vsi sanjali, vsi govorili." Franja danes nastavlja ogledalo celotni družbi in nosi pomembna sporočila, kako biti človek tu in zdaj.

'Vsak ima željo nekaj videti, jaz sem si želel v Franjo'

Kaj Franja pomeni ljudem, ki so doživeli in preživeli vojno, kaj pomeni njihovim svojcem, nam je pojasnil Albin Pibernik, 94-letni, zadnji živeči udeleženec znamenitega Igmanskega marša. Januarja 1942 je imel komaj 11 let, bil je najmlajši udeleženec pohoda, doživel in preživel je eno najtežjih epopej narodnoosvobodilnega boja, v katerem je izgubil mamo, kasneje v vojni pa še očeta. Čeprav ni neposredno povezan z bolnico Franja, ima ta v njegovem življenju posebno mesto. Pred petimi leti jo je zadnjič obiskal, v sotesko so ga odnesli na nosilih. Na naše vprašanje, kaj mu je to pomenilo, je odgovoril: "Veliko, veste. Človek najprej ne zna presoditi, a pogosto se zelo natančno spominjam, kako je bilo. /.../ Občudujem narod okoli Franje. Nihče je ni izdal."

'Pesem nas je gnala naprej'

Prejšnji teden je umrl še zadnji ranjenec iz Franje Viktor Kirn. Zdravil se je v Franjinem oddelku C. Od začetka septembra 1944 do 10. marca 1945 je bil namreč politični komisar v Prešernovi brigadi. V napadu na domobransko postojanko pri Sv. Križu nad Selcami v Selški dolini, ki je potekal v noči med 8. in 9. marcem 1945, pa je bil ranjen. V tej akciji je bilo precej ranjenih. Zdravnik Franc Derganc v svoji knjigi Okrvavljena roža omenja, da je kirurška ekipa 9. korpusa sprejela 35 ranjencev in opravila 18 večjih operacij. Nastanjena je bila v Farjem potoku v hiši Jožeta Ranta - Samca. Oddelek C pa je bil takrat v Hlipovi gmajni v Spodnji Davči. Viktor Kirn se je poslovil v častitljivem 105. letu starosti, njegovo partizansko ime je bilo Janošek. Pred leti, ko je obujal spomine na vojne čase, je dejal: "Takrat je bilo tovarištvo v pravem pomenu besede. Vse se je delilo, tudi junaštvo in strah, veselje in žalost, in bilo je upanje, da bo nekoč vse drugače in boljše. Vedno pa nas je spremljala pesem, ki nas je spominjala na dom, na ljubljene, na pogrešane, na mrtve; pesem nas je gnala naprej, dvigala moralo, pogum, moč!"

Franja (še vedno) zaprta za obiskovalce

Lokacija v ozki soteski Pasice v občini Cerkno je torej tista, ki bolnico Franjo dela posebno. Kljub temu, da so bile vse barake, ki prikazujejo, kako so med drugo svetovno vojno zdravili ranjence, že večkrat rekonstruirane, je okolje nespremenjeno. In ravno zato je tako pomembno, kdo z bolnišnico upravlja, kdo je njen lastnik, kdo prevzame odgovornost in zagotovi denar. Po zadnji ujmi je Franja namreč, kot boste videli, še vedno v razsulu, obnova je zahtevna. Kdaj bo torej vnovično odprtje bolnišnice in koliko bo obnova stala?