Zakaj bo Kučan glasoval za sporazum?

Bivši predsednik Slovenije Milan Kučan podpira arbitražni sporazum s Hrvaško in bo na referendumu glasoval za. Čeprav ni presenečen nad silovitostjo spopada med zagovorniki in nasprotniki sporazuma, pa je kritičen predvsem do SDS, ki jo obtožuje izsiljevalske politike tako v slovenski notranji politiki kot do Hrvaške.

DZ nadaljuje z izredno sejo o arbitražnem sporazumu, saj se nekaterim poslancem zdi skrajno čudno, da hrvaška premierka zanika Pahorjeve trditve o hrvaških obljubah.

Zakaj bo glasoval za sporazum?

Kot pojasnjuje Kučan, ga je v podporo arbitražnemu sporazumu "prepričala potreba, da se ta spor končno uredi", saj vzdrževanje spora moti predvsem življenje ljudi ob meji in vnaša negotovost. Poleg tega je arbitraža po njegovem mnenju boljša odločitev od Meddržavnega sodišča, za katerega se je odločila prejšnja vlada Janeza Janše, potem ko se je odpovedala dvostranskemu urejanju tega vprašanja.

Kot meni Kučan, "poskuša sedaj hrup preglasiti pomanjkanje argumentov", kar se mu zdi nevarno in neodgovorno. "Zborovanja, izjave, peticije in tako naprej lahko samo poglobijo negotovost pri ljudeh, ne morejo pa v ničemer prispevati k temu, da bi ljudje vedeli, o čem pravzaprav odločajo in kakšne možnosti s tem dobi Slovenija."

"Kot jaz razumem sporazum – ki mimogrede ne določa meje, ampak pot, kako priti do odločitve o meji –, nalaga arbitrom, da s svojo rešitvijo zagotovijo povezavo slovenskega teritorialnega morja z odprtim morjem. Kako bodo do tega prišli, je seveda stvar njihove presoje, upoštevanje seveda pravnih in tudi zgodovinskih in političnih argumentov, posebnih okoliščin oziroma tudi zunanje pravičnosti."

Meddržavno sodišče, predlagano v času prejšnje vlade, zunanje pravičnosti ne upošteva, poleg tega pa bi se morali o tem sporazumeti in Slovenija in Hrvaška, opozarja Kučan. "Kot veste, se o tem nista sporazumeli. Še več, takratni zunanji minister je slovenskim pogajalcem naložil, naj to načelo uveljavljajo kot argument takrat, če bi bilo potrebno pogajanja s Hrvaško prekiniti."

Po njegovih besedah gre pri tem za "verolomnost, ki se kaže tudi zdaj pri izsiljevanju odpovedi tega sporazuma" s stališčem, "da za Hrvaško ni mesta v EU, dokler ne doseže pravične meje s Slovenijo". Slovenija v obdobju osamosvajanja in prizadevanja za mednarodno priznanje "ni ravnala izsiljevalsko, kar se nam je tudi obrestovalo", je poudaril.

Politične akrobacije

Zdaj se kot argument uporablja, da je bil sporazum Drnovšek-Račan veliko boljši, je dejal Kučan in spomnil, da se Slovenija sporazumu ni odpovedala vse do nastopa prejšnje slovenske vlade. "Odpovedala se mu je, ko je pristala, da se gre pred mednarodni sodni gremij. In ko je prišlo do sporazuma, kakšen naj ta gremij bo – torej ne Mednarodno sodišče, ampak arbitraža – se nenadoma spet ponuja dvostranski sporazum. Človek težko sledi tem akrobacijam in se sprašuje, kje je pravzaprav verodostojnost stališč."

Izgubili bi na kredibilnosti

Kučan obenem opozarja, da alternativa, ki jo ponuja Janša, po kateri bi v okoliščinah, ko oba parlamenta ratificirata neki sporazum, potem od njega odstopili in spet predlagali bilateralne pogovore, jemlje kredibilnost Sloveniji. "Poleg tega pa Hrvaška na to ne bi nikoli pristala, ponovno bojkotiranje vstopa Hrvaške v EU pa bi, mislim da Sloveniji do konca vzelo kredibilnost v očeh mednarodne skupnosti."

"Zdaj je veliko sklicevanja na enotnost, ki bi gotovo bila zaželena. Razdeljenost slovenske politike ni dobra, ampak način, na kakršnega naj bi se ta enotnost dosegla, pa se mi zdi silno sporen. Če naj bi ta enotnost bila dosežena tako, kot je bila dosežena v državnem zboru pri ratifikaciji sporazuma o vstopu Hrvaške v Nato, ko je SDS zahtevala ponovitev glasovanja o zaključnem računu in s tem pogojevala svoje soglasje k temu sporazumu, potem si seveda te enotnosti vsaj jaz tako ne predstavljam," je dejal Kučan.

Po njegovih besedah si tudi Demos pred 20 leti ni preveč prizadeval za enotnost slovenske politike, brez česar pa Slovenija ne bi dosegla tako prepričljivega rezultata na plebiscitu za samostojno državo. "V tem trenutku se mi zdi veliko veliko bolj pomembno, državotvorno in politično odgovorno, da bi se poskušali pogovarjati, kako enotnost doseči, ne pa kako neenotnost z ekstremnimi dogodki še poglabljati."

Vprašanje meje je povezano z emocijami

Sam problem določitve meje je sicer občutljivo vprašanje in razumljivo povezano tudi z emocijami, je opozoril. "Vendar pa čustva niso dober svetovalec v takšnih situacijah. Tudi med vojno niso bila. Treba je veliko racionalnosti in realnosti, kakšen je položaj in kaj je možno."

Po Kučanovem mnenju bi se bilo zdaj veliko pomembneje posvetiti dobri pripravi memoranduma z argumenti. "Mislim, da ima Slovenija trdne argumente, s katerimi bo dokazovala t. i. posebne okoliščine in tudi svojo zgodovinsko upravičenost do tega, kar je za nas ključno, se pravi do povezave slovenskega teritorialnega morja z odprtim morjem," je poudaril.

"Kaj usodnega se bo zgodilo Sloveniji, če bo pristala na arbitražo? Znani argumenti, da Slovenija ne bo pomorska država, da bo koprsko pristanišče razpadlo, da ne bomo imeli celovitega Piranskega zaliva, povezave z odprtim morjem in tako naprej, kažejo izrazito nevero v mednarodno pravo in pravo na sploh. Po drugi strani pa tudi ne bi strašil s tem, da bo Slovenija izolirana, da bo imela zmanjšan manevrski prostor, na čemer najbrž je nekaj resnice."

Kaj se bo zgodilo, če referendum pade?

"Če referendum pade, bomo imeli situacijo nerešeno. Problem bo še vedno na mizi, z vsemi posledicami. Kakšne bodo, se bo šele videlo. Odgovornost zanje bo morala prevzeti slovenska politika in tega ne bo mogoče prelagati na državljane. Ne bi pa strašil ljudi pred referendumom, ne tako ne drugače."

Prepričan je tudi, da arbitraža ni prepuščanje usode tretjemu brez možnosti vpliva. "Arbitraža vendarle odloča ob aktivni udeležbi obeh sprtih strani, torej tudi ob udeležbi Slovenije. Imamo torej neke vrste nadzor, vpliv na to, kar se bo na arbitraži dogajalo. Haaško sodišče pa tega ne omogoča. Boljša rešitev bi bila le dvostranski dogovor, kateremu pa smo se odpovedali in za katerega po mojem tudi ni več možnosti v nekem doglednem času."

Zato za Kučana prave alternative arbitražnemu sporazumu ni. "Komu pa koristi stanje, kakršno zdaj dejansko je? Ki je odmaknjeno od stanja, kakršno je bilo 25. junija 1991 in na katerega je Slovenija tako ali drugače pristajala? V tej situaciji se mi zdi najmanj koristno s hrupom, z velikimi hrupnimi dejanji nadomeščati pomanjkanje argumentov. Kdor spremlja zgodovino reševanja tega spora, pač mora priznati, da tako blizu rešitvi, ki bi bila ugodna za Slovenijo, kot smo sedaj na podlagi tega sporazuma, še nismo bili."