Zakaj bi razbijali digitalna vrata, če lahko nekoga prepričate, da vam podari ključ?

Za interese skrbijo notranji in zunanji izvajalci

Državno sponzorirani akterji običajno delujejo po dveh glavnih modelih.

V modelu neposrednega državnega zaposlovanja so ti subjekti podaljšek državne moči in so običajno vključeni v vojaške ali obveščevalne agencije, zlasti v specializirane kibernetske oddelke. Ta struktura je zelo podobna tradicionalnim vojaškim okvirom. Njihove ekipe sestavljajo tehnični strokovnjaki, obveščevalni analitiki in strateški načrtovalci, ki sodelujejo znotraj poveljniške hierarhije.

Nekatere vlade pa, da bi se oddaljile od spornih kibernetskih dejavnosti, sprejmejo model zunanjih izvajalcev. Ta pristop vključuje sodelovanje s specializiranimi hekerskimi skupinami ali tehnološkimi podjetji, ki delujejo z določeno stopnjo avtonomije, medtem ko še vedno podpirajo državne interese. Takšna je skupina Lazarus, ki Severni Koreji zagotavlja verodostojno zanikanje v primeru, da nekdo razkrije njihove operacije. Poznamo tudi mnoge druge podobne primere.

Poleg tega številni uporabljajo hibridne modele, ki vključujejo elemente obeh strategij. Osrednje vladne ekipe nudijo navodila in vire, medtem ko pogodbene skupine izvajajo posebne naloge.

Razpršeno financiranje zakriva sledi

Operacije, ki jih sponzorira država, prejemajo znatno finančno podporo prek formalnih in alternativnih kanalov financiranja. Uradni proračuni pogosto skrivajo kibernetske zmogljivosti znotraj širših vojaških ali obveščevalnih sredstev.

Ti akterji poleg uradnih virov uporabljajo komercialne operacije za različne namene, vključno z ustvarjanjem dodatnega financiranja, omogočanjem diskretnih tehničnih nakupov in opravičevanjem mednarodnih potovanj z zakonitimi poslovnimi izgovori.

Delitev virov med operativnimi enotami hkrati močno poveča njihove zmogljivosti. Različne ekipe se pogosto zanašajo na skupno infrastrukturo, orodja in obveščevalne vire. Ta raznovrsten pristop k financiranju in dodeljevanju resursov zagotavlja nemoten dostop do bistvenih tehnologij, tudi če se soočamo z mednarodnimi sankcijami ali izvoznimi omejitvami.

Njihova tehnična infrastruktura vključuje različne tehnologije, pridobljene po več kanalih. Prav komercialne gotove rešitve presenetljivo igrajo pomembno vlogo, saj je razvoj orodij po meri lahko pregrešno drag.

Kako iščejo iglo v kozmičnem senu

Kibernetske operacije ponazarjajo napredne taktike vojskovanja, vendar je resničnost razvoja teh zmogljivosti veliko bolj zapletena, kot si večina ljudi predstavlja.

Razvoj orodij za izkoriščanje po meri zahteva izjemno specializirano znanje in ogromne vire. Državno podprti akterji pogosto vlagajo mesece ali celo leta v identifikacijo in razvoj izkoriščanja ene same ranljivosti.

Ekipe visoko usposobljenih raziskovalcev, inženirjev in razvijalcev morajo natančno razumeti ciljne sisteme na skoraj molekularni ravni. Predstavljajte si, da je treba razumeti desetine milijonov vrstic kode, da bi našli eno samo napako, ki jo je mogoče izkoristiti. To je kot iskanje igle v kozmičnem senu.

Milijoni ne zagotavljajo uspeha

Tudi z vsemi temi viri uspeh nikoli ni vnaprej zagotovljen. Mnogi vlagajo na tisoče ur dela za razvoj naprednega izkoriščanja, ki se na koncu izkaže za neuporabno zaradi nepredvidene zaščite ali spremembe v ciljnem sistemu.

Strokovnjaki ocenjujejo, da so nekatere najbolj zapletene operacije zahtevale več kot dve leti razvoja, sodelovanje več ekip in milijonske stroške. Vse to z znatnim tveganjem neuspeha. Eden takšnih primerov je Stuxnet – izjemno napreden računalniški črv, ki je uspešno sabotiral iranske centrifuge za bogatenje urana, tako da je prevzel nadzor nad njihovimi industrijskimi krmilniki.

Začetni dostop do ciljnih sistemov je teoretično mogoče doseči z lažnim predstavljanjem ali kompromisi v dobavni verigi. Naprednejši napadalci lahko izkoriščajo ranljivosti ničelnega dne (zero-day vulnerability). To so prej neodkrite varnostne pomanjkljivosti v programski opremi, za katere proizvajalec še ne ve in zato zanje še ne obstajajo varnostne posodobitve. Te so izjemno redke in dragocene. Ena sama ranljivost ničelnega dne lahko na črnem trgu stane več sto tisoč evrov, za državno sponzorirane operacije pa je potrebna veliko več kot samo ena ranljivost.

Varnost najbolj spodkopava človek

Prav zaradi teh ogromnih ovir se večina naprednih skupin zanaša na mnogo preprostejšo in učinkovitejšo strategijo: socialni inženiring. Človeška psihologija predstavlja najšibkejšo točko v varnostni verigi.

Raziskave dosledno kažejo, da se je več kot 90 odstotkov uspešnih kibernetskih napadov, vključno z najbolj odmevnimi vdori, začelo s človeško napako – največkrat s klikanjem na lažne povezave, odpiranjem okuženih prilog ali razkrivanjem poverilnic pridobiteljem zaupanja.

Celo v najbolj varnih okoljih, kjer so sistemi natančno utrjeni in nadzorovani, ostajajo njihovi upravljavci ranljivi. Državni akterji vedo, da je veliko lažje in učinkoviteje prepričati administratorja, da nevede namesti zlonamerno programsko opremo, kot pa razviti zapleteno tehnično rešitev. Njihove operacije pogosto vključujejo mesece psihološkega profiliranja potencialnih tarč, vzpostavljanja lažnih identitet in odnosov ter postopnega pridobivanja zaupanja.

Ta človeški dejavnik predstavlja paradoks moderne kibernetske varnosti: kljub milijardam, vloženim v tehnično obrambo, ostaja človeška presoja največja varnostna ranljivost. Zakaj bi razbijali vrata, če lahko prepričate nekoga, da vam podari ključ?

Vohuni se zlijejo z okolico

Temeljni izziv pri državno podprtih akterjih je v globoki asimetriji, ki jo ustvarjajo v digitalnem okolju. Za razliko od tipičnih grozilnih akterjev delujejo s tako rekoč neomejenimi viri, strateško potrpežljivostjo in imuniteto pred pomembnimi pravnimi posledicami. Obramba pred takšnimi grožnjami je zastrašujoč izziv.

Kar je najpomembneje razumeti: ti subjekti niso fiktivni liki, ki delujejo iz skrivnostnih bunkerjev. So resnični ljudje, ki se pogosto tako popolno zlijejo s svojim okoljem, da jih je nemogoče prepoznati. Neredko so to "vohuni," nameščeni kot legitimno zaposleni v ciljnih organizacijah.

Kitajska na ta način sistematično krade intelektualno lastnino po vsem svetu. Njihovi operativci se zaposlijo v tehnoloških podjetjih, raziskovalnih ustanovah ali vladnih agencijah, kjer pridobijo dostop do dragocenih podatkov. To so ljudje, ki sedijo v istih pisarnah, uporabljajo iste kavne avtomate in se smejijo istim šalam kot drugi zaposleni, medtem ko izvajajo svoje prikrite operacije.

Kibernetska varnost, maraton brez ciljne črte

Začne se s spoznanjem, da je varnost v osnovi osebna: vse prakse in zavedanje, ki jih vsak od nas vnese v svoje digitalne interakcije, tvorijo temelj širših organizacijskih in nacionalnih varnostnih stališč.

Največja težava pri zagotavljanju kibernetske varnosti je dojemanje, da gre za enkratno nalogo s seznamom opravil, ki ga je treba izpolniti. V resnici je varnost nenehna naložba in predanost; to je maraton brez ciljne črte. Ko organizacije obkljukajo vse točke na seznamu skladnosti, pogosto napačno verjamejo, da so varne. Ta miselnost predstavlja nevarno iluzijo v svetu, kjer se napadalne tehnike nenehno razvijajo.

Varnostna skupnost našo situacijo pogosto opisuje kot asimetrično tekmovanje, kjer morajo branilci zaščititi vse, medtem ko morajo zlikovci najti samo eno ranljivost. Ta asimetrija se še povečuje s človeško psihologijo. Ljudje so po naravi zaupljivi in jih je presenetljivo lahko pretentati. Državni akterji to dobro razumejo in razvijajo vse bolj prefinjene metode socialnega inženiringa.

Umetna inteligenca poganja tudi napade

Z napredkom umetne inteligence se ta ranljivost samo povečuje. Današnji napadalci jo uporabljajo za ustvarjanje izjemno prepričljivih lažnih e-poštnih sporočil, telefonskih klicev in celo videoposnetkov. Sposobni so delati hitreje, proizvajati večje količine vsebin za socialni inženiring in razvijati kompleksnejšo zlonamerno programsko opremo.

Predstavljajte si, denimo, deepfake videoposnetek vašega direktorja, ki zahteva nujni prenos sredstev, ali popolnoma avtomatizirano orodje umetne inteligence, ki lahko v realnem času prilagaja napade na podlagi vedenja žrtve.

Bodimo zdravorazumsko skeptični

Predpostavljati moramo, da imajo državni sponzoriranci dostop do najboljše programske in strojne opreme na svetu, neomejene časovne vire in delujejo brez etičnih omejitev.

V tem okolju moramo preseči tradicionalne pristope k varnosti. Ne gre več samo za tehnične kontrole, ampak za razvoj kulture zavedanja, kjer je zdrav skepticizem vrednota, nenehno učenje norma in kjer se varnostne prakse razvijajo enako hitro kot grožnje.

V svetu, kjer so državni akterji vedno korak pred nami, ni dovolj biti samo na preži. Biti moramo aktivno prilagodljivi, kolektivno pozorni in neustrašno predani nenehnemu izboljševanju svojih obrambnih zmožnosti.