Zadnji Slovenec iz Afganistana: Streljanje del vsakdana, ljudje se odzovejo le še na udarce

Esad Ališič je v Kabulu nazadnje služboval na nemški ambasadi. Zahodne sile, ki so s seboj odpeljale več kot 120.000 civilistov, so poražene, je prepričan. "To je bila ena izmed najhujših stvari, ki nas je zabolela. 20 let si tam, pomagaš tej državi in na koncu odidemo poklapani. Kot da smo prisiljeni oditi, kot da smo izgubili, ampak izgubili nismo ničesar ..."

Vsem pa še ni uspelo oditi. "Osebno sem se pred dnevi slišal s svojim prijateljem. Rekel je, da je zdrav, da je okej, in to je bilo to. Vse stvari so se ugasnila, marsikaj se je začelo dogajati tam notri."

Bil je ponedeljek, ko ga je pred štirimi tedni še zadnjič zbudilo afganistansko sonce. Ni ga skrbelo, ali mu bo uspelo priti na letalo in se vrniti v domovino. Ga je pa tisto jutro čakalo najdaljših 200 metrov, ki jih je v življenju prehodil. Toliko je bilo namreč od vojaškega kampa, v katerem je nazadnje bival, do vrat, ki so ga vodila na letalo proti domači Gorenjski. "Tistih ključnih 200 metrov je bila norišnica, trajalo je pet ur, ker so nam ljudje, civilisti, ki so želeli z nami zapustiti Afganistan, zaprli vhod. Postavili so se pred vrata, nismo mogli ne naprej ne nazaj. Američani nam niso odprli vrat, dokler se ljudstvo ni umaknilo."

Pomagali so jim talibani

"Talibani so bili tisti dan tam ves čas prisotni. Hodili so od kampa do kampa, gledali, kje so še kakšni tujci, in jih spraševali, kaj delajo tukaj, obljubljali, da jim bodo pomagali ven. Pomembno jim je bilo samo to, da iz Afganistana odide čim več tujcev, da bodo imeli popolno oblast in popolno moč nad vsem."

Razlike, ki so nastale v 12 letih, ko je v Afganistanu varoval prvič, so ogromne, opisuje Esad. "Takrat so tuje vojaške sile sicer že bile notri, a smo hodili tako rekoč povsod. Kliente smo spremljali po trgovskih centrih – seveda z določeno zaščitno opremo. Tako je bilo recimo do leta 2016, ko se je počasi začelo vse obračati. Sestanke smo imeli v zaščitenih hišah, potovali smo z blindiranimi vozili, ni bilo več sprehajanja po Kabulu tako kot prej."

"Vsi so želeli samo živeti zahodni svet."

V dveh desetletjih je Zahod pustil močan pečat na življenju ljudi, predvsem na mladih, generacijah, ki so se v tem času rodile. "Držijo se svojih verskih prepričanj, so pa tudi pozdravljali ta moderni svet. Vsak s svojim mobitelom, telefoni, računalniki, glasbo."

Vse odkar je doma, navdajajo Ališiča mešani občutki. "Razmišljam o določenih situacijah ... Najhuje je vedno videti tiste otroke, ki so na cesti. Kaj se bo zgodilo z njimi? To so najhujši prizori, kar jih je. Če se recimo otrok noče umakniti, vidiš, da ga brcajo po tleh, samo da gredo drugi mimo, da se talibani prebijejo mimo s svojimi avtomobili."

Spominja se tudi lepih trenutkov. Navezal je številna poznanstva, sklenil prijateljstva. "Ampak morda je bil čas, da se taka stvar zaključi, da se je zgodil preobrat. Kajti tam so bila to leta in leta tenzije ... nepotrebne."