Zadnje tri generacije nabornikov niso videle notranjosti vojašnic

Mineva 20 let, odkar je v veljavo vstopila uredba o prostovoljnem služenju vojaškega roka, ki je državljanom, starim med 18 in 27 let, omogočila najmanj tri mesece dolgo prostovoljno vojaško usposabljanje. Gre za enega od mejnikov, ki so pripeljali do ukinitve naborništva in približali Slovensko vojsko (SV) poklicnemu modelu.

Samo odločitev o ukinitvi vojaške obveznosti je sicer DZ sprejel leta 2002 z novelo zakona o vojaški dolžnosti, a je ta predvidevala usposabljanja nabornikov še do leta 2004. Leta 2003 pa je 2. septembra najprej zaživela uredba o prostovoljnem služenju vojaškega roka, 9. septembra pa sta takratna predsednik vlade Anton Rop in obrambni minister Anton Grizold napovedala še ukinitev naborniškega sistema služenja vojaškega roka. Tako zadnje tri generacije nabornikov niso videle notranjosti vojašnic, čeprav so bile vanje napotene.

Grizold je odločitev utemeljil z besedami, da med mladimi upada zanimanje za služenje vojaškega roka, saj se je začelo zmanjševati število napotitev.

'Politika ni pomislila, kaj lahko s takimi izjavami povzroči'

Ladislav Lipič, ki je bil načelnik Generalštaba SV med letoma 2001 in 2006, je za STA ocenil, da se je interes mladih za služenje začel močno zmanjševati, ko sta predsednik SDS Janez Janša in takratni predsednik LDS Janez Drnovšek leta 2002 izjavila, da država ne potrebuje naborniškega sistema. "Politika je nekoliko prehitro začela to komunicirati z javnostjo in ni pomislila, kaj lahko s takšnimi izjavami povzroči," je povedal.

"Da se je vpoklicu odzvalo 650 nabornikov, so morali takrat upravni organi tako razposlati prek 3500 vpoklicev, po opravljenih zdravniških pregledih pa je precej posameznikov še odpadlo," je ponazoril. Če bi torej SV usposabljala še zadnje tri predvidene generacije nabornikov, bi v njih imela le še okoli 500 obveznikov.

"Odločitev je bila na eni strani politična, po drugi strani pa so dolgoletne izkušnje kazale, da so generacije obveznikov vse manjše," spominja profesorica obramboslovja na Fakulteti za družbene vede Maja Garb. Takoj po osamosvojitvi so bile generacije obveznikov še velike, saj so takrat služili vojaški rok tudi tisti, ki med osamosvojitvenimi procesi niso odšli na služenje vojaškega roka. Kasneje pa je bilo zaradi demografskih razlogov, možnosti civilnega služenja in slabšanja zdravstvenega stanja obveznikov vse manj. Slovenija je povrh vsega začela še proces približevanja zvezi Nato, ki je od kandidatk zahtevala vse več t. i. zunanjih nalog, za katere so bile primernejše poklicne vojske, je dodala.

S poklicno vojsko bliže Natu

Prehod na poklicno vojsko je tudi po mnenju obrambnega ministrstva bistveno zmanjšal izzive, povezane s povečevanjem števila vojakov v operacijah kriznega odzivanja in na široko odprl vrata hitrejšemu razvoju vojske v smer primerljivosti vojske z ostalimi članicami v okviru kolektivne obrambe zveze Nato, v katero smo vstopili leta 2004. Med prvimi nalogami tega približevanja pa je bila prilagoditev vojaškega izobraževanja in usposabljanja.

A prilagajanje modelom zavezništva ni minilo brez porodnih krčev. Do ukinitve obveznega služenja je bil namreč pretežni del častniške in podčastniške sestave vojske namenjen usposabljanju nabornikov. "Čez noč se ni dalo spremeniti, da bi ti isti častniki začeli usposabljati poklicne vojake," se spominja Lipič. V bolj neosebnega po zahodnem modelu se je spremenil tudi odnos podčastnika do vojaka, kar po mnenju nekdanjega načelnika Generalštaba SV ni bilo najbolj pisano na kožo mentaliteti slovenskega vojaka.

V sociološkem pomenu je sicer poklicna vojska tista, v kateri so vojaki zaposleni po pogodbi in tam opravljajo svoje redno delo, je pojasnila Garbova. Profesionalna vojska medtem pomeni strokovno dobro izobraženo, odgovorno in etično vojsko. Nekoč se je med profesionalce štelo le vojaške častnike, danes pa se profesionalni standardi vse bolj širijo tudi na podčastnike in vojake.

Proračunski strošek obvezniške vojske verjetno ne bi bil znatno nižji

"Za Slovensko vojsko vsekakor lahko rečemo, da dobro opravlja svoje delo, in to kljub vrsti težav, s katerimi se srečuje," ocenjuje sogovornica. Ministrstvo priznava, da je največja težava zagotovo pomanjkanje kadrov, kar se po mnenju Garbove kljub različnim ukrepom ne izboljšuje. Povrh pa se vojska sooča tudi z identitetnimi težavami. "Je to bojna, humanitarna, ekspedicijska, obrambna, nacionalna ali takšna, podvržena tujim interesom," se sprašuje. Meni, da zakonske naloge vojske jasno kažejo, da moramo imeti vojsko z več identitetami, a hkrati ne gre pozabiti, da je naloga vojske v prvi vrsti obramba države.

Garbova strokovno težko oceni, katera oblika popolnjevanja vojske je za državo cenejša, a je verjetno poklicna vojska dražja. Po drugi strani ima tudi naborniška vojska poklicno sestavo, zato stroški obvezniškega popolnjevanja ne bi bili znatno nižji, ob tem pa ne bi uspela tako kvalitetno izpolnjevati vseh svojih nalog, ocenjuje Garbova.

Posledica poklicne vojske tudi slabše razumevanje vojske

Sprememba popolnjevanja vojske pa je s seboj prinesla še pomembno posledico razgradnje socialnega nadzora nad vojsko, saj so družine nekoč imele sinove v vojski in tako neposreden stik z njo, meni Lipič. "Tega socialnega nadzora je bistveno manj in ostal je samo še ta institucionalni civilni nadzor prek parlamentarnega odbora za obrambo," je dejal.

Garbova se strinja, da so ljudje zato manj zainteresirani za vojaške zadeve in se vse manj zavedajo njenega in pomena obrambe ter varnosti. Kar pa je še bolj problematično, pa je, da tudi politiki nimajo več vojaških izkušenj in zato sprejemajo slabe odločitve. To je po njenih navedbah klasičen problem držav s poklicnim popolnjevanjem, na kar so najprej začeli opozarjati v ZDA.