Zadeva Trenta: kako so cenilci prišli do cene evro na kvadratni meter?

Sodni izvedenci Anton Brodnjak, Jurij Tonin, Marko Blažič in Jernej Avsenek so cenitev leta 2017 opravili kot člani Združenja sodnih cenilcev in izvedencev za gradbeno stroko (Sicgras) po naročilu sodišča. Ta je znašala okoli 15.000 evrov, oziroma približno evro po kvadratnem metru domnevno sporno prodanega 15.000 kvadratnih metrov velikega zemljišča s propadlo kmetijo v Trenti.

Kot je pojasnil Tonin, sta se z Brodnjakom kot gradbena strokovnjaka lotila cenitve objektov, ostala dva cenilca pa sta ocenila gozdne površine in pašnike. Nato so skupaj uskladili cenitev, ki je bila po njegovem mnenju edina možna. Da zemljišče v Trenti ni bilo ocenjeno višje, je po njegovem mnenju posledica dejstva, da je šlo za zemljišče z ruševinami, kjer zaradi omejitev znotraj Triglavskega narodnega parka gradnja ni možna.

Kot je zatrdil, je tudi iz starejših fotografij mogoče videti, da je bila streha objekta v letih 2005 in 2006, na katere se je nanašala cenitev, vdrta do te mere, da je bil objekt zgolj še ruševina ter da obnova ni bila več mogoča, nadomestne gradnje pa bi se lahko investitor lotil zgolj z novim gradbenim dovoljenjem. Tega pa si po njegovem mnenju ni mogel obetati, saj bi pri tem naletel na prevelike ovire pri pridobivanju vseh potrebnih soglasij.

Tudi njegov kolega Brodnjak je zatrdil enako, češ da so še pred izdelavo cenitve pri soglasodajalcih preverili možnosti kakršnekoli novogradnje ter da so jim ti zagotavljali, da na tem območju ni mogoča nadomestna gradnja, ki bi kakorkoli spreminjala gabarite objekta in namembnost poslopja, ki je bila nekoč namenjena kmetijski dejavnosti, že dolgo pa tam tudi te ni bilo več. Po njunem mnenju tudi ne bi bilo mogoče dodajati nadstropij ali pa objekta širiti s kletnimi prostori.

Obramba z njihovo cenitvijo seveda ni bila zadovoljna in je pri tem navajala precej ugodnejšo cenitev izvedenca Franca Nahtigala in trditve urbanistke Lidije Dragišič, da so ji iz TNP odgovorili, da bi bila nadomestna gradnja pod določenimi pogoji dopustna. Brodnjak je zatrdil, da je Nahtigalova cenitev temeljila na predpostavki, da so neka investicijska pričakovanja mogoča, s čimer ne bi bilo nič narobe, če zemljišče ne bi stalo znotraj TNP.

Pri svojem mnenju sta izvedenca, čeprav ne več tako prepričljivo, vztrajala tudi po tem, ko jima je odvetnik Gorazd Fišer predočil pričanje Lidije Dragišič, da bi bilo potrebna soglasja za nadomestno gradnjo vendarle mogoče dobiti ter da se njihova cenitev ne nanaša na obdobje v letih 2005 in 2006, ko naj bi bili pogoji za njihovo pridobitev bistveno drugačni.

Slednje je Tonin zanikal, Drobnjak pa je zatrdil, da so cenitev pač opravili po cenah, ki so takrat veljale na trgu in ob upoštevanju vseh omejitev. Če je sprva zatrjeval, da na tem zemljišču gradnje absolutno ne bi bilo mogoče izpeljati, je pričanje sklenil s tem, da je imel v mislih novogradnjo.

Ker je na današnjem naroku, na katerem zaradi zadržanosti v državnem zboru Janše tokrat ni bilo, zmanjkalo časa, bodo izvedenca Nahtigala in urbanistko Dragišič znova vabili na naslednji narok, predvideno pa je tudi njihovo medsebojno soočenje.

Tožilstvo Kastelicu očita kaznivo dejanje zlorabe na škodo podjetja Imos, Gantarju in Janši pa pomoč pri omenjenem dejanju. Janša je namreč pri Imosu leta 2005 kupil stanovanje v Ljubljani, ki ga je financiral tako, da je zanj ponudil dotedanje enosobno stanovanje, znesek drugega obroka pa naj bi mu družba podarila preko navideznega posla z več kot 15.000 kvadratnih metrov velikim zemljiščem v Trenti.