Zadeva Orion: Brezigarjeva odgovorna?

Potem ko je višji tožilec Boštjan Penko sporočil, da odstopa od pregona v zadevi Orion, je vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar državnotožilskemu svetu predlagala, naj Penka izloči iz skupine za pregon organiziranega kriminala. Zanimivo je, da v svetu, ki je Penka izločil iz skupine, sedi tudi Brezigarjeva sama. V svetu so poleg nje tudi vrhovni tožilec Mirko Vrtačnik, višja tožilka Branka Zobec Hrastar ter okrožni tožilci Janja Vrečič Perhavec, Marko Godec in Barbara Jenkole Žigante. Vrhovni tožilci svojega novega člana še niso izvolili.

Penko: Če bi deloval drugače, bi storil kaznivo dejanje

Brezigarjeva je svojo odločitev za predlog o izločitvi utemeljila s trditvijo, da se je Penko zadeve Orion lotil napačno. Vendar pa strokovnjaki in opozicija opozarjajo, da bi lahko Brezigarjeva primer dodelila kateremu drugemu tožilcu, če se ji je delo Penka zdelo slabo. S tem, ko tega ni naredila, je posredno tudi odgovorna, da se je primer Orion razpletel, kot se je. Še posebej kritična je nekdanja generalna tožilka Zdenka Cerar, ki poudarja, da ima nadrejeni tožilec pravico zamenjati tožilca, še posebej bi to lahko storila v primeru Orion, saj naj bi že dlje časa vedela, da bo Penko zaradi pomanjkanja dokazov odstopil od pregona. To je v oddaji Trenja potrdil tudi sam Penko, ki je dejal, da se je že oktobra 2007 odločil, da ne bo kazensko preganjal v zadevi Orion, kmalu po tem pa naj bi za to vedela tudi Brezigarjeva.

Penko se je že v sredo v oddaji 24UR na POP TV odzval na očitke Brezigarjeve, da se je napačno lotil zadeve, in dejal, da dokler bo državni tožilec in ''dokler bo v Sloveniji vladal tak ustavnopravni red kot vlada, ki omogoča, zagotavlja in tudi od tožilca pričakuje samostojno odločanje, toliko časa ne bom dovolil, da bi kdo posegal v konkretne odločitve, ki jih sprejemam v zadevah, ki jih obravnavam." Za odločitvijo za odstop od pregona Penko trdno stoji. ''Spis je bil moj in zadeva je bila moja.'' Preiskava je trajala dve leti in pol, pred tem pa je Penko usmerjal predkazenski postopek. ''Moje odločitve so bile sprejete na podlagi dokazov,'' je zatrdil. ''Sprva je kazalo, da dejansko gre za utemeljene sume velikih goljufij na škodo večjega števila oškodovancev, vendar se je med postopkom dejansko stanje spremenilo."

Brezigarjeva je prav tako zatrdila, da so Penku večkrat predlagali, da bi postopek lahko drugače vodili. Penko je pojasnil, da so preiskovali različna kazniva dejanja. Ko so preiskali vsa, je Penko ugotovil, da ni dovolj dokazov za goljufijo. Na vprašanje, ali se čuti odgovornega, ker zadeva glede goljufije ne bo prišla na sodišče, je Penko odgovoril: ''Tožilec je vedno odgovoren za svoje delo. Sam ocenjujem, da sem delo opravil odgovorno od začetka do konca, zadevo sem natančno preučil, sodeloval v preiskavi, ugotovilo se je dejansko stanje. Prepričan sem, da bi bil mnogo bolj odgovoren, če bi v tem trenutku, ko je preiskava končana, vložil obtožnico, zato da bi ugodil morda trenutni politiki ali pa komu tretjemu, ob tem, da sem prepričan, da ne obstaja dovolj dokazov za nadaljevanje kazenskega postopka. S tem bi sam celo storil kaznivo dejanje.''

Nepodučene stranke

Afera Orion je izbruhnila leta 2004, ko naj bi finančna družba Orion, ki se je ukvarjala s posojanjem denarja na nebančnem trgu, nekatere svoje stranke zavajala pri sklepanju posojilnih pogodb. Nekateri posojilojemalci so trdili, da so bili pri podpisu pogodbe – Orion naj bi dogovor o zavarovanju posojila s hipoteko popravil v pogodbo o prodaji nepremičnine – zavedeni. Družba Orion – njen večinski lastnik je bilo londonsko podjetje Atractor Project Management, vodil pa jo je Branko Lužar – je kasneje šla v stečaj, upniki pa so prijavili za pet milijard tolarjev zahtevkov. Družba je poslovala tako, da je od stranke v zameno za posojilo najprej kupila nepremičnino, potem pa jo je s plačili na obroke prodala kupcu nazaj, vendar je pridržala lastninsko pravico. Ko kupec ni več plačeval obrokov, je Orion uveljavil svojo lastninsko pravico in z nepremičnino prosto razpolagal.

Oškodovanci – šlo je za osebe, ki drugje niso dobile kreditov – so trdili, da so morali podpisovati bianco pogodbe oziroma prazne liste papirja, obresti pa so bile oderuške, saj v pogodbi niso bile določene. Prav tako naj ne bi vedeli, da obstaja možnost, da ostanejo brez nepremičnine. Stranke so bile brez pravne pomoči, zato so nekateri pravni strokovnjaki trdili, da ne gre za goljufijo, temveč je krivda na nek način tudi na strani oškodovancev, ki so kot prava neuke stranke nastopale brez ustrezne pravne pomoči. Res pa je, da so bile pogodbe sklenjene leta 1997, ko pravna zavest pri ljudeh še ni bila tako razvita. Sicer pa so oškodovanci napovedali, da bodo kazenski pregon vzeli v svoje roke.