V knjigi z naslovom Tokrat bo drugače podrobno opisuje, kako se je nekoč prijazen in priden fant, ki je imel številna zanimanja, ob koncu osnovne šole prelevil v nekoga drugega. "Začelo se je s prvo cigareto kanabisa, čemur je sledila izbira napačne družbe, ki ga je vodila strmo navzdol," mi je ob bregu Gradaščice v njenem Trnovem razlagala skrušena mati. Za razliko od mnogih staršev, ki delijo podobne usode, odvisnosti, ki je zarezala v družino, ne skriva, nasprotno. Njena želja je javnost senzibilizirati na položaj, v katerega zapadejo odvisniki od mamil. "To so bolniki, družba pa nanje gleda kot na izmečke, na smeti, na ničvredneže. A odvisnost je bolezen, odvisniki od mamil so torej bolniki in čas je, da se tega družba zave in da se tega zavejo tudi vse institucije, ki so tu, da pomagajo," dodaja Kvedrova.
Njen sin je v krempljih drog že 15 let. Vsi poskusi zdravljenja so se doslej izjalovili, kot opozarja, tudi zaradi tega, ker so za nekoga, ki je že toliko let odvisen, prezahtevni. "Vztrajno se zatrjuje, da sta za spremembo potrebni osebna volja in motivacija zasvojenega. To po dolgoletnem uživanju substanc ni mogoče zaradi poškodb možganov in vedenjskih motenj, povezanih z uživanjem mamil in načinom življenja. Zdi se, da v stroki in v javnosti še vedno prevladuje mnenje oziroma stališče, da je zasvojenost posledica šibke volje in slabost posameznika ter da mora biti bolnik dovolj stimuliran in odločen za spremembo. Posledica tega pa je, da številni dolgoletno zasvojeni postanejo smeti družbe, odrinjeni na cesto, prepuščeni počasnemu umiranju ali prevelikemu odmerku ali pa v breme družinam," opisuje Kvedrova, ki za takšne, dolgoletne odvisnike vidi rešitev v tako imenovanih srednjepražnih programih, ki bi bili predstopnja oziroma pomoč na poti do zahtevnih, visokopražnih – slednji namreč zahtevajo, da je oseba detoksicirana, torej čista že pred vstopom v program.
Sama vidi rešitev v programih, ki bi sprejeli odvisnike, tudi če še niso popolnoma očiščeni od mamil, torej v abstinenci. "Ustanoviti bi morali nekakšna zavetišča, kjer bi imeli odvisniki možnost stalno bivati, kjer bi imeli streho nad glavo, kjer bi jim nudili delovno terapijo, psihoterapijo, spodbudo, zavetje, kjer bi ohranjali človeško dostojanstvo in kjer bi dobili občutek, da je nekomu mar za njih. Tu bi potem postopno prišli do tiste notranje motivacije, do uvida, ki bi jih nato vodil do zahtevnejših visokopražnih programov," trdi Kvedrova, ki je povedala, da je sin že bil v visokopražnih programih, a so bili ti zanj prezahtevni, pravila v njih pa preveč toga in ne dovolj osredotočena na obravnavo posameznika, na specifike posameznika in posebnosti.
"Dobrih 15 let je že, odkar sem prisotna v tej problematiki. Prav nič se v tem času ni spremenilo, vse teče po udobnih ustaljenih tirnicah, s slabo statistiko uspešnih zdravljenj," je kritična Saša Kveder, ki si želi in upa, da bo njenemu kriku na pomoč, ki združuje krike vseh družin in vseh odvisnikov od mamil, ki ne najdejo ustrezne pomoči, družba končno prisluhnila.
Opozarja pa tudi na najmočnejše orožje, ki ga v resnici imamo v boju z odvisnostjo, to je preventiva. "Tu lahko naredimo največ in v preventivo moramo usmeriti več moči, saj ko droga zaide v mladi organizem, mlade možgane, bo veliko težje mlade reševati iz nje," je še dodala za Kriminalne zgodbe. Da je temu res tako, potrjuje tudi mladostnik, ki je prav tako kot njen sin v kremplje mamil zapadel že pri rosnih 15 letih. Kako se je rešil, pa v oddaji Svet na Kanalu A.
