'Za vse sta potrebna dva, za nasilje pa je dovolj le eden'

"Ne nakladajte." "Ni res." "Ženske so tiste, ki so odšle od angelov in skovale pogodbo s hudičem." "Rade si izmišljujete in v tem uživate." "Da ženska kljub klofutam zaščiti partnerja, je običajna praksa. Zato se mi ne smilijo, v večini primerov so si krive same." "Izredno pogosto se dogaja tudi psihično nasilje žensk nad moškimi." "Zastonj se še dva pijana dedca ne stepeta v gostilni." "Nekatere ženske so si tudi same krive."

To je le nekaj komentarjev pod prispevki, ki ozaveščajo o nasilju nad ženskami. A komentarjev, ki izražajo izjemno problematično kulturo v naši državi, je bilo žal še več. Ne le, da so izražali skepso do poročanja žrtev, temveč so za nasilje iskali tudi opravičila. "Vendar pa številke ne lažejo. Število ubitih žensk in število ubitih moških je popolnoma neprimerljivo," ob tem poudarja predsednica Društva za nenasilno komunikacijo Katja Zabukovec Kerin.

Dejstvo namreč ostaja, da je dom še vedno najnevarnejši kraj za ženske, najnevarnejša oseba pa prav njen partner. To, kot poudarja sogovornica, seveda še ne pomeni, da nasilje nad moškimi ne obstaja. "Zagotovo tudi moški doživijo nasilje, vendar pa so varnostno veliko manj ogroženi kot ženske in večini ni treba bežati pred povzročiteljico ter se zatekati v varne hiše. To, da s takšnimi primerjavami zameglimo situacijo, ne koristi nikomur."

'Sposobnost nekaterih, da se ne zavejo razsežnosti problema, je resnično zaskrbljujoča'

Številne žrtve sicer nasilje tudi zelo težko prepoznajo in že same iščejo izgovore zanj ter opravičila za storilce. Žalostna statistika namreč kaže, da se žrtve k nasilnežu v povprečju vrnejo kar sedemkrat. Nasilje pa je običajno tudi zelo skrito. "Žrtve, ki so mu uspele uiti, povedo, da so včasih tudi desetletja skrivale nasilje pred najbližjo okolico, da so lagale o tem, kaj se dogaja, da so branile povzročitelja. Vzgojene smo namreč tako, da želimo svoje odnose nekako rešiti, želimo biti tiste, ki poskrbimo za mir v družini, tiste, ki umirimo partnerja," pove Zabukovec Kerinova.

Tako lahko traja zelo dolgo, preden žrtve ugotovijo, da same ne bodo mogle umiriti svojega partnerja, pa tudi, da to ni njihova odgovornost. "Začnejo se boriti za svojo varnost, za svoje življenje, a okolica takrat že ne ve več, kako reagirati," pojasnjuje sogovornica, ki znotraj društva pomaga žrtvam nasilja.

Zavedati se je torej treba, da so žrtve, ko začnejo govoriti o nasilju, o tem že dolgo razmišljale, "da so naredile vse, kar znajo, da bi nasilje ustavile same, ugotovile, da tega seveda ne morejo, saj to ni problem, ki nastane pri njih, temveč pri povzročitelju". "Ko začnejo govoriti, je za njimi že dolga kalvarija, zato jim je potrebno verjeti," je jasna. A ne le to, da verjamemo in da žrtev nasilja ne obsojamo, potrebno ji je tudi pomagati, spoštovati njeno moč, ko o nasilju spregovori. Izkušnje in praksa pa ob tem kažejo tudi, da se v trenutku, ko se začne žrtev upirati nasilju, ko začne iskati pomoč ali ko želi oditi, nasilje s strani partnerja pogosto še poveča.

Prepogosto pa na žalost žrtve od družbe (pa tudi od organov, ki obravnavajo njeno prijavo) ne prejme potrebnega odziva. "V družbi se pojavijo tudi resnično zaskrbljujoči komentarji. Ko na primer povzročitelj žrtev zažge, ljudje pa komentirajo, da je pa žensko morda le zeblo. Ta sposobnost nekaterih, da se ne zavejo razsežnosti problema in tragičnosti določenih dejanj zoper ženske, je resnično zaskrbljujoča."

Namesto besed 'tepe me', žrtve učijo, naj vpijejo: 'Požar!'

Zabukovec Kerinova pa izpostavi tudi naravnanost družbe, da vedno išče dve plati zgodbe. "Pogosto slišimo pregovor, da sta za vse vedno potrebna dva. Ampak to ni res. Na področju nasilja je treba ta pregovor dopolniti. Za vse sta potrebna dva, za nasilje pa je dovolj le eden," izpostavlja predsednica društva, ki ob tem dodaja, da je, ko se nasilje dogaja blizu nam, značilno, da nasilje relativiziramo.

"V teoriji se strinjamo, ljudje znajo povedati, da imajo ničelno toleranco do nasilja, ampak ko se to zgodi blizu njih, se zgodi relativiziranje dogajanja." Osebe tako na primer morda ne želijo, da se zadeve obravnava tako resno, da se vmeša Policija. Krivdo pa začnejo torej, kot že omenjeno, deliti med žrtvijo in povzročiteljem. "A četudi so žrtve ženske, s katerimi ne bi želeli popiti niti kave, kaj šele živeti, to še ne pomeni, da jih sme kdorkoli pretepati, ustrahovati, poniževati ali posiljevati," je jasna Zabukovec Kerinova.

A iz tega pride tudi do upravičevanja svoje pasivnosti pri vpletanju v nasilje in njegovem prijavljanju. Nedavna anketa na naši spletni strani o tem, ali bi osebe prijavile partnersko nasilje, če bi mu bile priča, je sicer pokazala, da bi velika večina to sicer prijavila vedno, neprimerno manjše število oseb pa je slednje v svoji preteklosti tudi že storilo. A nekoliko bolj zaskrbljujoči so nekateri drugi odgovori, predvsem to, da kot razlog, zakaj osebe nasilja ne bi prijavile, prevladuje odgovor: "Ker se me to ne tiče."

In kot pove sogovornica, je to eden od argumentov, ki ga je tudi v praksi slišati vse prepogosto. "Na nekaterih tečajih samoobrambe žrtvam zaradi tega priporočajo celo, naj, ko doživljajo nasilje, ne vpijejo, da jih nekdo posiljuje ali tepe. Namesto tega jim svetujejo, naj raje kričijo, da gori. Ljudje se bodo namreč ob tem ustrašili za svojo lastnino in je zato bolj verjetno, da bodo poklicali Policijo," pove.

"Da se nas to ne tiče, je zgolj utopija, v kateri živimo," dodaja. Če nasilje dobiva dovoljenje na enem področju, se bo to namreč veliko verjetneje razplamtelo tudi na drugih področjih. "Celotna skupnost mora sporočati, da nasilja ne trpimo. Kaj kmalu se namreč utegne zgoditi, da se nasilje v intimnih partnerstvih razširi in bomo ogrožene tudi ženske na delovnih mestih, na cestah, v celotni državi. To je treba ustaviti."

Prijava je nujna: 'Žrtev morda potrebuje prav pomoč od zunaj'

In zakaj še osebe nasilja nad ženskami, ko so mu priča, ne prijavijo? Lahko jih je strah za lastno varnost, morda ne verjamejo v institucije, dvomijo, da bo njihova prijava kakorkoli pomagala, mislijo, da si žrtev ne želi njihovega vmešavanja ali pa da ji bodo s tem še dodatno škodovale. "Vendar pa v društvu skušamo ljudi opogumiti in jim razložiti, da so morda oni edini, ki nasilje slišijo in ga lahko prijavijo, ker si žrtev tega ne upa ali pa celo ne more. Če bi povzročitelj izvedel, da so nasilje prijavile same, bi se jim lahko še dodatno maščeval," pojasnjuje Zabukovec Kerinova.

Predsednica društva ob tem dodaja, da lahko morda prav zunanja prijava žrtvi in nasilnežu sporoči, da se dogaja nekaj, kar tudi nekdo drug zaznava kot nevarno in zavržno, kot nekaj, kar potrebuje odziv Policije. "Žrtve včasih povedo, da so se šele ob takšni prijavi zamislile in začele ugotavljati, da to, kar se jim dogaja, ni nekaj običajnega. Povzročitelji pa so se začeli bati, da bodo zaradi svojih dejanj doživeli neprijetne posledice. Kar pa je zelo pomembno tudi kot motivacija, da opustijo svoje nasilno vedenje," pravi.

Nasilje oz. sum kaznivega dejanja nasilja lahko vloži vsakdo – žrtev, priča, otrok, mladoletnik, nevladna organizacija, zasebne in državne ustanove. K prijavi pa so še posebej zavezani vrtci, šole, zdravstvene organizacije, prav tako jo morajo po uradni dolžnosti vložiti tudi uradne osebe. Sicer pa je treba sum kaznivega dejanja nasilja nad otroki prijaviti vedno, a tudi sicer je pomembno, da sum takšnega kaznivega dejanja prijavimo.

A glede tega je treba sicer spremeniti celotno kulturo, ne le naslavljati njenih posledic. "Kulturo nenasilja vzgajamo tudi s tem, kako se o nasilju poroča, kako se tudi v medijih pripisuje odgovornost, kako se relativizira nasilje, pa tudi, koliko prostora se prepusti povzročiteljem nasilja, ki se želijo predstaviti kot žrtve, čeprav to niso. Kot rečeno – že statistika veliko pove."