Za vrati ženskega zapora na Igu: 'Naredila sem napako, plačujem zanjo, a še bolj trpi moja družina'

Zapor. Hladni zidovi, rešetke, zvoki jeklenih vrat in mrki pogledi iz celic. Grozljiv kraj, kjer obtičijo slabi ljudje, ki kršijo pravila. Takšno podobo nam v podzavest že desetletja vsiljujejo filmska industrija in mediji. A v resnici gre za precej izkrivljeno, prepogosto stereotipno podobo tako o tem, kakšno je življenje v zaporu, kot tudi o tem, kdo so zaprte osebe in kakšna je njihova preteklost, ki jih je privedla za rešetke. Tudi v Sloveniji se zapori med seboj razlikujejo, daleč najbolj pa od stereotipnih podob v javnosti gotovo odstopa ženski zapor na Igu. Kako je tam preživljati kazen zapora? Kaj je najhuje? Na kakšen način se soočiti z nastalo situacijo? Kako iz zapora živeti družinsko življenje? Je lahko zapor tudi nova priložnost? Odgovore, ki odpirajo pravi pogled na prestajanje kazni zapora, smo iskali za težkimi lesenimi grajskimi vrati, ki predstavljajo začetek in konec zaporske izkušnje slovenskih obsojenk.

Že takoj ob prihodu občutek razvrednotenosti

Na dan našega obiska je bilo v zaporu 81 oseb, od tega 71 obsojenk in 10 pripornic. Kot nam je pojasnila zavodska psihologinja dr. Melita Zver Makovec, je to relativno obvladljivo stanje. Največje število gostujočih oseb je bilo 115, pri čemer pa so v zavodu že močno občuti tako pomanjkanje prostora kot tudi strokovnega kadra, vključno z mankom pravosodnih policistov. Že iz pročelja starega poslopja je razbrati, da je zapor represivna institucija. Rešetke na oknih, nadzorne kamere na vsakem vogalu, detektorji za zaznavo kovin in jeklena škripajoča vrata, ki se odpro le na ukaz pravosodne policistke.

"Da, zapor je institucija, ki je še vedno represivna, a Ig je precej drugačen od Doba, kjer sem delovala prej. Tu je več človečnosti, pristnega človeškega stika," je pojasnila sogovornica, ki sicer v zavodu skrbi za duševno stanje obsojenk. "Dela je veliko, ženske mnogo raje in hitreje izražajo stisko kot na primer moški. Zanimivo je, koliko jim tukaj pomeni poštenje. Ne marajo obljub, cenijo pa iskrenost, spoštljiv odnos. Tudi med seboj."

Ko pride posameznica na prestajanje kazni, je to zanjo zelo stresen dogodek. Že sami postopki, novi ljudje, detajlen pregled, lahko prispevajo k temu, da se posameznica počuti razvrednoteno. Ob prihodu pravosodne policistke opravijo osebni pregled, pregled prtljage, poskrbijo za osebno higieno. "Zelo velik poudarek dajemo na duševno zdravje in samo prevencijo samomorilnosti," pravi Zver Makovčeva. Prek posebnega triažnega vprašalnika ugotovijo, kateri rizični faktorji obstajajo. To opravijo pravosodne policistke in policisti, nato pa sledi obravnava pri koordinatorju, ki dela s samomorilno ogroženimi. "Tam se opravi še razbremenilni razgovor. Tako človek lažje prestane stisko, lahko pa tudi pravočasno ukrepamo."

Po poglobljenem razgovoru posameznico dodelijo pedagogu, ki jo vodi skozi celotno kazen, od sprejema do odpusta. O vsem se posameznice pogovarjajo z njim, na kakšen način bodo prestajale kazen, v katerem režimu, kako bodo lahko prišle do ugodnosti in podobno. V roku enega tedna oziroma največ enega meseca mora biti sestavljen tudi osebni načrt. V njem so predvideni aktivnosti, način prestajanja kazni, specialne obravnave, ki so predvidene po oceni rizičnih faktorjev. Psiholog ugotovi, če lahko pričakujejo adaptacijske težave, in določi, kakšna bi bila smiselna namestitev.

Vsaka posameznica ob prihodu opravi tudi razgovor s socialno delavko, kjer se opredeli sodelovanje s centrom za socialno delo. "Ugotovi se, kakšne stike bo imela z družino in če potrebuje pomoč."

Strah ob prihodu in strah ob odhodu

"Stiske ob prihodu so težke, prisoten je strah, še posebej pri tistih, ki pridejo prvič na prestajanje kazni. Ženska ima večinoma nekoliko drugačno vlogo v družini. Večinoma so pri nas zaprte mame, odvzete so iz družin, v katerih so imele pogosto zelo močno in pomembno vlogo. Pogosto se po njihovem odhodu v zapor poslabša tudi stanje znotraj družin. Otroci to doživljajo po svoje, nastanejo velike stiske," pojasnjuje naša sogovornica in dodaja, da je prav zaradi tega še kako pomembna temeljita psihološka in druga pomoč.

Enako se s strahom spopadajo, ko se približujejo prvi izhodi, ko morajo oditi iz zapora. "Ne vedo, kako jih bo okolica sprejela. Zaprta oseba je pri nas še vedno zelo stigmatizirana. Okolje, kamor se vračajo, nanje gleda drugače. Vračajo se tudi v družino, kjer so se morda odnosi že spremenili. Ne vedo, kaj družina pričakuje od njih, kaj naj same pričakujejo. Tudi tedaj so stiske velike in pogosto potrebujejo nasvet tudi v tem pogledu."

Paznice so druge mame

Tako pristojni v zavodu, kakor tudi obsojenke same, priznavajo, da veliko dela opravijo že paznice same. "Delo pravosodnih policistov je v splošnem še vedno nekako nepoznano. Tukaj ne gre zgolj za izvajanje neke splošne varnosti, kot sta varovanje in zaklepanje, temveč se prepleta več vlog," pojasnjuje Adrijana Jerina iz vrst pravosodnih policistov. "Pravosodni policist je tudi v oporo zaprtim osebam, veliko je razbremenilnih razgovorov, ki jih opravlja. Predvsem takrat, ko v zavodu ni strokovnih sodelavcev, ponoči in ob koncih tedna." Pogosto je dovolj že, da zgodbam obsojenk nekdo prisluhne.

Dela je veliko, obsojenke se lahko vključujejo v različne aktivnosti

Obsojene so tekom prestajanja kazni lahko vključene v delo na različnih področjih. Tiste, ki so zaposlene v javnem gospodarskem zavodu, na primer izdelujejo papirnato galanterijo, polnijo otroške puščice, izdelujejo ščipalke za perilo, opravljajo pa tudi razna hišniška in vzdrževalna dela. Za svoje delo prejemajo plačilo, ki je določeno v Pravilniku o plačilu za delo obsojencev. Po besedah obsojenk prejemajo nekje od 50 do okoli 100 evrov mesečno, kar jim vseeno veliko pomeni.

Tiste, ki niso sposobne rednega dela zaradi zdravstvenih razlogov, se lahko vseeno vključujejo v različne projekte. Eden od teh je na primer Vključujemo in aktiviramo, kjer so vključene v delovno terapijo. S tem krepijo delovne navade, veščine. Količina dela je približno enaka zaposlitvam, le da je nagrada nekoliko nižja. Ob našem obisku so na primer obsojenke izdelovale otroške knjige iz blaga.

Tudi slabo samopodobo se da "zdraviti"

Ženske, zaprte na Igu, so deležne različnih obravnav, na njih pa je, koliko jim bodo te tudi pomagale pri premagovanju stisk. Kot pojasnjujejo v zavodu, je vključitev v posamezne obravnave odvisna od tega, kakšne težave imajo posameznice. Zavedene so v osebnem načrtu in so mogoče tudi neka stopnička do pridobitve ugodnosti. Če imajo težave z odvisnostjo, se jih vključi v obravnavo odvisnosti. Imajo tudi obravnavo v primeru spolnih deliktov in obravnavo dejavnikov, ki so privedli do tega, da je prišlo do kaznivega dejanja z elementi nasilja.

Posameznice se lahko vključujejo tudi v zunanje obravnave. Te poskušajo voditi vzporedno, se pravi, da so vključene tudi zunanje organizacije. Sodelujejo društvo Stigma, projekt Človek, Društvo za nenasilno komunikacijo, Inštitut Stopinje in ostali. Predvsem pri tem potekajo individualni razgovori, z namenom, da se posameznico pripravi na življenje po prestani kazni, da se zmanjša rizični dejavnik odvisnosti ali denimo nasilja. "Ogromno žensk tukaj ima zelo slabo samopodobo, zelo nizko samospoštovanje. Tudi na tem moramo veliko delati," priznava Zver Makovčeva.

Če je po obravnavah razvidno, da je posameznica napredovala, a da bi potrebovala pomoč tudi v nadalje, predvsem v obliki specializiranih obravnav, jih poskušajo vključiti tudi v te. Kljub vsemu obsojenke trdijo, da bi bilo potrebne še več pomoči, da so trije psihologi, ki delujejo v zavodu, premalo. "Res je, na trenutke bi potrebovali več pomoči," dodaja.

Lahko zapor človeka spremeni?

"Da, vsekakor. Ogromno sprememb se dogaja v osebah. Če se je posameznik pripravljen spremeniti, se lahko, imajo različne možnosti. Je pa veliko odvisno od njihove motivacije, notranje in zunanje," odgovarja zavodska psihologinja. A za uspeh je potrebno tudi razumevanje okolice.

Enako kot z obsojenkami, se moramo ukvarjati tudi z okoljem

Penolog Dragan Petrovec, ki je v osemdesetih letih tudi sam vodil dani zapor, še vedno verjame, da je glavna vloga zapora rehabilitacija, se pravi, da se obsojenim omogoči vrnitev v okolje, kjer bo ta nadaljeval življenje v skladu z normami. "Seveda to pomeni, da je lahko to okolje tudi problematično, kar pomeni, da se moramo enako kot z obsojenimi ukvarjati tudi z okoljem. Če je veliko revščine, strukturnih nepravičnosti, potem težko pričakujemo in zahtevamo od človeka, da je pošten v vsakem trenutku. Sploh če čuti, da družba do njega nikakor ni poštena."

Danes več stigmatizacije kot nekoč

Po njegovem mnenju je stigmatizacija v zadnjem obdobju hujša kot v preteklosti, saj da smo nekoč bolje skrbeli za povezavo med zaporom in zunanjim okoljem. "Ljudje so videli, da lahko obsojenci večinoma funkcionirajo kot običajni ljudje, da ne predstavljajo nevarnosti. Skozi te stike so tudi začeli dobivati drugačno sliko o zaporu. Ko je tega odpiranja in povezovanja z zunanjim okoljem manj, toliko bolj obsojenci čutijo stigmatizacijo. Upamo, da bo s spremembami, ki se v zadnjem času dogajajo zlasti na Igu, tudi te stigmatizacije vedno manj," pravi.

Zakaj sploh dati glas obsojenkam? Kaj nam govorijo njihove zgodbe?

Zgodbe obsojenk, tudi teh, ki so stopile pred našo kamero, so zbrane v nedavno izdani knjigi Začasno bivališče, Na grad 25, Ig. Nastala je pod vodstvom profesorice in raziskovalke sociologije spolov Milice Antić Gaber, ki pravi, da je moč razbrati kar nekaj skupnih točk. "Zaprte ženske so bile socializirane v skladu s prevladujočo kulturno podobo in pričakovanjem o tem, kakšna naj ženska bo. Naj ostaja v ozadju, uboga, se umika, naj poskrbi za druge, naj kljub vsemu hudemu vztraja v dobro družine. Mnoge so se podrejale, naletele na partnerje, ki so jih zlorabljali. Pogosto pa so prav zaradi tega, ker so skušale ohraniti človeka vredno življenje zase in družino, naredile korak več, kot ga naša družba tolerira."

Antić Gabrova poudarja tudi, da so bile premalo vpete v socialno mrežo, ki bi jim lahko nudila oporo. Gre namreč večinoma za ženske iz depriviligiranih družbenih okolij, iz okolij, od koder je izhajalo veliko problemov. "Če bi imele več podpore tako v svojih socialnih mrežah kot v družbenih institucijah, ki bi za to morale poskrbeti, se morda ne bi znašle v takšni situaciji. Mnoge so reševale svoje družine, ki so zabredle v krize," pravi. Vse si želijo več pogovorov, tako z osebjem znotraj kot tudi zunaj zapora.

Kot še poudarja, delo nagovarja različna občinstva, socialne službe, pravne strokovnjake, različne organizacije, da bi se vzpostavil drugačen odnos do teh ljudi, ki so zdaj zaprti, da bi se vprašali, zakaj in kaj jih je privedlo, kaj bi lahko kot družba preprečili že prej, in kako bi jim lahko pomagali, da bi zaživele drugačno življenje. "Zagotovo so v njihovih zgodbah nastavki za spremembo odnosa do njih, prav tako pa tudi nastavki za spremembo delovanja nekaterih institucij," zaključuje Antić Gabrova.