'Za mamo je otrok že, ko zagleda modri črtici na testu': kako slovenske bolnišnice ravnajo ob smrti otroka med nosečnostjo

Petra Urek iz društva Solzice, za katero je osebna izkušnja izgube otroka, zdaj pa z društvom že leta pomaga staršem, ki so izgubili otroka, pravi, da smo sicer napredovali, tudi po zaslugi društva Solzice – če zdaj govorimo o pravici do individualnega slovesa od otroka, mlajšega od 22. tednov nosečnosti, ki jih zakon postavlja za mejo življenja, smo imeli še pred desetletjem veliko otrok, ki so umrli po 40. tednu nosečnosti, ali celo po rojstvu, ki niso pokopani. "Kriki njihovih staršev – kje je moj otrok, še vedno odmevajo," pravi Urekova.

Možnost pogreba je namreč za žalujoče starše še kako pomembna. "Pokop otroka predstavlja za starša dokončnost in mesto, kjer lahko svojo misel posveti otroku," pravi Urekova in dodaja, da starše spodbujajo, da ob slovesu opravijo svoj ritual - na primer zasadijo drevo, napišejo pismo in ga sežgejo ...

Ni sicer malo ljudi, ki ob zgodbah o izgubi otroka, še posebej v zgodnjih fazah nosečnosti, zamahnejo z roko in se začudijo – češ, za čim pa starši pravzaprav žalujejo, saj otroka še ni bilo. Redki niso niti takšni komentarji, če otrok umre kmalu po rojstvu. Čeprav zdravstvena doktrina pravi nekaj drugega, Urekova pojasnjuje, da je plod za starše, ki ga željno pričakujejo, otrok. Ne glede na starost.

"Za mamo je otrok že, ko zagleda modri črtici na testu. Že ko gremo na prvi ultrazvok dobimo posnetek našega otroka in ko slišimo prve utripe njegovega srca, govorimo o otroku. Ko pa se zgodi izguba otroka pa bi naj kar naenkrat morali nehati govoriti o našem otroku. In se "tolažiti" z mislijo, da ni bilo še nič," pravi. "Zato spodbujamo, da si starši naredijo spomine, da lažje žalujejo in da okolici tudi preko spominov dokažejo, da je njihov otrok - otrok že od spočetja."

Vihar čustev

Smrt otroka velja za eno največjih izgub, ki lahko doleti človeka. "Starši so v času, ko izvejo za smrt otroka sprva v šoku, srečujejo pa se z občutki krivde, žalostjo, razočaranjem, največkrat pa so presenečeni, da se to lahko sploh zgodi. Kdor ne doživi smrt otroka med nosečnostjo niti ne pomisli, da bi se mu lahko kaj takšnega pripetilo. Stiska, s katero se srečujejo pa je najpogosteje boj in pravica do žalovanja za tako majhnim otrokom. Okolica malokdaj sprejema družino z njeno izgubo vred. Ker ne vedo, kako naj pristopijo do žalujoče družine, se raje umaknejo oziroma tolažijo. Tolažbe pa ni. In v takšnem obdobju se starši počutijo same in osamljene s svojo bolečino," pravi Urekova.

Staršem, ki se znajdejo v situaciji, ko po novici o smrti plodu čakajo na sprožitev poroda, svetuje, da ta čas izkoristijo, da – če tako želijo – preverijo, kakšne so njihove pravice v tej situaciji. "Seveda pa vsak reagira na svoj način. Nekateri starši takoj poiščejo pomoč, drugi se obrnejo na nas po dogodku, nekateri starši ne želijo ničesar, vendar kasneje iščejo odgovore, spomine ..."

Tudi pogreb za žalujoče starše ni ne začetek in ne konec žalovanja, ampak trenutek, ko se starši zavejo dokončnosti. Žalovanje se začne največkrat šele 6-8 tednov po izgubi in ne pozna bližnjic. "Šele ko mine šok, ko za druge teče življenje naprej, se za nas ustavi. Takrat se počutimo osamljene in iščemo ljudi s podobno izkušnjo, ker le oni nas razumejo in vedo kaj doživljamo. V takšnih skupinah se počutimo varno in sprejeto. Ugotavljamo, da nismo edini, da ni z nami nič narobe," pravi Urekova.

Ko je zdravstveno osebje kdaj bolj v čustveno breme, kot v pomoč

Kritike staršev na reakcije zdravstvenega osebja ob njihovi izgubi, niso redke. Pogosto se nanašajo na že omenjeno vprašanje – za čim sploh žalujejo in celo na idejo, da žalovanje ni smiselno, ker imajo starši že druge žive in zdrave otroke.
Urekova sicer pravi, da društvo na tem področju beleži izboljšanje, njihovi sodelavci za bolnišnice, ki to želijo, izvajajo tudi izobraževanja. "Spomini na žalosten porod so vedno boleči. In zdravstveno osebje se velikokrat premalo zaveda, kakšno vlogo igrajo v teh trenutkih. Največkrat je ravno porodna soba in zdravstveno osebje edini "živ spomin" na otroka. Lahko je boleč– lahko pa čez nekaj časa postane lep spomin in zadoščenje, da je bilo za otroka lepo poskrbljeno," pravi Urekova.

Isti zakon – različne rešitve

Potem ko je v javnosti odmevala zgodba Elizabete K., so se odzvali še številni drugi starši, ki so prav tako izgubili otroke, izkazalo pa se je, da so njihove izkušnje zelo različne, saj poznajo bolnišnice na tem področju zelo različno prakso, še posebej, ko gre za plodove, mlajše od 22. tednov.

V bolnišnici Jesenice na primer pravijo, da ne glede na višino nosečnosti vedno ravnajo enako. "V primeru, da starši ne želijo individualnega pokopa, mrtve plodove predamo v upepelitev na Žale, kjer opravijo skupinski raztros o katerem so starši lahko obveščeni. Kadar starši želijo individualen pokop in niso potrebne patološke preiskave, podpišejo, da to želijo, predamo plod službi, ki opravlja pogrebne storitve in starši sami urejajo takšen pokop. Če je to v neskladju z zakonom, ne vemo. Vendar v primeru, ko so so starši to želeli, smo tudi uredili, da je bilo možno. Ne moremo pa trupelc plodov/otrok predati direktno staršem, vse se ureja preko službe za patologijo in lokalne pogrebne službe in mi ne vidimo tukaj nič spornega."

V Murski Soboti so nam pojasnili, da je bolnišnica javna ustanova, ter da so dolžni ravnati po predpisani zakonodaji, kaj to v praksi pomeni pri njih, niso zapisali. Podobno – da dosledno sledijo črki zakona, pravijo v Celju, kjer dodajajo, da so "seznanjeni s težnjami po spremembi zakonodaje na tem področju". Če bo do tega prišlo, jo bodo upoštevali.

V trboveljski bolnišnici se lahko starši v primeru neuspelega izida nosečnosti odločijo za individualni ali skupinski pokop, pravijo, da jih o obeh možnostih ustrezno informirajo.

Željam staršev se prilagodijo tudi v Novem mestu. "Vse tkivo človeškega izvora shranimo v zamrzovalniku in ga pošljemo v upepelitev v krematorij, ko se nabere zadostna količina. Deli teles in zarodki niso ločeni in niso posebno označeni. Zarodke, ki po merilih teže in/ali vitalnosti ne izpolnjujejo pogojev, da bi jih obravnavali kot rojene, obravnavamo enako kot druge dele človeških teles odstranjene pri posegih," pravijo. So pa že imeli primer, ko so starši želeli pokop zarodka, ki ni izpolnjeval pogojev, da bi bil obravnavan kot rojeni otrok. "Staršem je pokop omogočilo lokalno komunalno podjetje, ki je postopek izpeljalo kot pokop, seveda z vsemi s tem povezanimi stroški, ki niso majhni. Primer smo razrešili tako, da smo po konzultaciji z našimi patologi izdali potrdilo o izvoru tkiva (zarodka), ki so ga tam sprejeli kot ustrezno dokumentacijo in plod pokopali," pojasnjujejo.

Podobno izkušnjo imajo tudi v Izoli, kjer pravijo, da so imeli doslej en primer, ko so starši želeli individualni pokop pred 22. tednom starosti plodu, čemur so tudi ugodili.

V Postojni pravijo, da plod pred 22. tednom s pisnim soglasjem mame predajo na Žale v pokop v skupnem grobu, pri plodu, starejšem od 22 tednov sledijo željam staršev. "Do sedaj nismo imeli primera, da bi starši želeli mlajši plod pokopati sami, verjetno pa bi jim v tem primeru to omogočili. Sprememba zakonodaje na tem področju bi bila smiselna," pravijo.

V Ljubljani način pokopa ni vezan na gestacijsko starost ali težo mrtvega ploda. Možen je individualni ali skupinski pokop, ki ga opravijo na pokopališču Žale. "Vsak splavljen ali mrtvorojen plod najprej, ne glede na gestacijsko starost, težo ali vzrok smrti, predamo v pregled oddelku za patologijo, kjer izdelajo zdravniško poročilo o vzroku smrti. Starši se neposredno z Žalami dogovorijo o podrobnostih pokopa za katerega so se predhodno odločili. Stroške individualnega pokopa nosijo starši. Skupinski pokop se opravi kot skupinska upepelitev in skupinski raztros pepela v Parku zvončkov na pokopališču Žale. Raztros se opravi vsak zadnji ponedeljek v mesecu ob 10.30 uri. Stroške skupinskega pokopa v celoti nosi UKC Ljubljana kot naročnik pokopa," pojasnjujejo.

V Slovenj Gradcu pravijo, da so trenutno v fazi posodobitve dosedanje prakse, ki bo tudi urejena v skladu s pravili certifikata kakovosti JCI, ki ga bolnišnica ravnokar pridobiva. "Trudimo se, čeravno je v Republiki Sloveniji zakonodaja s tega področja slaba oziroma nedorečena in zastarela, ravnati čim bolj tako, da ugodimo staršem. V zadnjem letu, torej neodvisno od zadnjega primera, ki odmeva v medijih, intenzivno potekajo dogovori o načinih pokopa mrtvorojenih z lokalnimi komunalnimi službami. Težko je sicer ravnati v nasprotju z zakonom, vendar upamo, da bo slovenska zakonodaja toliko fleksibilna, da bo tudi uradno zakonsko možno pokopati umrli plod ne glede na gestacijsko starost in popolnoma v skladu z željami in pričakovanji staršev. Menimo, da je to tudi edini logičen in primeren način v današnjem času," ocenjujejo.

Doslej pa je bolnišnica ravnala v skladu z zakonom, kar so staršem, kot pravijo, tudi pojasnili: "To pomeni, da smo splavek uvrstili med zdravstvene biološke odpadke, kot predvideva zakonodaja. Zakonodaja dovoljuje, da otrok pridobi pravico do imena in vpis v matično knjigo po 22. tednu nosečnosti."

Psihološka pomoč razkošje, ki si ga ne morejo privoščiti vse bolnišnice

Različna je med bolnišnicami tudi praksa nudenja psihološke pomoči ob izgubi otroka med nosečnostjo. Na Jesenicah pravijo, da jo ponudijo vedno – ne glede na starost plodu: "Velikokrat je dovolj sočuten, dostojanstven, strokoven in spoštljiv razgovor s strani medicinskega osebja. Če starši ob ponudbi izrazijo željo, jih napotimo k psihologinji na Ginekološki kliniki v Ljubljani ali v zdravstveni dom. V primeru težjih travm in kasnejših izgub oziroma ob izgubi ob porodu pa napotimo starše k psihiatru v PB Begunje."

Tudi v Murski Soboti s starši opravijo pogovor, ker sami nimajo zaposlenih psihologov ali psihiatrov pa starše napotijo tudi v druge ustanove. V Trbovljah pomoč v čustveni stiski nudi osebje ginekološkega oddelka. V Novem mestu je na voljo pomoč klinične psihologinje ali pa psihiatra: "Pomoč ni vezana na trajanje nosečnosti ampak na psihično stanje staršev," pravijo.

Drugače je v Celju: "Staršem z izgubo ploda v zgodnjem obdobju zaželene nosečnosti, pred ali tudi tistim po 22. tednu gestacije žal ne moremo nuditi strokovne psihološke podpore, saj v SB Celje nimamo zaposlenega strokovnjaka s tega področja. S starši se pogovorimo in jim nudimo oporo zdravniki in osebje na oddelku po naših najboljših močeh. Lahko jim svetujemo obisk strokovnjaka izven bolnišnice, kadar je to potrebno, oziroma starši tako želijo."

V Postojni pravijo, da imajo prizadeti starši možnost pogovora s klinično psihologinjo ali psihiatrinjo. Podobno je na Ginekološki kliniki UKC Ljubljana, kjer poudarjajo, da pomoč ni vezana na gestacijsko starost ali težo plodu, medtem ko v Slovenj Gradcu pomoč nudijo staršem, ki plod izgubijo po 16. tednu nosečnosti. "Če po pogovoru z nosečnico ocenimo, da je potrebno, pa to storimo tudi prej, ne glede na višino nosečnosti v času izgube ploda," dodajajo.

V Izoli pa pojasnjujejo, da se osebje - tako zdravniki kot sestre z nosečnico ob izgubi pogovorijo, če to želi: "Če pa je potrebna strokovna pomoč jo napotimo po ustaljeni poti k za to usposobljenemu psihologu na Ginekološko kliniko."

"Sočutja in načel se ne da zapovedati"

V bolnišnicah sicer zatrjujejo, da (uradnih) pritožb o pomanjkanju sočutja ali napačnem pristopu zaposlenih ob izgubah staršev, ne beležijo. "Naša navodila so za vse osebje zelo jasna. Pristop je vedno strokoven, sočuten, spoštljiv. Zavedamo se, da je izguba otroka, ne glede na višino nosečnosti zelo travmatična izkušnja za starše. Skušamo jim omogočiti zasebnost, sobivanje partnerja, odkrit pogovor. Ničesar ne skrivamo. Vedno vzpodbujamo starše, da po splavu/porodu mrtvega otroka pogledajo, ga poimenujejo, se poslovijo, mu dajo svoje stvari, fotografirajo oziroma ga mi fotografiramo in vzamemo odtise, da imajo spomine. Ne omejujemo časa ko so z njim. Ne zmanjšujemo njegovega pomena na način - saj to še ni bilo nič, bolje sedaj kot kasneje," pravijo.

Več bolnišnic sodeluje z društvom Solzice, spet drugod menijo, da zunanjih svetovalcev za svoje zaposlene ne potrebujejo. V Novem mestu pa jasno poudarjajo – ravnanja ob takšnih primerih ni mogoče formalizirati: "Sočutja in etičnih načel se ne da zapovedati." Pravijo pa, da njihovo osebje deluje profesionalno.

Na Ptuju se obetajo spremembe

Zaradi primera Elizabete se je na udaru znašla predvsem ptujska bolnišnica, kjer se je zgodba odvijala. Kot pravijo, je bila situacija tudi za njih precej nova, ravnali pa so na podlagi odgovora zdravstvenega ministrstva. "Navodila za ravnanje v primeru nosečnosti po 22. tednu so natančno izdelana, za splav pred to zakonsko postavljeno mejo pa so še precej nedorečena," ugotavljajo in napovedujejo, da bodo v podobnih primerih odslej ravnali drugače kot tokrat, ko jim je bila očitana zbirokratiziranost in pomanjkanje sočutja.

"Upoštevali bomo upoštevali zakonske omejitve kakor tudi ustaljeno prakso UKC Ljubljana, kot naše krovne ustanove, kjer se z omenjeno problematiko bistveno pogosteje srečujejo. Po pridobitvi vseh odgovorov bomo tudi v naši ustanovi imeli pripravljen protokol postopkov, ki bo nejasnosti in dileme tako staršev kot zaposlenih zmanjšal na minimum, predvsem pa zagotovil upoštevanje človeškosti in hkrati zakonitosti v dobro vseh," so zapisali.

"Sam v omenjenem primeru ne vidim resnejšega zadržka pri upoštevanju želja in volje staršev, ki kljub nedoseženi gestacijski starosti mednarodno zakonsko priznanih 22 tednov nosečnosti želijo ravnati v skladu z lastnimi prepričanji in želijo opraviti spominsko svečanost- pokop," še dodaja direktor bolnišnice Andrej Levanič.

Politika bi načeloma podprla spremembe

Čeprav očitno bolnišnice rešitev iščejo znotraj obstoječe zakonodaje, bi bil bolj jasen zakon marsikomu v olajšanje. Tako v Postojni kot Slovenj Gradcu to tudi jasno poudarjajo. In kaj pravi politika? Načeloma bi spremembe podprli. V SD sicer pravijo, da je očitno bolj kot v samem zakonu, težava v "rigidnem tolmačenju in ravnanju določenih bolnišničnih ustanov, ki kljub temu, da po besedah dolgoletnega člana etične komisije za medicinska vprašanja dr. Vojka Flisa, nobena zakonodaja, tudi naša, nima predvidenih sankcij in tudi ne prepoveduje pokopa zarodkov, ne upoštevajo želja staršev". V stranki zato menijo, da mora resorno ministrstvo pripraviti jasna določila, ki bodo uveljavila enotno prakso v vseh slovenskih bolnišnicah v prid varovanju človekovega dostojanstva. Da bi podprli spremembe pravijo tudi v NSi in ZaAB, kjer pa menijo, da mora o tem, ali je za vso državo potrebna sprememba normativne ureditve, odločiti stroka.

O tem, kakšne spremembe, če sploh, bi bile potrebne, pa razpravljajo tudi v uradi Varuha človekovih pravic, kjer primer že obravnavajo. Kot pravijo, so se z vprašanjem pokopa otroka, mlajšega od 22. tednov nosečnosti, tokrat srečali prvič, zdaj pa na to temo že sestankujejo s pristojnimi.