V Sloveniji je afriški film še vedno redkost in eksotika. Kinotečni izbor sloni na treh pomembnih avtorjih afriške kinematografije. Prvi je Ousmane Sembene, ki ga prištevajo med očeta afriškega filma. V 60-ih letih je v svojih filmih izražal razočaranje nad stanjem po odhodu kolonialistov in prepričanje, da barva kože ni temeljni izvor neenakosti, temveč da problem tiči v razredni pripadnosti. Za njegova dela sta značilni ostra satira in kritika. Prizadeval si je ustvariti samosvoj, afriški stil, ki bi se razlikoval od ameriških tržno naravnanih, evropskih umetniških in ruskih propagandnih filmov.
Deset let kasneje je afriško kinematografijo pretresel Djibril Diop Mambety, prav tako Senegalec. Niso ga več zanimali neposredno razsvetljevalski in narodnobuditeljski projekti. V film je hotel vnesti osebno ustvarjalnost, kar mu je uspelo in kot genialnega fantasta z občutkom za ritem in intuitivne povezave se ga je prijela oznaka, da je avantgardist. Tudi njega so zanimali predvsem njegovi ljudje s svojimi sanjami.
Tretji izbranec je Abderrahmane Sissako, rojen v Mavretaniji, ki je otroštvo preživel v Maliju, se spet preselil v Mavretanijo, študiral v Moskvi, živel v Parizu in se vračal k očetu v Mali. Nomadstvo večnega tujca, prostovoljnega izgnanca, se v njegovih filmih izraža skozi globoko refleksijo lastnega položaja, predvsem pa položaja Afrike. Za njegovo avtorsko poetiko so značilni iskrenost, umirjenost, intelektualnost, rahla melanholija, lepota, humor in liričnost.
Poleg teh treh avtorjev se bodo v pregledu afriških filmov zvrstila še dela med seboj zelo različnih režiserjev. To so slavni avtorji Ciss, Hondo, Sissoko, Oudraogo, Kabori, filmski posebneži, kot so Alassane, Ganda, Gomes, pionir Vieyro in Safi Faye kot predstavnica ženskega rodu. Zraven pa še nekaj mlajših in zato manj znanih filmarjev.
