Z opazovanjem oblakov do napovedi vremena

Oblaki nastajajo ob dviganju zraka, ki se lahko pojavi v ciklonih, ob gorskih pregradah ali pa je posledica pregrevanja spodnjih plasti ozračja, kar je najbolj pogosto spomladi in poleti. Sestavljeni so iz lebdečih ledenih kristalčkov ali vodnih kapljic, ki nastajajo okoli drobnih prašnih delcev, tako imenovanih kondenzacijskih jedrih. Vsak kubični meter zraka vsebuje več kot sto milijonov takih delcev.

Glede na višino ločimo med visokimi, srednjimi in nizkimi oblaki. Čeprav jih pogosto povezujemo s padavinami, pa te prinašajo le redki. Visoki oblaki nastajajo na višinah med 7 in 12 kilometrov. To so tanki, beli oblaki, skozi katere vsaj medlo sije sonce. Kljub temu da ti oblaki ne prinašajo padavin, so pogosto prvi znanilci spremembe vremena. Na njih lahko okoli sonca opazimo mavričen obroč, ki ga imenujemo halo. Pojav je posledica loma svetlobe na ledenih kristalčkih v oblaku in je po nastanku podoben mavrici.

Ob približevanju fronte postajajo oblaki vse gostejši in nižji ter tako prepuščajo vse manj sončnih žarkov. Ko postanejo dovolj gosti, začne iz njih deževati ali snežiti.

Znanilke spremembe vremena so lahko tudi močne in dolgotrajne zarje, ko nizko sonce obsveti oblake. Izrazita jutranja zarja napoveduje poslabšanje vremena, saj je takrat sonce na vzhodu, sprememba vremena pa nas doseže z zahoda. Nasprotno pa večerna zarja napoveduje izboljšanje vremena.

V toplem delu leta so pogosti kopasti oblaki, ki rastejo v višino. Nastajajo v nestabilnem ozračju, ko temperatura zraka z višino dovolj hitro pada. Ker so navpična dviganja izrazita, se njihova oblika hitro spreminja. Pojavljajo se sredi dneva in če ni dovolj vlage v ozračju, razpadejo v poznih popoldanskih urah. Tako nastali oblaki so plitvi in ne prinašajo dežja, pozorni pa moramo biti, ko začne oblak rasti v višino.

To se zgodi v primeru močno nestabilnega ozračja. Takrat se bo dviganje nadaljevalo do višine 12 kilometrov, kjer se bo oblak razlezel v nakovalo. Takšen oblak prinaša nevihte, nalive in točo.

Na spodnji strani nakovala se pogosto pojavijo posebne vrečaste tvorbe, tako imenovani mamatusi, ki so običajno znak razpadanja nevihtnega oblaka. Ti so še posebej lepi, ko jih obsije zahajajoče sonce.

Zelo zanimivi so tudi lečasti oblaki, ki pri nas najpogosteje nastajajo ob severnih vetrovih. Pojav je posledica valovanja na južni strani Alp in je podoben valovanju na morski gladini. V primeru, ko je vlage v zraku dovolj, lahko nastane cela serija takšnih oblakov. Nanje morajo biti pozorni predvsem piloti, saj je ob močnih vetrovih ozračje lahko zelo turbulentno, so pa ti oblaki pogosto tudi znak, da se bo vreme spremenilo.

Oblaki v povprečju prekrivajo več kot polovico slovenskega neba. Po podatkih Agencije za okolje so po nižinah najbolj sivi zimski meseci, ko oblaki povprečno prekrivajo več kot 70 odstotkov neba, medtem ko se poleti povprečna oblačnost giblje med 40 in 50 odstotki.

V gorah je slika ravno obratna. Na Kredarici so najbolj sivi junijski popoldnevi, ko povprečna oblačnost znaša kar 80 odstotkov. Gre za nevihtne oblake, ki nastanejo zaradi močnega sonca in se najprej pojavijo nad vzpetim svetom. V gore se zato poleti raje odpravljajte že v zgodnjih jutranjih urah, da ste pred nevihtnim popoldnevom že v dolini.