Z Brusljem se ni za hecati

Je šlo za podcenjevanje Bruslja, predsednice Komisije Ursule von der Leyen, politično naivnost, prevelik ego, trmoglavost, niti ni pomembno. Pokazalo se je pač, vsaj tako je videti, da Ursula von der Leyen, ki se en dan nasmehljana slika s predsednikom vlade, sedi s "tamalimi" v šolskih klopeh na Koroškem, naslednji dan brez težav v pismu ostro okara premierja in vlado zaradi slabe izbire kandidata za položaj komisarja v Evropski komisiji.

 Izkazalo se je tudi, kot so že takoj trdili mnogi, da je prehitevanje z objavo imena kandidata napaka.  Ampak, po drugi strani se je premierju Robertu Golobu zdaj uresničila želja.

Marta Kos je bila nenazadnje od vsega začetka ena izmed njegovih glavnih kandidatk za ta položaj, ki pa ga je takrat zavrnila, saj naj bi ob tem bila tudi nosilka kandidatne liste za evropske volitve stranke Svoboda, pogoj torej, ki ga Veselu ni bilo treba izpolnjevati.

Von der Leyen si želi kandidata oziroma kandidatko z večjo politično težo, torej, da ima v pedigreju denimo vsaj kakšno ministrsko mesto. Tomaž  Vesel takšnih referenc ni imel. Pa jih ima Marta Kos? Je nekdanja diplomatka, veleposlanica v Berlinu, kjer je med drugim menda precej pripomogla, da je v Sloveniji podjetje Magna postavilo tovarno, vemo, da so pozneje proizvodnjo umaknili iz Slovenije, in kasneje veleposlanica v Bernu. S tega položaja je leta 2020 odstopila zaradi, kot je dejala, drugačnih pogledov na vodenje veleposlaništva in zunanje politike, na čelu katere je bil takrat Anže Logar. Pa tudi zaradi izrednega nadzora nad njenim delom.  

Običajno je, da države članice pošiljajo v Bruselj ljudi s politično težo in kot kaže se jim to precej obrestuje. Ne glede na velikost države. Na primer predsednica  Evropskega parlamenta, že za nov petletni mandat, Roberta Metsola, je z Malte, ki ima toliko prebivalcev kot približno dve Ljubljani.

Ena izmed najpomembnejših oseb v novi komisiji bo Kaja Kallas, na položaju visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. Med drugim je bila predsednica vlade Estonije, države torej, ki je povsem primerljiva s Slovenijo.

Tudi Slovenija je sicer v Evropo že pošiljala izrazito politične kadre, Alenka Bratušek je bila leta 2014 kandidatka s še svežega  položaja predsednice vlade in še skozi zaslišanje v parlamentu ni prišla.  

Dosedanji slovenski komisar Janez Lenarčič je tudi nastopil mandat brez pomembne politične preteklosti, dobil manj pomemben resor, ki pa je po spletu okoliščin, beri vremenskih ujm, vojn, postal zelo pomemben, komisar pa je delo, kot pripovedujejo v Bruslju, opravljal dobro. Te vlade ni prepričal. Tako kot se tudi zdaj vlada ni odločila in imenovala nekoga iz Bruslja. Prvo ime je vsekakor dolgoletna uradnica, Slovenka, ki je najvišje uvrščena v hierarhiji Evropske komisije Marjeta Jager. Bila je že pri pristopnih pogajanjih in od takrat se je uspešno vzpenjala po uradniški lestvici. Takšno imenovanje bi bilo morda za von der Leyen tudi sprejemljivo, toda dejstvo je, da je položaj komisarja politična in ne uradniška funkcija.

 Problem je, da je Slovenija pri oblikovanju, sistematični gradnji in skrbi za to, da bi imela prepoznavne, kompetentne politične kadre v zadnjih, recimo, 15 letih povsem zaspala. Kadre, ki bi se elegantno sukali po bruseljskem parketu.

V tem  smislu bi bila verjetno dobra kandidatka zunanja ministrica Tanja Fajon, ki je bila kot poslanka v Evropskem parlamentu med bolj prepoznavnimi Slovenci oziroma Slovenkami. Čeprav, kot se spomnim, se francosko govoreči kar niso mogli naučiti izgovorjave njenega priimka in je bila Fažon (pa saj tudi Dončić nekateri ameriški komentatorji še vedno izgovarjajo Donkik), poznali pa so jo. In še večjo težo ima kot kot zunanja ministrica države nestalne članice Varnostnega sveta. Seveda je očitno pri njenem imenovanju ogromno drugih ovir, nenazdnje si tega, kot poudarja sama, ne želi. Je pa res, da je tudi Marta Kos izrecno poudarjala, še ne dolgo nazaj, da si ne želi te pozicije.

Kaj se bo dogajalo zdaj v Bruslju? Kaj vse bi lahko privrelo na dan, v javnosti, denimo, ne vemo zares, zakaj je Marta Kos takrat odstopila iz dirke za predsednico, pa tudi iz stranke.

Evropski poslanci opozicije, SDS, so že večkrat pokazali, kako so lahko spretni pri rušenju, če se jim zahoče.

In še o prizadevanjih Ursule von der Leyen za bolj enakopravno razdelitev položajev po spolu. Mimogrede, pri tem je očiten večji pritisk na države, ki imajo levosredinske vlade. Gre za hvalevredno pobudo, na splošno je pozitivna diskriminacija marsikje pripomogla k napredku. Včasih je dejansko potrebno tudi nekoliko na silo potisniti naprej kandidate, če se seveda presodi, da so enako usposobljeni, ki so iz takšnih ali drugačnih družbeno deprivilegeranih skupin. In ne čakati, da bo takoimenovana javnost pripravljena to tudi sprejeti. Če bi bilo tako, ženske verjetno še zdaj ne bi imele niti volilne pravice, kaj šele visokih položajev.

Treba je poudariti, da dejstvo, da je politični voditelj ženska, še prav nič ne pomeni. Včasih zažari kakšna politična zvezda in je potem veliko govora o nekakšnih ženskih principih vodenja in podobnih, po mojem mnenju, nesmislih. Če pogledamo po svetu, bi lahko na prvi pogled rekli, da imajo najboljši položaj ženske v azijskih državah. Tam so bile ženske predsednice, spomnimo se imen, kot so Sirimavo Bandarenaike, Indira Gandhi in druge,  ko v Evropi še blizu niso prišle. Pa seveda to na boljši položaj žensk prav nič ni vplivalo. Gre pač za kastni sistem, kjer je kasta, družina pomembnejša od vsega.

Pa lahko v resnici rečemo, da ženske še potrebujejo pozitivno diskriminacijo, ali je to že ponižujoče in pokroviteljsko stališče?

Čeprav zgleda, kot da smo daleč od časov, ki jih, recimo, lepo prikaže italijanski film, uspešnica, Jutri je še en dan, ko mož ženo za dobro jutro klofne, ko je bilo manjše plačilo za enako delo samoumeven standard, ženske pa so sploh prvič lahko volile, govorimo o časih pred manj kot 80 let, nam statistika še vedno pove, da prave enakopravnosti  ni.

Plačila za enako delo niso povsod enaka, na vodilnih mestih je še vedno izrazita prevlada moških. Da ne govorimo o tem, da seveda klofute ostajajao vsakdanjik ogromno žensk. In so dobile tudi ime, femicid, gre za strahovit porast umorov žensk v krogu družine. Pa da so med najrevnejšimi prebivalci Evropske unije starejše ženske.

Če je imela von der Leyen v mislih tudi zaresno ukvarjanje s temi problemi, super. Videli bomo, kako se bo odzvala na pobude, ki v Evropskem parlamentu nedvomno bodo, za dvig rodnosti v Evropi. Pa pobude za vračanje k tradicionalni družini in podobno? Bodo žrtve tega ženske, z znova manj možnostmi za zaposlitev, kariero?

Kakorkoli, trenutno kaže, kot da je Slovenija popustila pritiskom iz Bruslja. Ob tem pa ne gre pozabiti, da je pogost zatohel občutek, da je Slovenija tako obremenjena s svojimi  zapleti in spopadi in spori, da pozablja na širšo okolico, celo če je oddaljena z letalom manj kot dve uri. Kot da nas pri tem vsi prehitevajo, tudi države, ki imajo manj evropske kilometrine, kot sosednja Hrvaška, denimo. Mi pa kopljemo in obdelujemo domač vrtiček, potem pa se čudimo in razburjamo, smo užaljeni in nezadovoljni. Pokleknili smo, pravijo nekateri, morda je samo res, da nimamo kaj dosti za ponuditi.