Kdo so vzgojitelji, ki v kolonijah skrbijo za zabavo vaših otrok?

Kot pravi Anita Ogulin, predsednica ZMP Moste-Polje, so vsi vzgojitelji skrbno izbrani."Že naziv vzgojitelj pove, da so to ljudje, ki s svojim svetlim likom vzorčijo pozitivne vrednote življenja. Preprosto - vzgajajo," pravi. "To so srčni, odprti, učljivi, vedoželjni, dobrovoljni, plemeniti in predvsem odgovorni polnoletni ljudje, polni talentov, ki iskreno in iskrivo delijo svoje znanje, izkušnje in vrednote," pravi. 

Na ZPM Moste velja posebnost, saj je večina vzgojiteljev del svojega otroštva preživela v različnih dejavnostih, ki jih pripravlja zveza."To pomeni, da so na nek lep način prejemali vzore življenja od svojih vzgojiteljev in živeli odgovornost, srčnost, spoštovanje, tudi v svojem življenjskem okolju," razlaga Ogulinova in dodaja, da je vse to prebudilo notranji klic, da tudi sami postanejo vzgojitelji. 

Pred kolonijo obvezno usposabljanje

Preden se odpravijo v kolonijo, se morajo vzgojitelji udeležiti usposabljanj in predavanj, da lažje vstopajo v čustveni svet otrok."Da jih lažje razumejo in jih varno vodijo do novih znanj, da odkrivajo in krepijo otrokova močna področja in se trudijo v vsakem otroku prebujati tisto najboljše. Da vzorčijo odgovornost za svoje zdravje, osebno urejenost, sodelovanje pri dejavnostih - kar vse otroke enači, jih fizično okrepi in duševno razbremenjuje," pojasnjuje.

Seminarje za vzgojitelje ZPM Ljubljana Moste-Polje običajno organizira v počitniškem domu v Kranjski Gori. Med predavatelji se zvrstijo različni strokovnjaki, učijo se tudi prve pomoči."Seveda pa potekajo tudi socialne igre in priprave na čisto pravo vzgojno delo," še pravi Ogulinova.

Vzgojitelji prihajajo iz vseh izobrazbenih struktur

Čeprav jih je bilo, kot pravi Ogulinova, na tisoče, je trenutno aktivnih okoli 260 vzgojiteljev iz vseh koncev Slovenije in vseh izobrazbenih struktur. "Vzgojitelji se praviloma vračajo - dokler jim čas dopušča," pravi in pojasni, da se običajno po študiju zaposlijo in težje dobijo dopust za kolonije."Kar nekaj njih je med vzgojitelji našlo tudi svojega življenjskega sopotnika, si ustvarilo družine in sedaj so že njihovi otroci naši vzgojitelji," pravi. Med njimi sta tudi Rok in Luka Žerdin, ki v kolonije hodita že od malih nog. 

Luka Žerdin, dijak gledališke gimnazije Ljubljana, se je v vzgojiteljski vlogi letos preizkusil prvič. Čeprav je v kolonije že vrsto let hodil kot otrok, si je dolgo želel postati tudi vzgojitelj. "Odkar pomnim, sem si govoril, da bom veselje, lepe spomine, izkušnje in zabavo predajal otrokom, kot so to počeli vzgojitelji pri meni. Vedno sem si želel, da bi tudi naslednje generacije otrok izkusile lepoto in čar kolonij," pravi.

Iz otroških dni so mu v spominu najbolj ostali kolonijski prijatelji:"Ustvaril sem stike in vezi, ki jih drugače ne bi nikoli. Z marsikom sem še danes v stiku," pravi. "Spominjam se kolonijskih simpatij, ko sem komaj čakal, da jo naslednje leto spet vidim," se spominja prvih ljubezni. 

"Nikoli tudi ne bom pozabil, ko smo zaradi pomoči mlajšim skupinam ali drobnih dobrih del in pridnosti dobili bonitete in bili lahko dlje pokonci in se pogovarjali z dekleti in prijatelji. Skromne stvari, ki so nam ustvarile nepozabne spomine in mnogo veselja," še obuja spomine. Poleg tega pa opominja, da je za marsikaterega otroka odhod v kolonijo prvo slovo od mame in doma, nekateri se celo prvič srečajo z morjem.

Sicer aktiven skavt, animator in soorganizator na oratoriju pri delu vzgojitelja najbolj uživa, ko vidi nasmejane obraze otrok. "Neverjeten je občutek, ko ima majhen fantek prva dva dneva domotožje, ker je pogrešal mamico, zadnji dan pa je ta isti fantek jokal, ko smo se poslavljali in je bilo naše pravljice konec," razlaga. 

Veliki ljubitelj košarke je vodil predvsem športne delavnice. Otroci se lahko med sabo pomerijo v različnih športih, od nogometa in odbojke, pa do namiznega tenisa in Twisterja.

"Neopisljivo je, ko ti otrok zaupa svojo skrivnost"

Njegov starejši brat Rok Žerdin, študent razrednega pouka na Pedagoški fakulteti, je vzgojitelj že peto leto. "Poleg študija sem na fakulteti zelo dejaven na številnih področjih, največ časa posvečam študentskemu svetu. Ob tem sem strasten športnik, veliko tečem, plavam, igram košarko ter v kolonijskih dneh preizkušam svoje veščine aerobike, ki otrokom popestrijo čas na plaži," pravi.

Ker prihaja iz družine, kjer sta bila vzgojitelja že njegova starša, se je imel priložnost že v mlajših letih preizkusil kot pomočnik vzgojitelju."To pa je bila zgolj moja iztočnica. Prevzela me je otroška hvaležnost za vse, kar jim nudiš ter otroška iskrica ob tem, ko jih česa naučiš," razlaga.

"Neopisljivo je, ko ti otrok zaupa svojo skrivnost, ki je lahko smešnica, ljubezenska zgodba ali tegobe, ki jih prinaša od doma. Vse to me vedno znova žene, da spoznam nove zgodbe otrok, ob njih nabiram življenjske izkušnje, ki jih le stežka pridobiš drugod," pravi. "Redkokje imaš izkušnjo z domotožjem tujega otroka ali pa izkušnjo, kjer se trije tepejo, dva smejita, ostali pa kartajo, kot da ni nič. V vsem tem vedno znova vidim preizkušnjo, iz katere se lahko nečesa naučim ali pa naučim otroke."

Običajno se udeleži tudi do šest kolonij letno, tam pa otrokom, kot pravi, postane starejši brat. Najbolj mu je všeč, ko skupaj"kašno ušpičimo in se smejimo še ves teden ali pa imamo pogovorne lekcije, ob katerih se včasih zjokamo in postanemo prijatelji."  Poudaril pa je tudi pomembnost povezanosti med vzgojitelji."V tako kratkem času moramo ustvariti klimo, ki bo otroke zabavala in se bodo v njej sprostili. Tudi mi smo si velikokrat neznanci, a odidemo kot mala družinica," dodaja.

Po njegovih besedah je najbolj pester del dneva večerni program. Letovanje začnejo s spoznavnimi večeri, nato pa povezovalnimi v obliki športnih iger ali izzivov. "Tekmovalnost vedno dobro poveže skupino. Potrebna je velika iznajdljivost, da narediš zanimiv obračun med velikimi fanti in najmlajšimi dekleti, kjer zmagajo dekleta. Saj veste, nekomu je treba otežiti izziv," pravi.

Zatem sledijo zabavni večeri, povezani s simpatijami, kot so zmenkarije in poroke ter talenti."Kaj vse pokažejo, od hoje po rokah, do čarovniških trikov, ki ne uspejo, a vedno se smejimo in damo otrokom vedeti, da so pogumni, ker upajo pokazati, kar znajo," še dodaja Rok.

"10 dni in smo lahko tudi sami  otroci, igramo klovna in se prepustimo otroški radosti"

Triindvajsetletna Živa Kunstelj se kot vzgojiteljica kolonij letos udeležuje že šesto leto. Diplomantka kulturologije, ki sicer z magisterijem sociologije študij nadaljuje na Fakulteti za družbene vede, že od malih nog trenira športno gimnastiko."Sedaj že dve leti svoje športno znanje prenašam na mlajše generacije s poučevanjem," pravi študentka, ki v prostem času uživa v plesu in je nasploh zelo rada v družbi ljudi.

Tudi sama se je kolonij udeleževala že kot otrok."Poleg tega je bila vzgojiteljica v kolonijah tudi moja starejša sestra, ki me je spoznala z delom in me nad njim navdušila," se spominja svojih začetkov. 

"Otroci so tisti, ki so ponavadi najbolj iskreni in povejo vse direktno, tako da pri jih vedno veš, kako hvaležni so, da z njimi že samo brcaš žogo ali pa igraš enko na plaži," pravi študentka, ki ji ogromno pomenijo nasmejani obrazi in iskreni objemi otrok."Najbolj pomembni so tisti objemi, ki jih prejmemo zadnji večer kolonije, saj dobimo potrditev, koliko jim je pomenilo teh deset dni morja, sonca in sproščenosti v brezskrbnem okolju."

Pravi, da se tudi med vzgojitelji, ko se vrnejo nazaj v "realnost", večkrat pohecajo, da je Zambratija"kot nekakšen mehurček sreče in brezskrbnosti, to je kraj, kamor mi vzgojitelji 'pobegnemo' za 10 dni in smo lahko tudi sami malo otroci, igramo klovna in se preprosto prepustimo otroški radosti."

Dodaja, da je iz kolonij odšla z veliko na novo sklenjenimi prijateljstvi in novim zagonom za življenje. "Nenazadnje je vsaka kolonija šola za življenje, brez vsega tega jaz danes ne bi bila to, kar sem." Nadaljuje, da se tudi otroci v kolonijah naučijo marsikaj novega: "Plavati, plesti zapestnice, igrati odbojko … največkrat vodim bolj športne delavnice, kot sta ples in vodna aerobika," pravi. 

"Kolonije so priložnost za odmik, za boljše, za lepše, za motivacijo za naprej"

37-letna diplomirana sociologinja in vzgojiteljica predšolskih otrok Saša Hodnik je znana kot multipraktik. "Rada vrtnarim, se ukvarjam z zeliščarstvom, sadjarstvom, izdelovanjem cvetličnih aranžmajev, šivanjem, igranjem v gledališču, 'pohodi' po knjižnici, pa še bi lahko naštevala," pravi. Svoje veščine s kolonijami združuje že deset let."Vsakokrat komaj čakam na nešteto iskric v očeh, nasmejanih obrazov in zadovoljnih otrok," pravi.

Kot gimnazijka se je pri izbirnih vsebinah prijavila na socialno taborjenje, kjer je spoznala moč povezovanja, objemov, topline in pozitivnih besed."Kasneje sem v času študija pogrešala praktično usposabljanje, konkreten stik z različnimi skupinami pomoči potrebnih. Na lastno pest sem iskala društva, zavode, posameznike in tako prostovoljno sodelovala z brezdomnimi, brezposelnimi in migranti," razlaga. Nato je dobila ponudbo za delo z otroki iz socialno šibkih okolij. "Zaupane so mi bile predšolske deklice za varstvo, nego in toplino, po kateri so neznansko hlepele," pravi.

V času študija je v kolonijah delala čisto vsake počitnice, tako poletni kot tudi v drugih letnih časih, tako da se jih je na šolsko leto nabralo tudi do 10, v dolžini od 5 do 11 dni."Zdaj, ko sem zaposlena, pa prilagodim svoj dopust, da lahko vsaj kakšen termin izkoristim z našimi malimi sončki," pove.

Hodnikova verjame, da imajo pedagogi veliko vlogo v življenjih malih nadebudnežev, saj so z vedenjem, govorjenjem in energijo njihov vzor in motivacija za vedoželjnost, samostojnost in socializacijo."Kot vzgojitelji v kolonijah nosimo še večjo odgovornost, saj delamo z otroki, katerih življenjske zgodbe niso najlepše," pove o humanitarnih kolonijah in doda, da imajo vzgojitelji moč, da jih opogumljajo, bodrijo, dajejo neskončno objemov, občutek vrednosti in varnega okolja.

V vsak program so vključeni tako otroci, ki jim starši kolonije lahko privoščijo, kot tisti, ki se v kolonijo odpravijo s pomočjo donatorjev. Zlasti slednji velikokrat živijo v težkih življenjskih situacijah (bolezen, nasilje, rejniške družine, pomanjkanje dobrin itd.), zato so kolonije priložnost za odmik, za boljše, za lepše, za motivacijo za naprej."Spomnim se letovanja, ko je starejša dekleta ob koncu letovanja presunilo, kako dobijo vse, kar si poželijo, kako jim starši vedno vse omogočijo, da tu so šele videle, kako je drugim. Solzne so sedele na pomolu in se zahvaljevale, da so bile lahko v takšni koloniji in da zdaj šele razumejo, kako so njihovi starši kul," njihovo hvaležnost opisuje Hodnikova.

Vzgojiteljica nadaljuje, da v kolonijah otroci lahko dobijo toliko hrane, kot je želijo."Pogosto taki otroci hlepijo po dodatnih porcijah," pravi in dodaja, da jim veliko pomenijo tudi dejavnosti, kjer prepoznavajo svoje talente: "Veliko otrok pride z občutkom, da nič nimajo, da nič ne znajo."  Vzgojitelji jim omogočijo varen prostor za pogovor, kjer lahko brez strahu sprašujejo in razpravljajo o tematikah, o katerih se drugače ne morejo z nikomer pogovarjati. Hodnikova poudari še povezovanje s sovrstniki, s katerimi ostanejo v stikih tudi po kolonijah."Ti jim tudi po koloniji dajejo občutek, da niso sami," doda. 

Kadar so ji zaupane mlajše skupine, vodi ustvarjalne delavnice, ki omogočajo aktivno zaposlitev, s tem pa preganjanje domotožja ter vztrajnost in zadovoljstvo pri samostojnem delu."Pletemo zapestnice, šivamo lastne igrače – "luškančke", izdelujemo papirnata skrivališča in tako naprej," razloži. 

"Ko je avtobus s prvo skupino mojih otrok odpeljal iz kolonije nazaj domov, se je iz mene kar ulilo"

39-letni igralec in anglist Boris Car je po drugi strani vzgojitelj postal čisto slučajno. Ljubitelj vrtnarstva, sadjarstva, žganjekuhe, zeliščarstva in petja pravi, da je šel leta 2011 prvič na letovanje, ker mu je punca rekla, da bo samo njen pomočnik."Potem pa sem bil vržen v vodo in dobil lastno skupino osmih dečkov, starih od 6 do 8 let," pove. A prav prva kolonija je nanj naredila tako močan vtis, da od takrat na letovanja hodi vsako leto. 

Ko mu je to še dopuščal čas, je v kolonijah preživel vsake počitnice. Začel je na Debelem rtiču, zdaj pa se udeležuje predvsem kolonij v Kranjski Gori in Zambratiji."Zadnje 2 do 3 leta sem bil le na eni koloniji letno, vendar sem hkrati učil v šoli in sem bil v Zambratiji in Kranjski Gori še s šolo v naravi," pravi.

Pri delu vzgojitelja mu je najbolj všeč to, da dela z otroki, ki iskreno pokažejo, kaj jim je všeč in kaj ne."Gre za zelo razgibano delo, kjer je treba biti ves čas kreativen, inovativen. Na kolonijah je vse prej kot dolgčas. Človeku dajejo priložnost, da spusti otroka ven iz sebe," je navdušen nad letovanji. Najbolj se mu je v spomin vtisnila prav prva kolonija."Začetna izgubljenost, spoznavanje dela z otroki nasploh, gradnja novih prijateljstev. Veliko otrok, ki sem jih imel kot varovance, je zdaj že odraslih, nekateri so postali celo vzgojitelji in teh poznanstev je na stotine," razlaga.

"Ko je avtobus s prvo skupino mojih otrok odpeljal iz kolonije nazaj domov, se je iz mene kar ulilo. Sploh nisem vedel, kaj mi je. Hlipal sem kot majhen otrok. Ko sem se z Debelega rtiča vozil nazaj v Ljubljano, mi je tako lilo iz oči, da sem moral ustaviti ob avtocesti, ker nisem več videl," se spominja. Pravi, da mu je v spominu ostala cela kopica otrok."Ko te objamejo kot klopi na koncu kolonije, ko napišejo na svoj profil, da so se imeli najlepše v življenju prav s tabo v koloniji, ko dobiš iskreno sporočilo od kakega otroka v skrito pošto, ko ti pomotoma rečejo oči ali pa tudi mami. V spominu ti ostanejo tudi kakšne posrečene izjave, ki jih potem še leta deliš s prijatelji," razlaga.

Car ponavadi vodi talente, hiše strahov, kino večere, turnirje v nogometu (o katerem pravi, da ni imel pojma, ampak se ga je naučil od otrok), namiznem tenisu: "Ponavadi sem matičar na porokah in se trudim vsakokrat spisati novo zaprisego - seveda v rimah in še bolj zabavno kot kadarkoli prej." Dodaja, da so si večeri zelo različni, pri vseh pa skušajo doseči, da sodeluje čim več otrok ter da se pri tem zabavajo in drug drugega spodbujajo."Cilj je, da se imajo otroci fajn," je povzel.

"Bila sem prestara, da bi kolonijo obiskala kot otrok, zato sem postala vzgojiteljica"

24-letna študentka medicine Lejla Nanić je vzgojiteljica postala zato, ker se enostavno ni mogla posloviti od kolonij."Pot do vzgojitelja je naravno sledila temu, da sem bila prestara, da bi še naprej hodila v kolonijo kot otrok," pravi Nanićeva, ki že sedem let hodi v Zambratijo, vedno v isto izmeno, imenovano Avtobus sreče. Posebnost te izmene je, da se slovenskim otrokom običajno pridruži še okoli 30 otrok iz Srbije. Otroci se tako spoznajo še z drugimi kulturami in prijateljstva navežejo tudi zunaj meja Slovenije. 

Bodoča zdravnica, ki trenutno dela tudi v strežbi, se v prostem času rada ukvarja s športom, pogleda kakšno epizodo najljubše serije in se druži z najbližjimi. Všeč ji je prav vse, kar doživi na letovanju."Lahko bi strnila, da mi je najbolj všeč to, kako se spremeni moja rutina. Za 10 dni postanem del nepozabnega doživetja mnogih otrok in tudi nas vzgojiteljev," razlaga in pojasni, da ji v spominu vedno najbolj ostanejo otroci iz njene skupine. 

Čeprav velja nenapisano pravilo, da vzgojiteljice prevzamejo dekliške skupine, vzgojitelji pa skupine dečkov, je Nanićeva do pred dvema letoma vedno vodila skupine dečkov do 10 let."S fanti smo imeli podobno energijo - radi smo dolgo plavali in supali, igrali športe z žogo, skratka vedno za akcijo," pojasnjuje. Pravi, da pri dečkih sicer večkrat izbruhne prepir, a se napetosti hitro umirijo. 

"Pri dekletih iste starosti pa sem opazila, da ne uporabljajo tako direktne komunikacije kot fantje, zato se lahko nekaj časa zdi, da se dobro razumejo, prepir pa izbruhne šele čez nekaj dni," pojasnjuje in dodaja, da so sicer bolj organizirane, pozorne in vešče besednega izražanja svojih občutkov."Ena v skupini ponavadi prevzame vlogo pobudnice, vodje. Fantje pa se ponavadi bolj prepustijo dogajanju v okolici," še dodaja.

Poleg tega, kar so našteli že ostali vzgojitelji, je Nanićeva spomnila še na vožnjo s supi, ki jih večina otrok preizkusi prvič ter različne vodne igre, lov na skriti zaklad ter kvize. Ob vseh dejavnostih se ji zdi najbolj pomembno, da otroci vsak dan doživijo občutke ustvarjanja novih prijateljstev in bivanja v povezani skupnosti. 

"Vsak večer ob osmih se zberemo na ploščadi, kjer program, ki ga pripravijo vzgojitelji, traja do desetih. Nekateri vzgojitelji so v tem bolj vešči kot drugi, a vsi pomagamo," dodaja. "Vrhunec vseh večernih prireditev pa so zagotovo poroke, saj je žur tako za 'mladoporočence' kot tudi za 'svate'", zaključuje. 

Zdravko Flajšter - tako so ga poimenovali otroci

V kolonijah otroke poleg vzgojiteljev spremlja tudi medicinsko osebje, od višje ali visoko izobražene medicinske sestre pa do zdravnikov. "Sicer jih je težko vključevati v sleherno izmeno otrok, saj  so delovno zelo obremenjeni in morajo za to, če gredo v spremstvo otrok, nameniti svoj letni dopust," pravi Ogulinova.

Že četrto leto svoj dopust za preživljanje časa v družbi vzgojiteljev in otrok izkoristi tudi specializant urgentne medicine na UKC Ljubljana Miha Košir. V kolonijo ga je leta 2016 povabil kolega zdravnik, ki je bil v koloniji že leto prej."Na ZPM želijo, da bi bil v vsaki koloniji prisoten zdravnik. To pa zato, da lahko otroka pregleda že v sami koloniji in ga ni treba za vsak pregled voziti do zdravnika v Umag ali Izolo," pojasni. 

 Sprva je imel sicer nekaj pomislekov."Predvsem, ker je tako delo drugačno od varnega' okolja bolnišnice. Stanje pa se pri bolnem otroku lahko zelo hitro poslabša." Spraševal se je tudi, ali bi v času letnega dopusta res raje šel v kolonijo kot kam drugam."Vseeno pa me je pritegnila celotna zgodba, da se otroke, nekatere celo prvič, pelje na morje in se jim omogoči nekaj brezskrbnih dni. Ni mi bilo žal," pravi.

Za vedno si bo zapomnil trenutek, ko je prvič prispel v kolonijo in bil presenečen, ko je zagledal same mlade obraze."Nisem si predstavljal, kako bodo tako mladi ljudje lahko vodili 120 otrok. Toda zelo hitro smo se ujeli in vsi dvomi so se razblinili, ko sem videl, kako dobro se ukvarjajo z otroki," pove navdušeno.

V kolonije se rad vrača iz več razlogov. Naprej, ker mu je všeč družba vzgojiteljev, s katerimi so postali že dobri prijatelji, drugič, ker mu je v veselje klepetati z otroki in gledati kako uživajo in tretjič, ker mu izkušnje, ki jih pridobiva, pomagajo tudi pri nadaljnjem delu. "Zanimivo je tudi videti, kako se prve dni bojijo pristopiti k meni, ker sem zdravnik. Z dnevi pa vidijo, da tudi če morajo do zdravnika, ni nič hudega in večina jih odide z nasmehom in morebiti tudi obližem," dodaja.

Pred leti so ga otroci tudi preimenovali v Zdravka Flajšterja (Zdrav ko flajšter). Čeprav je v koloniji kot medicinski spremljevalec in svoje skupine otrok nima, vedno pomaga pri skupnih aktivnostih. Otrokom je v spominu ostal tudi zaradi zadnjega dne, ko za zaključek priredijo veliko zabavo."Ob tem na streho napeljemo cev in ob samem koncu sledi nekajminutno špricanje. Otroci sedaj vsako leto že na začetku sprašujejo, če se bomo tudi letos špricali," pove zdravnik, ki je prevzel vlogo "zalivalca z vodo".

"Večina je prask, odrgnin, pikov žuželk in pa seveda bodic morskega ježka. Proti koncu se običajno pojavijo tudi bolečine v žrelu in glavoboli," opisuje zdravstvene težave otrok."Včasih je dovolj že samo pogovor in otrok se nasmejan vrne v svojo skupino," razlaga. V primeru, da pride do padca, kjer bi šlo lahko za zlom, pa se otroka odpelje v bolnišnico na pregled. 

Počitnice kljub koronavirusu omogočili številnim otrokom

"Resnično smo se potrudili in otrokom omogočamo počitnice, kot si jih zaslužijo, letos še bolj kot kdajkoli prej. Res je, da smo eni redkih, ki počitnice zunaj kraja bivanja sploh organiziramo, toda  izkušnje pomoči družinam v času izrednih razmer so narekovale, da moramo v času počitnic čim več otrok razbremeniti stisk, ki so jih preživljali v domačih okoljih," pravi Ogulinova, ki je hvaležna Junaku Deželaku, da se je kljub situaciji tudi letos podal na pot po Sloveniji in z zbiranjem denarja počitnice omogočil številnim otrokom.

"Seveda vse dejavnosti potekajo ob upoštevanju vseh zdravstvenih in higienskih ukrepov NIJZ," je zaključila Ogulinova.