Vzdrževalec hotela Alpina umrl po okužbi z legionelo

44-letni vzdrževalec kranjskogorskega hotela Alpina je umrl zaradi okužbe z legionelo, vendar še ni znano, ali se je okužil v hotelu.

Direktor Hit Alpinea Milan Čurin obžaluje smrt zvestega in dolgotrajnega sodelavca, ki je v hotelu delal 17 let. 19. aprila je v službi potožil, da se slabo počuti, zato so ga poslali domov. Čez devet dni so svojci sporočili, da je po hudi pljučnici umrl v bolnišnici na Golniku. Okužil naj bi se med menjavo tušev.

Legionela je značilna za mirujoče vodovode, kakršen je bil tudi v hotelu Alpina. Gre namreč za sezonski hotel, ki je bil zaprt od konca zimske sezone, tako da ga je pokojni vzdrževalec s sodelavci pravzaprav pripravljal za vnovično odprtje pred poletno sezono. Slavnostno odprtje bi moralo biti to soboto, a se to ne bo zgodilo. Zdaj legionelo odpravljajo, hotel je do nadaljnjega zaprt.

Nevarna legionarska bolezen

Legionelozo povzroča bakterija legionela. Poznamo dve obliki obolenja: blažjo vročinsko bolezen, tako imenovano pontiaško vročico, in težjo obliko legioneloz, ki jo imenujemo legionarska bolezen. Bolnik s pontiaško mrzlico se slabo počuti, ima bolečine v mišicah in sklepih, vročino in pokašljuje. Po dveh do petih dneh se njegovo stanje izboljša. Bolezen mine sama po sebi brez antibiotičnega zdravljenja.

Bolnik z legionarsko boleznijo pa ima pljučnico. Običajna doba od okužbe do pojava bolezenskih znakov je dva do 10 dni, izjemoma do tri tedne. Bolnik prične suho pokašljevati, boli ga glava, ima vročino in drisko. Slikanje pljuč razkrije pljučnico, potrebno je antibiotično zdravljenje. Diagnozo postavijo tako, da ugotavljajo specifična protitelesa v krvi ali antigen v urinu in poskušajo osamiti bakterijo iz bolnikovega izmečka.

Od pet do 15 odstotkov bolnikov z legionarsko boleznijo umre. Bolj zapleten potek in večja umrljivost sta značilna za starejše, kadilce, pljučne bolnike, bolnike s sladkorno boleznijo, z odpovedjo ledvic, bolnike z oslabljenim imunskim sistemom, kot so z rakom, presaditvijo organov, prejemniki kemoterapije). Otroci jo redko dobijo.

Okužimo se lahko med tuširanjem, ne pa s pitjem

Legionele so v naravnih vodnih okoljih, kot so reke, jezera in druge stoječe vode. Število bakterij v naravnem okolju je majhno, kar pomeni, da naravno okolje običajno ne predstavlja tveganja za ljudi. Iz naravnega okolja zaidejo v vodne sisteme, ki so namenjeni za oskrbo s pitno vodo, hlajenje (hladilni stolpi), v bazene s kopalno vodo, bazene z industrijsko vodo. Najbolje se razmnožujejo v topli vodi. V nenaravnem, umetnem okolju se ob primerni temperaturi in drugih dejavnikih okolja močno namnožijo in začnejo predstavljati nevarnost za zdravje ljudi.

Običajna pot okužbe je z vdihavanjem drobnih kapljic v zraku, ki vsebuje legionele. Posebno nevarni so aerosoli z legionelami okužene vode, ki nastajajo ob tuširanju, v whirpoolu, ker voda brbota, ob izpuhih iz hladilnih stolpov, okrasnih fontanah in podobno. S pitjem onesnažene vode se ne moremo okužiti, saj gre popita tekočina v želodec, kjer legionele uniči kisli želodčni sok. Izjemoma bi se s pitjem lahko okužili bolniki z močno oslabljen imunskim sistemom.

Nujno je redno čiščenje

Do izbruha legioneloze je največkrat prišlo ob slabo vzdrževanih obsežnih vodovodnih sistemih, kot so v hotelih ali bolnišnicah. Nevarnost predstavljajo tudi slabo vzdrževani hladilni stolpi, kjer zrak prihaja v stik z onesnaženo vodo in nastane aerosol, kjer so legionele. Pojav legioneloze preprečujemo predvsem z ustreznim vzdrževanjem vodovodnih in drugih sistemov, ki predstavljajo tveganje za izbruh legioneloze.

Potrebno je:

– redno čiščenje, kamor sodi tudi odstranjevanje vodnega kamna, ki se nabira na pipah in tuših,
– čiščenje kotlov in odstranjevanje oblog, kjer se bakterije najraje razmnožujejo,
– odstranjevanje tako imenovanih slepih rokavov v vodovodnih sistemih, kjer ni pretoka, kar omogoča razraščanje bakterij,
– nadzor nad temperaturo v sistemu, ki mora biti primerno visoka (od 50 °C do 60 °C, da prepreči razraščanje legionel) ali pa nižja kot 20 °C. V hladni vodi legionele ne rastejo.

V posebno tveganih sistemih je na mestu občasno vzorčenje – to pomeni pregledovanje vode na prisotnost legionel in izvajanje dodatnih ukrepov, kot sta hiperkloriranje sistema in po potrebi izvajanje toplotnega šoka.