Prav pri zgodnjem prepoznavanju disleksije bi lahko v Sloveniji še veliko naredili. Prav tako bi otrokom lahko pomagali, še preden dobijo uradno odločbo Zavoda za šolstvo, da so dislektiki. Tudi tu je na nekaterih šolah in pri nekaterih učiteljih še veliko rezerve.
O teh in drugih težavah, ki jih imajo dislektiki, v rubriki 24ur Fokus. Kaj bi še lahko izboljšali? Kaj bi lahko izboljšale šole, kaj šolski sistem, kaj učitelji, starši ... Za Fokus govorijo strokovnjaki, učitelji, starši, predstavniki podpornih skupin in mladi z disleksijo.
Dolgoletna profesorica andragogike na ljubljanski Filozofski fakulteti Ana Krajnc pojasnjuje, da zanjo otrok z disleksijo nima učnih težav, ampak se uči drugače. In to drugačnost bi morali prepoznati. Pripoveduje, da pri nas disleksija še vedno velja za sramoto, da starši skrivajo, da je otrok dislektik. "Čeprav je disleksija tudi pojav izredne ustvarjalnosti, inteligentnosti, inovativnosti, domišljije ..." "Pogleda račun, ve, kakšen je rezultat, postopka ne zna, ker je to linearno učenje, korak za korakom torej ... učitelj vpraša:kje imaš postopek, v šoli se dela postopek ... in ves razred ve, da je neumen, čeprav je v resnici nadpovprečno inteligenten," pravi Krajnčeva, ki vodi tudi Inštitut za disleksijo.
Vsi, ki zamenjujejo črke, pa niso dislektiki.
KOMENTARJI (54)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.