Vse za alpinizem: 'Sešila sem 300 spalnih vreč, da sem zaslužila'

Dina Šterbova je vložila mnogo energije, da je zbrala vse zgodbe prvih neomajanih, pogumnih žensk, ki so kljub ne ravno naklonjenim časom za ženski alpinizem vztrajale in začele 20 let za moškimi stopati na osemtisočake. Kako ji je vse skupaj uspelo, kje je dobila vse informacije in podatke, nas je zanimalo? "Pravzaprav sem začela že, ko ni bilo interneta. Moj prijatelj je imel vse številke revije Himalayan journal od 70. let. Začela sem jih pregledovati in našla sem nekaj originalnih poročil o prvih uspešnih ženskih ekspedicijah. Poleg tega sem osebno poznala gospo Elisabeth Hawley, ki je imela popoln arhiv vseh ekspedicij od 50. let – vendar samo v Himalaji v Nepalu in ne v Karakorumu. Vse skupaj je bilo kot detektivska zgodba, moja mreža se je vse bolj širila," se je spomnila, kako se je vse skupaj začelo.

Nekatere ženske je obiskala osebno, mnogo podatkov pa so ji zaupali tudi bližnji pokojnih, spet druge je odkrila v arhivih planinskih zvez. Nekaj žensk je poznala iz 80. let, ko je bila v Nepalu tudi sama aktivna. "Nazadnje pa mi je veliko pomagal internet. Ni mi bilo treba več samo pisati pisem in več tednov čakati na odgovore. Ne vem, ali bi se brez interneta to zgodilo v tako izčrpni obliki, kar je sicer bil moj cilj," je poudarila.

Časi, ko je Šterbova osvajala najvišje vrhove, so bili za alpinizem v njeni državi zelo težki. Od leta 1968 je bila Češka 20 let pod rusko okupacijo. Kljub temu so bila to njena najboljša plezalna leta. "Zaradi okupacije smo popolnoma izgubili osnovne človeške svoboščine. Vse je bilo podvrženo njihovemu režimu, tako kot je bilo v času nacizma ali drugih totalitarnih sistemov. Če povem na kratko, ni bilo lahko potovati v tujino, nismo mogli zaslužiti dovolj denarja, poleg tega pa smo težko dobili informacije. To je tema, o kateri bi se lahko dolgo razpravljalo," je pripovedovala.

Zato so se morali znajti, kakor so vedeli in znali. Kaj se dogaja v alpinizmu, so deloma vedeli zato, ker so poslušali sicer prepovedane radijske postaje kot sta  Glas Amerike in Svobodna Evropa, je pojasnila češka alpinistka: "Smo majhna država, zato nas komunisti niso mogli popolnoma izolirati, kar se je na primer zgodilo v Rusiji, ker so velika država. Vedeli smo, da smo v srcu Evrope in da plezanje ni stvar politike. Krvavelo nam je srce, ker smo se zavedali, kako nemočni smo," je poudarila.

Ženske so bile izključene iz češkoslovaških ekspedicij v Himalajo

Redke državne odprave so bile v rokah določenih ljudi. Šlo je za monopol treh imenovanih oseb, je zatrdila Šterbova, ki se je ves čas borila proti temu, a je imela premalo moči, da bi bila uspešna. Vedela je, da bo odvisno zgolj od nje same, ali ji bodo uspeli najžlahtnejši podvigi. "Takrat je bilo mogoče, čeprav ne najlažje, iti v Pamir. "Ko sva šli s prijateljico Marto v Hindukuš leta 1977 – z vlakom sva prečkali Sovjetsko zvezo v Taškent, kar je trajalo 7 dni – sva imeli vsaka 200 dolarjev v žepih. Nato sva se s trajektom peljali po reki Amudarja v Afganistan, kjer so razbojniki ustrelili in poškodovali mojo prijateljico. Pot sem nadaljevala sama – šla sem v bazni tabor gore Nošak (7.495 metrov). Vzpon nanjo sem opravila v 11 dneh. Posledica te odprave je bila, da bi me kmalu vrgli iz Češkoslovaškega alpskega kluba, ker sem kršila ekspedicijska pravila," je opisala eno od dogodivščin. Podobno je bilo, ko je leta 1980 organizirala prvo žensko češkoslovaško odpravo na Manaslu (8.156 metrov). "Dolarje smo morali kupiti na črnem trgu. Težko je opisovati, kaj vse se je dogajalo. To je bil moj prvi obisk Nepala," je podoživela danes nepredstavljive trenutke.

Ob tem so imeli češkoslovaški alpinisti težave z opremo. Bila je slaba, saj niso imeli možnosti, da bi jo kupili v zahodni Evropi. Spalne vreče in jakne so si šivali sami. "Naredila sem 300 spalnih vreč in jih prodala, da sem zaslužila denar. Fantje so izdelovali kline, vponke in vso težko opremo. Naučila sem se na primer pripraviti zamrznjeno, dehidrirano hrano. Opravljali smo tudi razna višinska dela – popravila in barvanje cerkvenih stolpov, razstavljanje visokih dimnikov …" je življenje čeških alpinistov opisala Šterbova.

Znameniti vzpon na Čo Oju (8.201 meter)

Dina Šterbova in soplezalka Vera Komarkova sta prvi ženski, ki sta leta 1984 stopili na šesto najvišjo goro sveta, ki leži na meji med Nepalom in Tibetom, le kakih dvajset kilometrov zračne črte zahodno od Everesta. Šterbova ta izjemni vzpon še danes doživlja kot sanje, ki je bil težaven že zgolj zato, ker prav nihče ni verjel, da jima bo uspelo. "Do tedaj smo bili najmanjša ženska odprava – dve ženski in dve šerpi. Bili smo edini ljudje v vsej dolini. Naš sardar je sedel v vasi Namče Bazar skupaj z uradnikom za zvezo. Prepričana sta bila, da se bomo po dveh ali treh dneh vrnili. Ampak imeli smo preprosto filozofijo: naredili bomo najbolje, kar lahko, in se ne bomo ozirali na rezultat. To je Hemingwayeva filozofija iz knjige Starec in morje, ki je bila edini način razmišljanja tudi za nas. Bilo je zares fantastično," ni mogla skriti navdušenja češka alpinistka, ki podvig s Komarkovo natančno opisuje tudi v svoji knjigi.

'Hvaležna sem za svoje življenje'

Da sta s Komarkovo kot prvopristopnici naredili nekaj velikega in izjemnega, se je Šterbova zavedla šele mnogo let pozneje. Še danes ne more zatrditi, da je v sebi čutila ponos, ampak bolj hvaležnost, da ji je Bog dal priložnost. "Vendar moj Bog ni Bog nobene vere. Hvaležna sem za vse moje življenje. Zelo pa obžalujem, da sem lahko preplezala zgolj dva osemtisočaka," je skromno dodala.

In takšen je tudi njen splošen odnos do gora. Nanje glede kot na najvišjo popolnost Božjega dela: "Ko sem stala na vrhu in gledala naokrog, sem imela enak občutek kot Bog, ko je ustvaril svet. Prosim, ne jemljite tega stavka dobesedno, ampak na ravni poezije," je dejala. Čeprav so zanjo vse gore lepe, pa ima prav Čo Oju posebno mesto v njenem srcu.

A težko si je predstavljati, da nadčloveški napori, vrtoglave stene in številne nevarnosti lahko tako zelo privlačijo človeka, da vztraja in se vedno znova poda na pot po meji mogočega. Šterbova je priznala, da je strah neizogiben del alpinizma in da ga je mnogokrat občutila na koži. "Spoznala sem nevarnost in nisem želela, da bi moj sin postal sirota. Poznam približno 50 oseb iz moje okolice, ki so umrli v gorah. Toda alpinizem je bil moj način življenja, moj tao, bi lahko rekla. Vstavljen je v vas, tako kot kapljice vode, ki padajo zaradi gravitacije, in ni pomembno, če jih ne morete videti, ko ste v temni jami. Moja mati tega nikoli ni razumela in sem se zato počutila zelo krivo," je svoje misli razkrila Šterbova.

V knjigi sta tudi slovenski alpinistki

Ženske so vse nepalske in pakistanske osemtisočake osvojile med letoma 1974 in 1998. 79-letna Šterbova kompleksno opisuje njihove usode, ki so bile pogosto vse prej kot lahke. Med njimi sta tudi Marija Štremfelj, ki ima za sabo 40 let alpinistične kariere, in je edina Slovenka, ki je leta 1990 skupaj z možem Andrejem Štremfljem osvojila najvišji nebotičnik sveta. V knjigo pa je vpisan njen vzpon na Broad Peak (8.047 metrov) leta 1986, ki velja za prvi slovenski ženski vzpon na osemtisočaka. Ob tem je osvojila še osemtisočaka Čo Oju in Daulagiri (8.167 metrov).

V teh letih je ženski alpinizem pri nas poganjala Marija Frantar. Istega leta, kot je Štremfljeva osvojila Broad Peak, je organizirala prvo slovensko žensko himalajsko odpravo. Cilj je bil zahteven greben 7.219 metrov visoke Južne Anapurne. "Odprava sicer ni bila uspešna, je pa vsekakor nakazovala pravo pot in smeri razvoja, ki imajo še danes največjo vrednost ne le v ženskem, ampak tudi v moškem vrhunskem himalajizmu," je v dodatku h knjigi Prve ženske na osemtisočakih zapisal Viki Grošelj, ki je knjigo označil kot izjemno pomembno delo v svetovnem merilu. "Tematiko, ki jo relativno dobro poznam, knjiga še dodatno osvetljuje. Ob branju sem spoznal še dodatna ozadja, dileme in vzgibe vrhunskih alpinistk, ki so jih vodile na najvišje vrhove. Vsa pomembna ženska dogajanja na osemtisočakih so zdaj predstavljena v eni knjigi," nam je svojo oceno povedal Grošelj.

Kako so alpinisti gledali na ženski alpinizem?

Šterbova meni, da v njenih časih večina alpinistov na alpinistke ni gledala s posebnim navdušenjem in vero, da se lahko kosajo z njimi. "Splošno mnenje je bilo, da gore niso mesto za ženske. Spoznala pa sem tudi veliko takih, ki niso razmišljali 'po moško'," je povedala.

V svoji knjigi pa razloge za pomanjkanje žensk v vrhunskem alpinizmu razlaga: "Predsodki in psihološki dejavniki, še zlasti sprejetje tveganja, povezanega z izbranim alpinističnim ciljem. To je bilo preprosto različno vrednoteno. Pri moških se je občudovalo, pri ženskah pa večinoma štelo za prezira vredno lahkomiselnost in neodgovornost."

Zanimalo nas je, kako je Viki Grošelj dojemal ženski alpinizem v letih, ko so se začele jugoslovanske odprave na osemtisočake – na Makalu in Mount Everest? Takrat namreč nobene predstavnice nežnejšega spola ni bilo zraven. Zakaj? Ali jih najvišje stene sveta niso zanimale ali niso bile dovolj pripravljene ali se preprosto niso upale kosati z moškimi, ki veljajo za bolj trdne in vzdržljive v ekstremnih razmerah? Grošelj je prepričan, da je bil slovenski odnos do žensk v himalajizmu demokratičen. "Menim, da bi tudi kakšna vrhunska plezalka dobila mesto v odpravah, ki jih omenjate. A prav v tistih časih očitno take plezalke v Sloveniji žal ni bilo. Kolikor vem, se nobena ni odločila niti za kandidaturo," je pojasnil. Ob tem je izpostavil, da je bilo na splošno alpinistk takrat malo, so pa plezale tudi zahtevne smeri: "Do ideje, da bi kandidirale za članico himalajske odprave, pa bi bil potreben preskok v njihovem razmišljanju."

Viki Grošelj sicer sam nikoli ni stopil na vrh osemtisočaka skupaj z žensko, vendar je bil na več odpravah, na katerih so sodelovale tudi plezalke. "Z Ano Mažar na odpravi na Manaslu leta 1983, z Marijo Štremfelj na Broad Peak in Gašerbrum II leta 1986, z Marijo Frantar, Wando Rutkiewicz in Evo Pankiewicz na Kangčendzengo leta 1991, z Ireno Mrak in Mojco Švajger na Nanga Parbat leta 2011. Razen z Wando smo člani odprave vselej odlično sodelovali ne glede na spol," je zatrdil.

Kako je z ženskim alpinizmom danes?

Razvoj gre naprej, razmišljanja pa tudi, meni Grošelj: "Vesel sem, da se danes v Himalaji pojavljajo tako mešane kot tudi povsem ženske slovenske odprave. Ocenjujem pa, da je tako moško kot žensko in tudi mešano plezanje na najvišje vrhove sveta – višine nad 7000 metri – trenutno v krizi. Tako v svetu kot pri nas," je povzel svoje misli.