Vse o nujni medicinski pomoči 'po novem': rešilec v povprečno 15 minutah in boljša oskrba?

Odgovore smo iskali na ministrstvu za zdravje in državni sekretar Denis Kordež nam je v daljšem pogovoru pojasnil načrte in aktivnosti ministrstva na tem področju. Tudi tam sicer vseh odgovorov še nimajo, saj gre za projekt, ki se še razvija in prilagaja. Prav tako ni povsem jasno, kako je z natančnostjo analiz, na katerih temeljijo odločitve. A načeloma so, tako zagotavljajo, prepričani, da bo nov sistem boljši za paciente, ki naj bi dobili kvalitetnejšo oskrbo, pa tudi zdravnike, ki bi jih razbremenili, s tem pa tudi povečali privlačnost te veje medicine za mlade in dolgoročno morda omilili kadrovske izzive na tem področju. 

Zagotavljajo, da so bile spremembe pripravljene s fokusom na pacienta. Pa torej poglejmo, kako naj bi se umeščal v "nov sistem", glede na to, kaj o spremembah vemo danes. 

Danes je pri nas na voljo 57 točk, preko katerih lahko bolnik, ki oceni, da je njegovo stanje tako nujno, da potrebuje urgentno obravnavo, vstopi v sistem. Odprte so 24 ur na dan, vse dni v tednu. Gre tako za urgentne centre kot dežurne ambulante.  

"In mi nikoli nismo rekli, da bomo zapirali katero koli od dežurnih mest, ampak situacija je pač takšna, da  določena dežurna mesta obstajajo predvsem na željo ali zahtevo lokalne skupnosti, da ima dežurno ambulanto v svojem zdravstvenem domu, četudi je ta dežurna ambulanta od urgentnega centra oddaljena le kakšnih osem kilometrov. Pri tem pa ima ta ambulanta zdravnika, ki ima izjemno omejene možnosti za diagnostiko in zdravljenje, kar pomeni, da takšna ambulanta v resnici predstavlja samo neko lažno varnost za prebivalce. Kajti če tja pridete s hudo bolečino v prsih ali v trebuhu, tam ni ultrazvoka, rentgena. Torej vam niti z opremo niti s kadrovsko zasedbo niso sposobni nuditi dejansko celostne oskrbe, kot vam jo lahko ponudijo v urgentnem centru," pravi Kordež.  

Tudi zato je njihov cilj postaviti merila in kriterije, ki jih mora izpolnjevati neka točka, da se lahko imenuje služba oziroma točka nujne medicinske pomoči – in je s tem upravičena do sofinanciranja programov izvajanja storitev.

In naslednji cilj? Razbremenitev zdravnikov, ki poleg rednega dela opravljajo tudi dežurstva. "Moramo se vprašati, kje je najprimerneje za zdravnika, da opravlja dežurstvo. Tam, kjer ima na razpolago opremo za diagnostiko, možnosti konzultacije zdravljenja in dokončne oskrbe pacienta. To je torej tisto, k čemur stremimo – k strateško postavljeni mreži lokacij na način, da se pokrije čim večji delež prebivalstva, da imajo ljudje enakomeren dostop in da tam, kjer vstopijo, tudi dobijo dokončno oskrbo."

Danes imamo v državi 12 urgentnih centrov, za katere je že leta jasno, da ne zadoščajo potrebam, na kar je opozarjalo tudi računsko sodišče.

To je vodilo v razvoj koncepta satelitskih urgentnih centrov. Ti naj bi bili še bližje ljudem in naj bi razbremenili urgentne centre, ki so prenatrpani, od koder ljudje poročajo tudi o 10 ur ali več dolgem čakanju na obravnavo.  

Tukaj je težava sicer širša in ni pričakovati, da bo imela enostavno ali hitro rešitev. Pristojni namreč ocenjujejo, da v urgentne centre prihaja tudi po 60 odstotkov pacientov s stanji, ki bi jih lahko obravnaval osebni zdravnik, medtem ko pacienti pogosto pravijo, da pri osebnem zdravniku enostavno – ne pridejo na vrsto.  

A pod črto, satelitski centri, ki so "nivo nižje od urgentnih centrov, a dovolj opremljeni s kadri in opremo, da lahko ustrezno diagnosticirajo in zdravijo tista stanja, ki ne zahtevajo bolnišničnega zdravljenja", naj bi zdaj pomenili nov steber sistema, da bi ta deloval lažje in bolj učinkovito.  

Zdravnike pa so želeli dodatno razbremeniti tudi z vozili urgentnega zdravnika. Kar v praksi pomeni, da zdravnik odhaja na teren s svojim vozilom le takrat, ko to zahteva stanje pacienta. Takšnih intervencij naj bi bilo le okoli 20 odstotkov. "Pred uvedbo tega sistema ali pa tudi tam, kjer dispečerska služba zdravstva še ni vzpostavljena, pa so zdravnika, ki naj bi bil hkrati v ambulanti, povlekli v reševalno vozilo, ker je bil klic takšen, da so domnevali, da bi bilo dobro, da gre zdravnik zraven, a se je izkazalo, da gre za neko manjšo poškodbo, zdravnik pa je bil zaradi tega odsoten uro, dve ali še več. Srečevalni sistem je zdaj komplementarne narave, zdravnika se aktivira izključno takrat, ko to zahteva stanje pacienta, in tudi ko zaključi s svojim delom, se takoj vrne nazaj v urgentno ambulanto in tam nadaljuje obravnavo pacientov."

Bistven del sistema pa je mreža nujnih reševalnih vozil, ki je razpršena po celotni državi. "S ciljem, da se doseže povprečne dostopne čase 15 minut za vsakega prebivalca Slovenije. Temu smo se zavezali tudi v okviru črpanja evropskih sredstev. Trenutno smo nekje na dobrih 16 minutah, torej nam manjka še kakšna minuta. Se pa to seveda razlikuje od lokacije nastanka intervencije."

Na ministrstvu so prepričani, da ima vse skupaj vsaj še eno prednost za uporabnike – povezano je z odprtimi lekarnami, saj se danes bolniki pogosto srečajo s situacijo, ko morajo z receptom iz lokalnega zdravstvenega doma še v oddaljeno dežurno lekarno, ki pa je praviloma zraven dežurnega mesta v večjem kraju.  

Hiter seštevek sicer hitro pokaže, da nova mreža pomeni manj vstopnih točk. Če jih je danes omenjenih 57, imamo potem 12 urgentnih centrov in 14 prihodnjih satelitskih centrov, ki jih želijo vzpostaviti do 2028, 15. pa že stoji v Kočevju. 

Ob tem Kordež izpostavlja še dodatne točke. "Radlje ob Dravi so primer strateške točke, ki ni satelitski center, ampak zaradi svoje lokacije med UKC Maribor in bolnišnico Slovenj Gradec zagotavlja začetno oskrbo tistih, ki potrebujejo pomoč," razlaga sogovornik.  

Koliko takšnih točk bomo imeli po državi, še ni jasno. Nastajale bodo, ko bodo s  s pravilnikom vzpostavljena merila in kriteriji in se bo na podlagi tega prilagodila mreža – tudi v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi, da bi se dosegel koncept najboljše možne obravnave.  

Se pa primeri dobre prakse ponekod vzpostavljajo kar sami, meni sogovornik ter izpostavi Šentjur in Šmarje pri Jelšah: "Zdravniki tega zdravstvenega doma so ugotovili, da so urne obremenitve, ki jih morajo namenjati dežurstvu, prevelike glede na frekvenco nekih nujnih stanj, ki k njim prihajajo, zato so se dogovorili, da bodo v Šmarju pri Jelšah zagotavljali skupno točko."

Na ministrstvu so prepričani, da se z novimi načrti za pacienta ne spreminja nič. Tisti, ki potrebuje nujno pomoč, bo s klicem na 112 dobil najbližje reševalno vozilo, tistim z ne tako zelo nujnimi stanji, ki bodo po oskrbo odšli sami, pa naj kakšen kilometer več ne bi predstavljal večje težave.  

Koncept najbližjega reševalnega vozila povzroča precej skrbi zlasti v bolj odročnih krajih. Od kod bodo ta vozila pošiljali? Iz oddaljenega centra? Vozila bodo po zagotovilih tako pri centrih kot tudi na točkah, kjer sicer ambulante ponoči ne bodo več odprte, so pa pomembne za doseganje optimalnega odzivnega časa.  

Razpored je tako vezan na podatke, kako doseči 15 minut povprečnega dostopnega časa, in to se bo spreminjalo. Med drugim je na celjskem območju že predvidena še ena lokacija reševalnega vozila, saj podatki kažejo, da bi bilo to potrebno v okolici Vranskega. "Odzivanje mobilnih enot ni povezano z lokacijo stavbe, ki je odprta 24 ur."

Da reševalnih vozil kdaj ni dovolj, da se tudi tisti, ki jih nujno potrebujejo, na koncu po oskrbo odpravijo kar sami, pa je slišati na terenu.  

Na ministrstvu pojasnjujejo, da država ni lastnik in ne kupuje reševalnih vozil. Da pa je izvajalcev dovolj, programi se še prilagajajo, širijo. V zadnjih letih so močno povečali financiranje, programe in obseg izvajanja nujne medicinske pomoči. "Kar pomeni, da denar sledi potrebam." Te pa se prikazujejo s številom intervencij, časom itd. na podlagi podatkov, ki jih spremlja dispečerska služba. Je pa na koncu nakup reševalnega vozila odvisen od vsakega posameznega izvajalca. A nekaj je jasno, ko se širi program, je treba zagotoviti kadre in opremo – in temu bodo sledili tudi na tem področju, zagotavljajo pristojni.  

Pa se bomo s tem izognili anomalijam? Na ministrstvu konkretnih primerov ne morejo komentirati, a za vzorec smo jim naslikali primer pacienta, ki je najprej čakal na reševalno vozilo, ki naj bi že šlo na pot, nato pa dobil informacijo, da naj se po pomoč odpravi sam, ker tega vozila ne bo.  

Kordež pojasnjuje, da se po tem, ko je vozilo poslano na pot, ne sme zgoditi, da bi ga preusmerili. Prav tako naj bi "ekscesne primere" omejili z dokončno vzpostavitvijo dispečerske službe s ciljem, da se jih v prihodnosti prepreči.  

Pojasnjuje tudi, da odklone vedno resno analizirajo in naredijo nadzor, kar pomeni, da je v primeru, ko pacient meni, da se mu je zgodila krivica, smiselna pritožba.  

Izpostavlja pa, da so dispečerji visoko kvalificirani za opravljanje svojega dela. "Ta sistem je dober."

Vseeno se še enkrat ustavimo pri povprečnih 15 minutah do prihoda reševalnega vozila. Gre za povprečje za celotno državo, kjer je v mestu lahko ta čas zelo kratek, na podeželju pa mnogo daljši? Ljudi namreč skrbi, da nova organizacija pomeni zapostavljanje podeželja.  

Kordež pojasnjuje, da dispečerska služba zdravstva opravi analizo povprečnih dostopnih časov za vsako enoto posebej. Tako je cilj, da vse enote dosegajo enake rezultate. Zato se je dodalo tudi novo lokacijo v Ravnah na Koroškem oziroma v Mežici, Kranjski Gori  ...

Kako pa je v kadrovsko podhranjenem zdravstvu z zagotavljanjem kadrov za vse te nove načrte? "Za  zagotavljanje kadrov so zadolženi izvajalci."  

Ti pogosto tarnajo zaradi kadrov. Pa ne le pri nas, težava presega naše meje. Pri nas je nekoliko manj težav z zdravstvenim osebjem, več težav je z vidika zagotavljanja zadostnega števila specialistov urgentne medicine in pa tistih zdravnikov, ki imajo opravljena usposabljanja za delo v nujni pomoči.  

Eno od pomembnih vprašanj tako je, kako to vejo medicine narediti privlačnejšo. Kordež meni, da se del odgovora vsekakor skriva v razbremenitvi in novih pristopih. "Težko si je predstavljati, da bo nekdo opravljal tako obliko dela vse do upokojitve, da bo delal po 12 ur, podnevi in ponoči, vse dni v letu na urgenci."  

Tako ob denarnem nagrajevanju gledajo dlje, da bi denimo pri določeni starosti specialistu omogočili spremembo načina dela, normalnejšega delovnega ritma. Konsenz tako iščejo skupaj s stroko in stanovskimi združenji.  

In če je v zvezi z načrti, opisanimi v tem članku, kar nekaj kritik nekaterih lokalnih skupnosti in pacientov, kaj na to porečejo zdravniki? Kordež pravi, da ukrepe na splošno pozdravljajo, pohvalili so koncept vozila urgentnega zdravnika, ki prinaša razbremenitev.  

Kaj pa je potem z informacijami, da so nekateri s predlaganimi spremembami tako nezadovoljni, da pišejo odpovedi?

Takšno pismo je namreč te dni v našo redakcijo prispelo s Koroške. Da bodo po ukinitvi zdravnika nujne medicinske pomoči v ZD Slovenj Gradec vsi zdravniki nujne medicinske pomoči zdravstvenega doma Slovenj Gradec delovali v urgentnem centru bolnišnice, območje Slovenj Gradca in okolice pa bi pokrivali zdravniki nujne medicinske pomoči iz sosednje občine Ravne na Koroškem, ki je oddaljena več kot 10 kilometrov – "s tem se bi znatno zmanjšala kakovost storitev in predvsem hitrost nudenja nujne medicinske pomoči v občini Slovenj Gradec". In še: "če pritisk ne bo ponehal, je odpoved delovnega razmerja najavila več kot polovica splošnih zdravnikov v ZD Slovenj Gradec".

Med lovom na odgovore se je izkazalo, da je tamkajšnja problematika precej bolj specifična od samih sprememb na področju zagotavljanja nujne medicinske pomoči v državi, zato bomo pojasnila ministrstva, občine, bolnišnice Slovenj Gradec in območne zastopnice pacientovih pravic še danes objavili v ločenem prispevku.