'Vsako jutro berem sezname, ali so preživeli noč'

V rubriki Vaš svet v oddaji Svet na Kanalu A boste spoznali 73-letnega gospoda, ki umirjeno, počasi pripoveduje, kako vsako jutro poizveduje, ali so njegovi sorodniki preživeli še eno noč v vojni. "Najprej preberem poročila tamkajšnjih agencij in medijev, ko identificirajo trupla, objavljajo poimenske sezname žrtev, ti seznami se posodabljajo. To prebiranje je postalo jutranja rutina. Bojiš se, ali boš videl njihovo ime, ko ga ne, si oddahneš – do naslednjega jutra," opisuje Mohamed Jodeh. 

V Palestini živita dve njegovi sestri, brat in njihovih 14 otrok z družinami. Nekateri so v šotorih v begunskem taborišču v Kan Junisu, drugi životarijo v razvalinah v Gazi. Čeprav je bilo življenje na tem s trenji prepletenem, kaotičnem koščku sveta vselej zapleteno, njegovi sorodniki niso nikoli razmišljali o odhodu: "Moja sestra je delala v Libiji, brat je bil tam zdravnik. Ko so se vrnili v Gazo, so tam gradili hiše, živeli pošteno in lepo. Še ena moja sestra je vse življenje živela v Gazi, njen mož je bil dobro situiran in tudi onadva sta si zgradila lepo hišo ob obali." Njihove hiše so zdaj porušene, postali so begunci. Kadar imajo internet, se slišijo ali si pišejo. Neštetokrat že se mu niso oglasili, pred očmi so se mu odvili najhujši scenariji. Pa se je izkazalo, da se je le izpraznila baterija, da je zmanjkalo elektrike. Do zdaj. 

"Živijo v šotorih. Pravzaprav temu ne moreš reči šotor – gre za nekaj krp in desk, ki so jih drago plačali in nato zbili skupaj. Sladke vode skorajda ni, imajo le morje. Pitno vodo morajo kupiti, seveda je ni dovolj in zelo je draga. Umivajo se večinoma z morsko vodo ali z umazano vodo, ki jo dobijo malo ceneje. Hrano jejo večinoma iz pločevink. Z denarjem, s katerim jim pomagam, si potem lahko kupijo kakšen kilogram mesa ali sadja, da vsaj približno ohranjajo zdravje," pripoveduje o življenju v begunskem naselju v Kan Junisu. Vsak mesec jim pošilja denar. Nakaže jim ga na njihov račun, a seveda ne morejo kar na bankomat: "Ta denar, ki ga imajo na računu, oni nato prek mobilne aplikacije nakažejo enemu trgovcu. Trenutno ima dovoljenje za prodajo dobrin na tistem območju približno pet trgovcev. To so monopolisti, verjetno kolaboranti z Izraelom, in ti ljudje imajo denar. Oni jim ga torej po nakazilu izplačajo, a seveda ne vsega – v žep pospravijo provizijo, včasih 10, včasih 15, včasih 20 odstotkov, odvisno od dneva, kakor se jim pač zazdi." Druga skupina njegovih sorodnikov, večinoma nečaki z družinami, živijo v porušeni Gazi. Bivajo med ruševinami, bežijo pred bombami. Eden od nečakov je bil pred meseci ranjen v izraelskem napadu, ima hudo poškodbo glave, nujno bi potreboval zdravniško pomoč. Tudi Jodeh pomaga, da bi ga spravili na varno, plačali so že, da bi smel prestopiti egipčansko mejo, a seznam je dolg, ko bo na vrsti, bo na vrsti – če bo še živ. 

Čeprav bi lahko bil, ni zagrenjen, ne vzdihuje nad usodo. Se mu pa zdi neverjetno in pretresljivo, da se svet, kar se tiče razmer na Bližnjem vzhodu, od njegovega rojstva ni ničesar naučil, nič spremenil. Njegova starša sta živela v mestecu Ašdod. Po ustanovitvi Izraela maja 1948 sta bila skupaj z 800 tisoč Palestinci izgnana v Gazo, v begunska šotorišča. Tam se je tri leta pozneje rodil Mohamed. Ko je bil star dve leti, so se preselili v begunsko naselje ob obali, ki ga je postavila UNRWA – organizacija, ki pod okriljem Združenih narodov pomaga palestinskim beguncem na Bližnjem vzhodu. "Utesnjeno smo živeli, imeli smo majhne sobice, velike tri krat tri metre. Dve taki sobi smo imeli, nas pa je bilo devet – starša in sedem otrok. Zato smo ves čas bežali na obalo, igrat se, pomagat ribičem," stvarno pripoveduje. Morje je ostalo v njem, tudi ko je moral stran od njega. In da je znova doma, da je njegovo srce polno, je začutil šele, ko sta z ženo postavila vikend v Savudriji.

Obalo in morje je zapustil v tretjem letniku gimnazije. Ko je bil star 17 let, preden je končal gimnazijo, so se razmere močno zaostrile: "Izraelska vojska nam je nenehno sledila. Ko smo zjutraj hodili v šolo, so nas preganjali z džipi, mi smo bežali. V začetku leta 1968 so me ujel in strpali v zapor. Ničesar nisem naredil, zaprli so me za 15 dni, ker so me pač lahko. Takrat sem spoznal, da tako ne morem več živeti." Namesto da bi se vpisal v zadnji razred gimnazije v Gazi, je šel v nemirno Jordanijo, od tam pa čez nekaj mesecev v Egipt. "V Egiptu sem nato končal gimnazijo in iskal možnosti, kje bi lahko študiral, da bi bilo najceneje, brez šolnine, da bi bili dobri pogoji. Poskušal sem dobiti štipendijo v bivših socialističnih državah, v Sovjetski zvezi, na Poljskem, Češkem. A ni šlo. Nato pa se je ponudila možnost, da bi lahko študiral v Zagrebu – a brez štipendije," opisuje svoja pozna najstniška leta. Ena od njegovih sester, ki je takrat delala kot učiteljica v Kuvajtu, se je posvetovala s svojim možem in ponudili so mu pomoč – plačali so njegov študij. Takrat si je obljubil, da bo postal uspešen in zaslužil dovolj denarja, da bo lahko pomagal svoji družini, ko bodo oni potrebovali pomoč.

Kako mu je to uspelo in katere so bile njegove najboljše poslovne odločitve, ki so mu omogočile, da danes lahko vsaj finančno pomaga svoji družini, pa danes ob 18. uri v oddaji Svet.