Vsakič, ko zboli, se mora odpeljati v dve uri oddaljen domači kraj

Tudi z visoko vročino se je 31-letnica že usedla na avtobus in se peljala dve uri k zdravniku. V Ljubljani, kjer ima začasno prebivališče že 10 let, ga enostavno ne dobi. "Ko zbolim, je zelo težko priti na pregled do zdravnika, zato grem večkrat, ko bi mogoče morala na pregled, raje v službo," pripoveduje. 

Ko je izvedela, da v enoti Bežigrad sprejemajo nove paciente, se je pred vrata postavila ob peti uri zjutraj. "In ko sem ob pol desetih končno prišla na vrsto – uspelo mi je priti med to kvoto ljudi, ki so jih spustili v zdravstveni dom – mi je zdravnica dejala, da me ne more sprejeti, ker imam še vedno osebnega zdravnika."

V ljubljanskem zdravstvenem domu sicer pravijo, da takih navodil niso dali. Zakon je jasen – vsak ima pravico do zamenjave zdravnika, pacienta pa se ne sme zavrniti zgolj zato, ker ga že ima. A v trenutnem stanju, ko zdravnikov enostavno ni, se v praksi očitno daje prednost določenim skupinam. 

"Naša skrb gre k tem pacientom, ki res bolj potrebujejo zdravnika, pa ne morejo priti do njega zaradi situacije, v kateri smo danes," pravi Renata Rajapakse, direktorica ZD Domžale. 

Prav tako se pacienta ne sme zavrniti zgolj zato, ker ne živi v regiji zdravstvenega doma. To se je denimo zgodilo v Domžalah, zagovornik načela enakosti pa je ugotovil, da je šlo za diskriminacijo. Direktorica doma pojasnjuje, da so na čakalnem seznamu dali prednost tistim, ki so se pred tem zdravili pri zdravniku, ki je odšel. Večina jih sicer res prihaja iz njihove občine. 

"Ko zdravnik odide iz zdravstvenega doma, njegove paciente obvestimo o tem, da je odšel. Vsi ti pacienti nato pričakujejo, da bomo še naprej skrbeli za njih." V nadaljevanju doda, da so v konkretnem primeru gospodu, ki se je pritožil, kasneje ponudili alternativo – paciente je sprejemala nova zdravnica, ki je bila še bližje njegovemu domu, a je pacient to možnost zavrnil. 

A prednosti se ne sme dajati nikomur, v praksi pa se to očitno dogaja.