Ko se zgodi kaznivo dejanje, ko imamo nedolžno žrtev, vsi sočustvujemo z umrlimi in njegovimi svojci. Vsi se lahko vživimo, kakšno težko življenje bo za vse vpletene sledilo, kako bo rana ostala nezaceljena vse do konca njihovega življenja. V sodnih dvoranah jih opazimo, s solzami v očeh, papirnatimi robci v rokah, boleče jih je gledati. A na drugi strani dvorane so v večini primerov prav tako žalostni ljudje, ki pa doživljajo s strani javnosti drugačne odzive. Do svojcev storilcev smo praviloma indiferentni, ne vidimo jih prav tako kot žrtve, ki se jim je čez noč življenje ne po njihovi izbiri prav tako obrnilo na glavo. In prav tako kot prvi so tudi oni izgubili ljubo osebo, kajti storilca čakajo dolga leta za zapahi, v kolikor bo ugotovljeno, da je drugemu življenje odvzel v prištevnem stanju in da je torej za svoje dejanje tudi kazensko odgovoren. Seveda, storilec je živ in, seveda, žrtev ni nikoli želela ali pristala na to, da postane žrtev in da se njeno življenje konča. S tem vsi soglašamo in dejanje storilca seveda obsojamo.
A dejstvo je, da stiske svojcev storilca velikokrat ne opazimo. Ob spremljanju sodnih procesov proti storilcem kaznivih dejanj sem doživela tudi to, da so svojci storilce ščitili, bili povsem na njihovi strani, celo krivdo za smrt nekoga valili na žrtev samo, kar je nizkotno in obsojanja vredno. A so bili tudi takšni, ki so dejanje svojega sina ali hčerke močno obžalovali, se ga sramovali in trpeli zaradi dogodka, ki je nekomu vzel življenje, njihovega otroka pa poslal v zapor.
Kajti bodimo pošteni – večina nas najprej pomisli: saj če je otrok sposoben nečesa takšnega, potem tudi starši ne morejo biti v redu ali normalni. Za mnoge starše storilcev sledi dolga osamitev, ljudje jim obračajo hrbet na cesti, nekdanji prijatelji več ne kličejo. Čez noč postanejo slabi ljudje, ker so starši nekoga, ki je naredil nekaj narobe.
V današnji oddaji Svet na Kanalu A boste tako slišali izpoved 73-letne Neže Vrščaj iz Polzele, katere sin Andrej je pred tremi leti pri sekanju drv na domačem vrtu ubil njenega 69-letnega prijatelja Vinka Pekliča in pobegnil. Več udarcev s sekiro v njegovo zatilje mu ni pustilo prav nobene možnosti za preživetje. V dveh sojenjih so Andreja Vrščaja, ki ima danes 47 let in je od dogodka v priporu, spoznali za krivega umora na grozovit in zahrbten način ter povzročitve telesne poškodbe mame, ki jo je dvakrat odrinil in je padla na tla ter si poškodovala roko. Izrekli so mu 23 let in dva meseca zapora. Tudi na to sodbo se je odvetnica Maksimilijana Kincl Mlakar pritožila, saj skuša dokazati, da ni bil namen Andreja Vrščaja umoriti maminega prijatelja, temveč da je ravnal impulzivno, v paniki, da se ni zavedal, kaj počne. "Tako ne bi šlo za umor, temveč kvečjemu uboj, uboj na mah. Glede izpovedi tekom postopka pa bi šlo lahko eventuelno celo za prekoračen silbran," je izpovedala Kincl Mlakarjeva. Kaj bo odločilo sodišče, bomo spremljali, a z Nežo Vrščaj smo se pogovarjali o tem, kako bližnja oseba storilca doživlja takšen postopek in v kakšnem življenju se zbudi po takšnem dogodku.
"Sploh ne veš, kam naj se obrneš, koga naj vprašaš, da dobiš lahko kak stik s sinom," je izpovedala o trenutkih, ki so sledili po njegovem prijetju in odreditvi pripora. Ker je pripor vedno znotraj zapora, pa čeprav je pripornik v pristojnosti sodišča, sem jih vprašala, kdo, če sploh, usmerja svojce priprtih.
"V fokusu naše obravnave je zaprta oseba in načrt njenega prestajanja kazni. Naši zaposleni do svojcev zaprtih oseb seveda postopajo z občutljivostjo, z namenom ozaveščanja o določenih vprašanjih so jim v prostorih za obiske na voljo tudi različne zgibanke, v okviru obravnave zaprte osebe pa jih vključujemo predvsem pri načrtovanju obdobja po prestani zaporni kazni," so nam odgovorili z Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij RS. Glede stisk, ki jih svojci lahko doživljajo, pa so sporočili, da jih usmerjajo na druge ustanove.
Neža Vrščaj obiskuje sina vsak ponedeljek. Na notranjem dvorišču z njim lahko preživi eno uro. Ponavadi spijeta kakšno kavico z avtomata. Pove, da se sin sicer drži bolj v sobi. Ima na srečo dobrega sostanovalca, tako da je vsaj njegovo bivanje v sobi mirno.
Vztrajala bo, da dokaže, da ni šlo za umor in da je bil njegov napad na njenega prijatelja zaradi njegovega občutka, da mu prijatelj hoče škodovati. Tudi sicer je imel strahove že dolga leta, je povedala mama. Zaradi strahov je bil leta 2015 tudi hospitaliziran v psihiatrični bolnišnici, saj da so ga lovili neki "reptilijci", pošasti. Doma je bral duhovne knjige, tudi Sveto pismo, in povsod nameščal angelčke, da bi ga ščitili, kot boste lahko danes videli v oddaji Svet.
KOMENTARJI (36)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.