Vsak drugi zapornik je tujec, večina 'sedi' zaradi istega kaznivega dejanja

Nedavna pobega iz ljubljanskega zapora, ko je obsojenec zapustil delovišče novega zapora v Dobrunjah, a se je čez čas sam vrnil, ter sobotni primer, ko je obsojenec, ki je prestajal nadomestni zapor zaradi neplačane globe, zbežal z notranjega dvorišča Povšetove v Ljubljani, njega še iščejo, sta dvignila precej prahu, tudi zato, ker pobegov iz naših zaporov skorajda ni več. A generalni direktor Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij Denis Perše je zatrdil, da ne prvi ne drugi primer nista povezana s siceršnjo prezasedenostjo in pomanjkanjem pravosodnih policistov. 

Ta hip je v vseh zavodih po državi zaprtih 1754 oseb, kar pomeni nekaj več kot 130-odstotno zasedenost. Najhuje je še vedno v ljubljanskem zaporu na Povšetovi, ki je zaseden skoraj 180-odstotno, sledijo Celje, Koper, Maribor, Dob in tako naprej. Perše je povedal, da se je v zadnjem obdobju priliv tihotapcev migrantov sicer nekoliko upočasnil, četudi še vedno vztrajno narašča od leta 2019. 

Dodal je, da so v zaporu v glavnem šoferji in ne organizatorji teh mrež. Z nekaterimi, ki so se v mreže policistov ujeli že ob prvem poskusu prevoza ilegalnih prebežnikov čez naše ozemlje do Trsta, a so jih prestregli policisti, sem se pogovarjala v zaporu.  

Poraja se vprašanje, ali je torej za osebo, ki je pristala na prevoz tujcev zaradi lastne finančne stiske, res primerna kazen več let zapora? Nedavni primer 45-letnega obsojenca Danijela Dimitrijevića, ki je v posel pristal, da bi vrnil dolg, ki si ga je nakopal zaradi očetove bolezni. Šlo je za prevoz štirih turških državljanov s Hrvaške do Trsta, a so ga na slovenskem ozemlju prijeli. Ob priznanju krivde je dobil dve leti in osem mesecev zapora ter 2000 evrov denarne kazni. "Osebno bi si želel, da se zakon spremeni in da bi bile kazni nekoliko milejše. Kajti tisti glavni, ki stojijo za to mrežo, nimam pojma, kdo jemlje ta denar, oni niso v zaporu, oni so zunaj na svobodi. Večinoma nasedemo tisti mali, kot sem jaz, ki so me ujeli ob prvem prevozu. Jaz sem tu že leto in pol in v tem času sem videl, da je 80 odstotkov zaprtih prvič na poti, nekaj malega je tistih, ki so naredili nekaj voženj, pa so recimo spravili v žep tudi nekaj denarja. A večinoma gre to za majhne ribe, prva vožnja," je opisal Dimitrijević, ki zdaj upa na pogojni odpust. 

Direktor Perše je povedal, da zapori nimajo vzvodov za odločanje o spremembah na tem področju, čeprav tudi Evropska unija išče rešitve, saj se problematika tihotapljenja prebežnikov tiče celotne regije in ne le posamezne države članice. Zapori imajo sicer na voljo dve možnosti, tu je možnost pogojnega odpusta in predčasnega odpusta, ki se je s treh mesecev povečal na šest mesecev. A teh institutov ne morejo uporabljati kar povprek, treba je izpolnjevati pogoje, seveda. 

"Tudi kot država smo zavezani, da se postopki speljejo čim prej, da ne prihaja do zaostankov, ker to lahko sproži potem tudi kakšne odškodninske tožbe," še opozarja generalni direktor URSIKS. Na voljo so še zakon o amnestiji, na podlagi katerega bi lahko odpustili večje število zaprtih, a to je odločitev, ki jo mora sprejeti država, in pa pomilostitve, ki so v rokah predsednice države.