'Resnica straši ljudi. Zaradi strahu pred resnico umirajo novinarji'

Jennifer Clement je bila pred prevzemom "prvega peresa" mednarodnega PEN, združenja književnikov, pesnikov, esejistov in pisateljev, predsednica mehiške enote PEN in tam dosegla nekaj zavidljivih sprememb v mehiški zakonodaji. Mehika je bila po podatkih Mednarodnega inštituta za medije lani najbolj nevarna država za novinarje.

58-letna Clementova je glasna aktivistka za človekove pravice, ki so ji bolj kakor besede (kakor koli pomenljivo za pisateljico to zveni) pomembna dejanja. Na moje vprašanje, ali ni rek, da je pero močnejše od meča, morda tudi nekoliko naiven, pravi, da nikakor. Pisatelji imajo v svojih rokah moč, ki jo morajo znati tudi izkoristiti.

"Kar je neverjetno pri mednarodnem PEN, je to, da imamo na enem mestu zbrano skorajda vso pamet tega sveta. Zato sem na čelu mehiškega PEN ugotovila, da je najbolje, kar lahko storim, da to izkoristim in pozornost svetovne javnosti usmerim na določen problem," je dejala po literarnem pogovoru, na katerem je predstavila svoj zadnji roman Molitve za ugrabljene.

In usmerila pozornost sveta na novinarje - lani jih je bilo ubitih 82, letos že 21 - pa na aktiviste, zaprte pisatelje, ugrabljene in zlorabljene ženske.

'Pritisnili smo na mehiški senat, ki se je moral ukloniti'

A pred romanom sva se osredotočili na to, kaj ji je kot zagrizeni aktivistki uspelo spremeniti v "njeni" ljubi Mehiki. 

"Svet se dolgo časa ni zavedal, kaj se dogaja v Mehiki. In pisatelji smo uspeli spremeniti določene stvari. Do pred nekaj leti je bil umor novinarja kvalificiran kot kaznivo dejanje, ki se ga preganja zgolj na državnem nivoju. In pogosto se je dogajalo, da so prav morilci nato preiskovali primer ubitega novinarja. Zato smo dosegli spremembo – umor novinarja se sedaj preganja na zveznem nivoju, tako smo novinarjem priskrbeli dodatno zaščito," pravi Clementova v dokaz, da lahko literatura spreminja svet.

"Veliko politikov se je trudilo za to spremembo, ko pa se je v to vključil PEN in z njim Nobelovi nagrajenci za literaturo ter švedski akademiki, smo tako zelo pritisnili na mehiški senat, da se je moral ukloniti."

Jennifer Clement doda, da so za ta boj potrebovali tri leta, a dokazali, da je pero lahko močnejše od meča, čeprav boj še zdaleč ni končan. Lani so v Mehiki na primer ubili najmanj deset novinarjev.

'Resnica straši ljudi'

Tudi trud za pravice deklic in žensk še dolgo ne bo ugledal svetlega konca. Raziskava za roman Molitve za ugrabljene, v katerem govori o ugrabljanju deklic v mehiškem Guerreru, kjer jih prekupčevalci droge in mafija preprodajajo v prostitucijo, ji je vzela približno deset let, po izidu je bila prisiljena za tri mesece zapustiti državo, saj se je bala, da ji bodo mamilarski karteli stregli po življenju. Za mehiške pisatelje (in novinarje) nekaj vsakdanjega pač.

Čeprav je knjiga postala izjemna uspešnica, prevedli so jo v več kot 25 jezikov, vsakdana v Mehiki žal ni spremenila. "Mehika je država, v kateri zakoni ne veljajo. Tu je divji zahod in punčke in ženske so ponekod še vedno v veliki nevarnosti," pravi Jennifer Clement.

Zato se je kot predsednica mednarodnega PEN še posebej zavzela, da bi organizacija sprejela manifest, ki bi nasilje proti ženskam definiral kot obliko cenzure. 

"Dejstvo, da sem prva ženska predsednica mednarodnega PEN, je zelo pomembno, zato to tudi večkrat poudarim. Zavzela sem se za ženske pisateljice, uspelo nam je sprejeti listino, s katero so se člani PEN nekoč zavezali, da bodo storili vse za odpravo neenakosti med razredi in narodi. Mislim, da vsi vemo, kaj manjka v tej enačbi. Koncept enakosti med spoloma leta 1929 pač še ni obstajal, zato je bil zadnji čas, da to spremenimo."

Ženski manifest med drugim pravi, da je le nekaj družbenih sistemov, kjer se na žensko, ki hodi sama, ne gleda sovražno. Ženske bi morale imeti pravico do svobode govora, do pismenosti, do tega, da pišejo. Imeti morajo pravico, da se gibljejo fizično, družbeno in intelektualno, so še zapisali v listini, ki jo je skupščina delegatov mednarodnega PEN brez vzdržanih ali glasov proti sprejela na 83. kongresu v Lvovu septembra lani.

Clementova postavlja človekove pravice na prvo mesto, poskuša jih narediti pomembnejše od vere, različnih kultov, tradicije, družine. Pisateljica, ki verjame, da literatura ne pozna meja, pravi tudi, da resnica straši ljudi.

"Če se vrneva nazaj k novinarjem – in resnici. Včeraj (pogovor sva snemali 17. aprila, ko se je Clementova mudila v Ljubljani, op. a.) je minilo natanko pol leta od umora malteške novinarke Daphne Caruana Galizia. Tamkajšnja policija primera ni rešila, niti ne preiskuje zločinov, o katerih je pisala ubita novinarka. Novinarji so nevarni, ker opozarjajo na krivice, ker odkrivajo resnico. Vmešavajo se v delo ljudi, ki si ne želijo, da bi resnica prišla na dan," je ostra Jennifer Clement.

Lahko nevladne organizacije spreminjajo stvari – na bolje?

Dodaja, da v veliko državah po vsem svetu, tudi v Mehiki, novinarji opravljajo delo policije in kriminalistov. Delo, ki bi ga pravzaprav morala opravljati država. "Ravno zato smo ob umorih novinarjev priča takšnim uporom, kot se je zgodil na Slovaškem," pravi Clementova. 

Ampak kakšno vlogo imajo pri tem organizacije, kakršna je PEN? Na kakšen način (če sploh) lahko spreminjajo stvari na bolje, ne le za novinarje, tudi za zaprte aktiviste, za pisatelje, ki so se zamerili določenemu režimu in zaradi tega pristali v zaporu?

Jennifer Clement je jasna: "Ravno ob omenjeni obletnici smrti malteške novinarke smo z mednarodnega PEN poslali pismo vladam po vsem svetu, Evropski uniji, sodišču v Bruslju. Vsi največji pisci sveta so se podpisali pod sporočilo, zato ga bo težko kdo ignoriral. Vsi intelektualci so se združili in opozorili na to, kaj se dogaja na Malti."

Pa je mogoče upati, da bodo nekoč države "očiščene" ljudi, ki se zaradi lastnih interesov in strahu pred razkritjem resnice spravljajo na novinarje, aktiviste, pisatelje?

Jennifer Clement se zgolj optimistično zasmeji in zahvali za pogovor.