Vrtec Zarja: Trpinčenja ni bilo, 'le' svarila

Kot je dejal naš sogovornik Tomaš Slapar, ki je predstavnik staršev večine otrok v skupini, ta zgodba nima samo strani A in B, pač pa še C in D. Prepričan je, da ravnateljica vrtca ni pravilno izpeljala stvari, saj jo je preveč skrbel le ugled vrtca. Za celotno zgodbo je prepričan, da je narobe, da je sploh prišla v medije. Poudarja, da si je mamica, ki je zgodbo spravila v medije, ves čas želela, da vzgojiteljici izgubita službo. Mamica domnevno trpinčenega otroka je v včerajšnji izjavi za eno od komercialnih radijskih postaj dejala: "Kar je direktorica naredila, jaz nimam vpliva na to. Zelo sem zgrožena, da je do tega sploh prišlo. Pričakovala sem sankcije v smislu prestavitve v drugo skupino, neplačan ali prisilni dopust."

Mamica je v izjavi še dejala, da sta vzgojiteljici na torkovem sestanku priznali, da otrokom nista zalepili ust, pač pa sta jim zagrozili, da jim jih bosta, če ne bodo tiho. Slapar trdi, da je s tem priznala, da so obtožbe, da sta vzgojiteljici lepili usta otrokom, kar je mamica trdila sprva, neresnične. Po Slaparjevih besedah sta vzgojiteljici na sestanku staršem otrok pojasnili, da imajo v skupini pravilo, da so med hranjenjem otroci tiho. Otroke opozorijo na tišino tako, da jim rečejo: "Zaklenite usta". Ker pa so bili otroci še vedno nemirni, sta jim rekli, da jim bosta, če jih ne bodo zaklenili, primorani usta zalepiti. Slapar poudarja, da za večino staršev to ni bilo sporno in da jim je jasno, da je 19 otrok treba umiriti. "A je to grožnja in trpinčenje, ko otroku rečete, da ne bo mogel gledati televizije, če ne bo prej pojedel kosila?" se sprašuje Slapar, ki je prepričan, da je glavna težava v tej zgodbi pomanjkanje pogovora. Kot pojasnjuje, se mamica šest mesecev ni udeleževala pogovornih uric, na katerih bi se lahko z vzgojiteljicama pogovorila o vzgojnih težavah, na katere naj bi jo vzgojiteljici večkrat opozorili.

Kaj se je dogajalo za vrati zasebnega kamniškega vrtca Zarja, bosta očitno pokazali šele kriminalistična preiskava in inšpekcijski nadzor inšpektorata za šolstvo in šport, ki sta stekla šele po objavi dogajanja v medijih. Na vprašanje novinarjev ravnateljici vrtca Jelki Golob, ali sta vzgojiteljica in njena pomočnica uporabili neustrezne vzgojne metode, pa slednja odgovarja, "da je resnic o dogodku toliko, kot je vpletenih ljudi." Mamica domnevno trpinčenega otroka pravi: "Resnico vedo otroci, ki jim nihče ne verjame. Resnico vedo vzgojiteljice, ki pa jim vsi verjamejo."

Zdaj Slapar in starši upajo, da se bo ravnateljica kmalu sestala z njimi na novem sestanku, na katerem naj bi bil tudi kamniški župan Marjan Šarec, saj ima vrtec koncesijo občine. Predvsem si želijo izvedeti, zakaj sta morali vzgojiteljici dati odpoved, saj se jim takšen način dela ne zdi sporen.

O tem, kaj se dogaja v naših vrtcih in osnovnih šolah, ali imajo pedagoški delavci dovolj strokovne pomoči, teoretičnega znanja in predvsem izkušenj, smo povprašali tudi strokovnjake, ki so ustanovili slovensko podružnico znamenitega FamilyLaba, ki družinam ponuja podporo, svetovanje in pomoč pri razvoju starševske kompetentnosti. Projekt "družinskega laboratorija" je na podlagi štiridesetletnih izkušenj iz družinske terapije in svetovanja zasnoval znani danski družinski terapevt in pisec Jesper Juul. Prizadevajo si izboljšati duševno zdravje in blaginjo današnjih staršev oziroma vzgojiteljev in jutrišnjih odraslih. Kot poudarjajo, je njihov cilj izboljšati okolje in dialog v družinah in vzgojno-izobraževalnih ustanovah.

"Veliko teoretičnega znanja in premalo izkušenj!"

Da je dogodek, kot se je zgodil v kamniškem vrtcu, precej običajen v naših vrtcih in šolah, je potrdila tudi Ivana Gradišnik, soustanoviteljica FamilyLaba v Sloveniji. Glede kamniškega vrtca je prepričana, da je vodstvo neustrezno pristopilo k reševanju zadev. Poudarja, da imajo vzgojitelji veliko teoretičnega znanja, v praksi pa so bosi, saj nimajo dovolj izkušenj. "Sistemska teorija nam točno govori, kaj je treba  delati, a smo mi še vedno 20 let zadaj," opozarja Gradišnikova. Zadeva je zelo aktualna. Nemirni otroci obstajajo in ne bodo kar izginili. Starši se bojijo, da jih bodo ljudje krivili za otrokovo nemirnost, če bodo priznali, da je njihov otrok nemiren oziroma naporen. Gre za zelo škodljivo stigmo, ki škodi predvsem otroku. Brez pogovora ni iskanja rešitev in v FamilyLabu jim ponujajo prav to.

Nekateri vrtci in šole oziroma njihovo vodstvo se zavedajo, da je treba zadeve reševati skozi pogovor, sodelovanje med vzgojitelji in starši. V FamilyLabu ponujajo tematske delavnice in seminarje za celotni kolektiv, a le malo vrtcev in šol se odloči za dodatno izobraževanje, kar zelo obžalujejo, saj prihaja še vedno do situacij, kot je primer ene od ljubljanskih osnovnih šol, ko so imeli v treh mesecih kar dva samomora, ravnateljica pa je prepovedala otrokom in strokovnim delavcem razpravljati o samomoru. Šele ko bodo pedagogi dojeli, da niso samo otroci in starši tisti, ki se morajo spremeniti, se bo dejansko nekaj spremenilo. Upajmo le, da na bolje.

Na enem od forumov smo glede dogajanja v vrtcu Zarja naleteli na komentar vzgojiteljice, ki je zapisala, da vzgojiteljice, ki imajo v skupini tudi problematične otroke, težko ukrepajo, saj se s starši otroka ne da pogovarjati. "Torej moramo preživeti dan kakor vemo in znamo oziroma tisto obdobje, ko je otrok v skupini. Je to pošteno? Ne, ni! Ni pošteno predvsem do ostalih otrok," pravi neimenovana vzgojiteljica in dodaja: "Ne pisati, da če ne znamo enega otroka ukrotiti, naj ne delamo. Seveda ga znamo, samo kaj, ko so otroci, ko jim nobena vzgojna zadeva več ne zaleže, ker imajo tako močan vedenjski vzorec že od doma. In kako v primeru, če imaš vodstvo, ki ti ne stoji ob strani, ne zna pomagati in svetovati?"

So pa tudi takšna mnenja, ki so na strani mamice. Tako je neka uporabnica zapisala, da je napaka v sistemu. "Vedno se najde kak otrok, ki se pač ne vklopi v skupino. Gre preprosto za to, da je mama iskala rešitev – zadnja je premestitev. Legalna pravica po kurikulumu. A tu se zalomi. Zakaj? Odgovornost zaposlenih, vodstva, organizacije ustanove."