Vroče poletje in drugi ekstremi(zmi)

V minulih tednih smo priča več novicam, kako je povprečna svetovna dnevna temperatura v enem samem tednu kar trikrat podrla svoj predhodni rekord in – po oceni znanstvenikov – niti ne zadnjič. Trenutno smo na (upam, da sem ujela zadnjo, pravilno številko) 17,23OC. Tak dvig svetovnega povprečja je – tako vsaj ugotavljajo znanstveniki, ki jim seveda že oporekajo Facebook / kavč strokovnjaki – posledica dvojega: antropogenih podnebnih sprememb ter naravnega vremenskega pojava El niño.

Zaskrbi me, ko pod članki, ki poročajo o vedno novih vročinskih rekordih, najdem prenekatere objave v smislu – haha, a rekord imamo pri 17 stopinjah? ali pa Saj je poletje, normalno je, da je vroče. ter podobne iz istega koša. A žal ali pa na srečo svet ni omejen na našo teraso v senci, našo vas, državo ... Merjena povprečja so merjena globalno. Kar pomeni – če spomnim na osnove geografije – da je trenutno nekje na svetu tudi zima, ki je toplejša, kot bi morala biti. In tudi trenutne zimske temperature štejemo v to povprečje, ki raste. In ruši rekorde! Spomnimo, kako so npr. v Španiji temperature že aprila letos za več kot 10 stopinj presegle običajne vrednosti v tem času in se približale 40OC, minuli mesec šle čez 45 OC – ob le še 10 % zalogah pitne vode v rezervoarjih, medtem ko cele regije kmetijstvu zapirajo vodo.

Če torej pogledamo različne konce sveta in temperature ta hip, lahko vidimo jasen trend pregrevanja. Ko beremo o tem, kako se povprečna temperatura dvigne za 1 stopinjo, se nam morda to ne zdi veliko niti dovolj pomembno, da bi bilo vredno naše pozornosti ali skrbi. A že ta ena stopinja pomeni, npr. povečano izhlapevanje vode in večje zadrževanje pare v zraku. Posledično to prinaša tveganje za oskrbo z vodo, hrano ... ter povečane obremenitve za zdravje ljudi in drugih živih bitij. Ponovno tukaj govorimo o povprečju, kar pomeni, da se bo nekje pregrelo za bistveno več in bodo vplivi na ekosisteme še toliko večji. Dvig temperatur še posebej prizadene določene ekosisteme, ki so ključni za zagotavljanje biotske raznolikosti ter igrajo pomembno vlogo pri samem blaženju podnebnih sprememb (npr. mokrišča). Toliko o tem, da senca na moji terasi sicer morda res dobro dene, a je z vidika globalne katastrofe povsem nepomembna.

Če smo še prejšnji teden brali o vročinskih rekordih, danes beremo o poplavah, izjemnih neurjih; ni nam treba daleč, pri nas so. Tragične fotografije polnijo naslovnice. Mediji poročajo. Očitno res potrebujemo ekstreme razmere in šokantne fotografije, da naš planet dobi nekaj pozornosti tudi na ta način. Škoda. Škoda za vse vsebine, ki ostanejo spregledane, vse pobude, ideje in rešitve – ki so nekje tam zunaj, a jim taki in drugačni interesi preprečujejo, da bi se pokazale nekje na modni pisti objav o znanih in manj znanih obrazih, političnih spletkah in obračunavanjih. Sprašujem se, ali gre pri podnebnih spremembah res za teme, ki so tako zelo nepomembne in nezanimive, da ostajajo spregledane? Pri tem si pomagam z nekaj podatki o tem, kako te teme dojemamo Slovenci. 

Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja (PIC) je v minulih tednih objavil rezultate Javnomnenjske raziskave o podnebnih spremembah, ki jo je, v sodelovanju z Valiconom, izvajal v prvi polovici letošnjega leta. Sodeč po rezultatih te raziskave, je 63,3 % Slovencev seznanjenih s problematiko podnebnih sprememb, najnižjo raven seznanjenosti pa – vsaj na moje presenečenje – izkazuje starostna skupina 25-34 let. Še več, kar 68 % Slovencev je zaskrbljenih zaradi učinkov podnebnih sprememb – zaskrbljenost je največja med mladimi (v starostni skupini 18–24). PIC ugotavlja, da več kot 80 % Slovencev občuti vsaj manjše učinke podnebnih sprememb; nekateri so občutili tudi večje. Spomnimo: mineva leto dni od največjega požara v zgodovini Slovenije, ki je lani – kot posledica dolge in ekstremne suše – opustošil Kras. Danes je nekomu odkrilo hišo in izruvalo sadovnjak.

Če povzamem: tudi Slovenci vsaj osnovno razumemo podnebne spremembe, že občutimo njihove posledice ali pa nas te resno skrbijo. Skladno s tem oblikujemo – vsaj tako se zdi – tudi svoja pričakovanja do države: 68,4 % Slovencev meni, da je odgovornost države, da z ukrepi zaščiti državljane pred negativnimi učinki podnebnih sprememb. 42 % nas meni, da država ne ukrepa zadostno. Vprašanje, ki ostaja odprto, pa je, kdaj, kako in koga bomo poklicali na odgovornost? Morda župana ali ministrico, ki sekata drevesa v najbolj pregreti prestolnici? Vlado, ki nam ponudi zeleno praznovanje dneva državnosti, a hkrati okolje daje na stranski tir? Katerega od okoljskih ministrov, ki – tudi z neukrepanjem, kjer je to nujno – ogrožata zdravje ljudi in planeta, morda celo bolj kot odstopljeni zdravstveni kolega?

Včasih se zdi, da smo zašli tako daleč, da več ni rešitve, da tudi noben protest ne pomaga več. A tako prepričanje je ne le pesimistično, pač pa tudi zmotno. Rešitve obstajajo. Niso enostavne in zagotovo se ne bodo zgodile čez noč. Terjajo pa premislek in nekaj modrosti. Čeprav bi na prvi pogled lahko rekli, da boj za naravo in okolje nima ali vsaj ne sme imeti političnega predznaka, žal ni tako. Le, da imamo včasih le srečo in na koncu zmaga dobro – ali tokrat: narava.

Ta teden je v Evropskem parlamentu potekalo odločilno glasovanje o Uredbi EU o obnovi narave. Ste kaj slišali o tem? Morda; predvsem, če spremljate tuje medije, našim se žal tema ni zdela vredna obsežnejšega poročanja, z izjemo nekaj objav po glasovanju – saj veste, po bitki je lepo biti general. Na kratko: gre za predpis na ravni EU, ki določa zavezujoče cilje za obnovo degradiranih ekosistemov in državam nalaga sanacijo: da do leta 2030 vzpostavijo ukrepe za obnovo 20 % kopenskih in morskih območij, do leta 2050 pa za vse ekosisteme, ki jih je treba obnoviti. Po oceni Evropske komisije je trenutno kar 80 % naravnih habitatov v slabem stanju. 

Uredbo so – poleg okoljskih organizacij, naravoslovnih inštitutov in muzejev – (presenetljivo) podprla tudi številna (velika) podjetja. Pod poziv poslancem k podpori pa se podpisalo tudi okoli 6.000 znanstvenikov in raziskovalcev, ki se sicer ne izpostavljajo politično, a so v tem prepoznali svojo odgovornost in želeli naravi dati glas ter zavrniti netočna in populistična zavajanja nasprotnikov. Na drugi strani so bile nekatere velike kmetijske lobistične skupine ter seveda (desna) populistična politika – brez dolgoročne vizije spopadanja s posledicami podnebnih sprememb. Ravno desni politični pol je – pod taktirko Evropske ljudske stranke – vodil kampanjo proti uredbi. Umazano kampanjo (proti čistemu planetu z umazano kampanjo – logično), polno zavajanj in strašenja – da bomo lačni, da bodo kmetije propadale, cene živil skočile v nebo (a niso že?).

Na koncu je tokrat zmagalo dobro. Šlo je na tesno (ne vem, kdaj na zadnje sem s tako napetostjo – ki presega tisto ob finalu svetovnega prvenstva poljubnega športa – spremljala prenos kakega glasovanja iz Evropskega parlamenta), a narava je dobila zmagovalni glas. Vsem, ki so glasovali proti (med njimi tudi 4 slovenski evropski poslanci), pa sporočam: poglejte ven, poglejte današnje vreme, poglejte v oči ljudem, ki jim odkriva strehe, ruši sadovnjake, poplavlja polja. To nas ogroža. Posledice podnebnih sprememb, ne okoljski predpisi in ne varovanje narave. V tem vročem poletju ob iskanju zdravstvenega ministra – poiščimo enega res dobrega ministra za zdravje planeta, takega, ki bo naredil kaj več, kot le nalepil obliž.