Nova zmaga za posojilojemalce v frankih

Vrhovno sodišče je razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje glede ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe v švicarskih frankih ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Gre za primer najema posojila pri banki Sparkasse v začetku leta 2008. Tožnik, fizična oseba, je v sporu z banko zahteval ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in plačilo slabih 17.900 evrov, ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke in izbris neveljavne vknjižbe oziroma podredno zaradi razveze kreditne pogodbe plačilo tega zneska in izstavitev zemljiškoknjižne listine. Prvostopenjski sodišči sta tožnikov zahtevek zavrnili.

Vrhovno sodišče je v revizijski presoji potrdilo, da sklenitev kreditne pogodbe v tuji valuti ni nasprotovala prisilnim predpisom, da podlaga posla ni nedopustna in da ni šlo za oderuški posel. Strinjalo pa se je s tožnikom, da je bila presoja izpolnitve pojasnilne dolžnosti banke s strani nižjih sodišč pomanjkljiva.

Sodišči prvih dveh stopenj sta tožnikove trditve o neizpolnitvi pojasnilne dolžnosti zavrnili z razlago, da je kreditna pogodba vsebovala izjavo, da je tožnik seznanjen z valutnim tveganjem. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem menilo, da pojasnilna dolžnost banke glede obstoja valutnega tveganja ni izčrpana že z vključitvijo tovrstne določbe v samo pogodbo, temveč je ključna presoja sodišča, izhajajoč iz načela vestnosti in poštenja, ali je bilo valutno tveganje tožniku v zadostni meri vsebinsko pojasnjeno.

Pri presoji, ali je bila pojasnilna obveznost banke glede tovrstnega kredita zadostna, bo moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati, da je pri sklenitvi pogodbe banka nastopala kot strokovnjak na bančnem področju, tožnik pa kot laik, ki posebnega predznanja in izkušenj s kreditnimi posli ni imel. Profesionalna skrbnost banko zavezuje k prizadevanju, da bo potrošnik sprejel informirano odločitev o sklenitvi pogodbe in da ga seznani s tveganji, ki so značilna za sklenjeni posel.

Prvostopenjsko sodišče se bo moralo v ponovljenem postopku opredeliti tudi do vsebine listin, ki naj bi dokazovale, da je bila banka seznanjena z določenimi informacijami o valutnem tveganju, ki jih ni razkrila, ter presoditi, ali je banka ravnala v skladu s priporočili Banke Slovenije o dobri poslovni praksi.

Če bo ob ponovni presoji ugotovljeno, da toženka pojasnilne dolžnosti ni pravilno izpolnila, bo treba opraviti še presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja skladno s smernicami Sodišča EU, pri čemer se presoja dobro vero banke ter obstoj morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank, so še pojasnili na vrhovnem sodišču.