Do leta 2017 je Slovenija nastopala pred ESČP 353-krat in bila neuspešna 329-krat, torej je sodišče 329-krat odločilo, da so osebam v Sloveniji na sodiščih bile kršene pravice. To pomeni, da so slovenska sodišča na ESČP neuspešna kar 93-odstotno. Ta statistika našo državo uvršča v sam vrh kršiteljev in ga delimo z Rusko, Turčijo, Moldavijo in podobnimi državami. ESČP je pred kratkim objavil sodbo, v kateri je sodišče ugotovilo kršitev 6. člena evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki zagotavlja pravico do poštenega sojenja. Pro Plus je namreč v postopku sodnega nadzora nad odločitvijo AVK zahteval ustno obravnavo in zaslišanje prič, kar je Vrhovno sodišče zavrnilo. Ta pravica je bila Pro Plusu kršena v primeru, ko mu je AVK zaradi domnevnega oviranja preiskave naložila denarno kazen v višini 105.000 evrov.
Najvišje sodišče v državi je bilo ponovno podučeno in čas naj bi tekel naprej, sodišča bi se naučila, a to se ni zgodilo. Vrhovno sodišče je namreč zelo hitro po objavi sodbe izdalo sporočilo, da se s sodbo v osnovi ne strinja, ker naj ESČP ne bi vedel vsega. "Čeprav bomo zadevo še dodatno proučili, pa ob prvem branju ugotavljamo, da odločitev ESČP s svojimi argumenti ne prepriča," je bil samo en stavek v nizu rahlo presenetljivih izrekov enega najvišjih sodišč v državi. Vrhovno sodišče je, žal, s to objavo delovalo užaljeno. Strokovnjaki so bili do slovenskega sodstva že večkrat kritični in kot je povedal pravni strokovnjak Jurij Toplak, da "je škandalozno, da Vrhovno in Upravno sodišče še vedno ne izvajata obravnav. Zaupanje v sodstvo bo nastopilo šele, ko bo Vrhovno sodišče spoštovalo Evropsko konvencijo človekovih pravic. Ti sodniki kršijo pravice zavestno, saj je neverjetno, da osnov prava ne bi poznali." Sodba proti Pro Plusu ni bila edina, saj je do podobnega primera prišlo v zadevi Mirovni inštitut, kjer so sodniki odločili izključno na podlagi podatkov o spisu.
V kolumni v Financah je bil še bolj oster izredni profesor za evropsko pravo Matej Avbelj, ki je nadaljeval iz primera Mirovni inštitut in napisal "Že druga obsodba v domala identični zadevi potrjuje, da ima slovensko sodstvo sistemsko težavo pri zagotavljanju poštenega sodnega postopka." Kakor nadaljuje Avbelj, gre tukaj za širši problem, ki se ne tiče samo sodnega postopka, ampak se s tem odpira praksa, da "nobenega sodišča, niti slovenskih, pa tudi ne evropskih, niso za suho zlato in jih ni treba jemati resno. Sodišča imajo pravico in dolžnost zavrniti sodbo, tudi evropskih sodišč, če ta "očitno in občutno znižuje raven človekovih pravic ... Iz vesolja je še največjemu pravnemu laiku povsem jasno razvidno, da ESČP tokrat ni zgrešil ničesar od tega." Pravica do poštenega sojenja ni in ne more spremeniti pravnega reda ali znižati raven človekovih pravic – ravno nasprotno.
Dr. Andraž Teršek je bil jasen, "da je pravica do poštenega sojenja v ustavnopravni literaturi in ustavnosodnih odločbah natančno utemeljena. Pomeni nujno predpostavko in bistveni postulat pravne države in vsebinske utemeljitve ustavne demokracije. Odnos sodišč do te pravice pogojuje obstoj vladavine prava. Enako velja za spoštovanje EKČP in sodb ESČP. Še posebej, ko sodbe ESČP zadevajo prav to pravico." Sodba proti Pro Plus je torej druga sodba, ki je temeljito branila to načelo, saj je v zadevi Mirovni inštitut bila storjena enaka napaka in prav tako ignoriranje posledic takšnih postopkov. Kot je rekel Avbelj, je "ESČP ugotovil, da je varovanje človekove pravice do poštenega sojenja v Sloveniji pod minimalno ravnijo Sveta Evrope. Zato smo bili obsojeni. Vrhovno sodišče se torej upira zvišanju varstva človekovih pravic v Sloveniji."
Zadnja, če ne celo največja težava je odnos Vrhovnega sodišča do sodbe in do ESČP. Prvič so se odzvali s PR sporočilom in tudi trdili so, da pač sodbe ne bodo spoštovali. Avbelj je tukaj jasen, saj je "spoštovanje evropskih sodišč, ki temeljijo na mednarodnih pogodbah, tudi del mednarodnopravne obveznosti Slovenije." To vendar tudi preseneča, saj ne govorimo o študentih prava, ampak skupini sodnikov, ki naj bi bili najboljši posamezniki našega pravnega sistema in težko trdijo, da ne vedo, za kaj se je v zadevi Mirovni inštitut in Pro Plus opredelil ESČP, saj so o pravici do poštenega sojenja in zagovora "tudi naši najuglednejši pravoslovci, kot profesorji ali kot sodniki in sodnice ustavnega sodišča, že zelo veliko napisali in vse pojasnili. V pravoslovni teoriji, ustavnosodni praksi in praksi ESČP je to vprašanje odlično in razumljivo pojasnjeno do potankosti," je bil jasen Andraž Teršak. Kakor je rekel Avbelj, in tudi številni sogovorniki, je osnovno sporočilo Vrhovnega sodišča jasno: če vam odločitev nekoga ali nečesa ni všeč, jo pač ignoriraš in delaš po svoje.
