Vrata lovilcem IMSI ostajajo priprta: 'Nujne varovalke za zaščito tretjih oseb'

IMSI lovilec (angl. catcher) je prenosna naprava za pritajen nadzor mobilnih telefonov. Predstavlja se kot lažna bazna postaja, s katero je mogoče pridobiti identifikacijske podatke mobilnih telefonov v bližini in posledično izslediti uporabnika. IMSI lovilce uporabljajo organi pregona, obveščevalne agencije in druge službe v številnih državah. Njihov glavni in javno oznanjeni namen je spremljanje gibanja osumljencev za kazniva dejanja. Uvedba v uporabo skoraj nikjer ni minila brez žgočih razprav o zakonodaji, nadzoru in kršitvi komunikacijske zasebnosti uporabnikov mobilnih telefonov. Slovenski primer pa je zgodba zase.

Od prikrivanja uporabe do ustavnega sodišča

Začnimo pri koncu. Ministrstvo za pravosodje preučuje odločitev ustavnega sodišča, ki je razveljavilo več odstavkov 150.a člena zakona o kazenskem postopku. Po utemeljitvi sodišča je zakon v nasprotju s pravico do varstva osebnih podatkov. Sodišče je v odločbi pojasnilo, da je zaradi načina delovanja lovilca ter globine oz. širine njegovega posega pomembno, da ima preiskovalni sodnik možnost, da na podlagi zbranega gradiva opravi temeljit naknadni sodni nadzor. Toda ministrstvo ne obupa nad iskanjem zakonskih rešitev za ponovno uvedbo uporabe lovilcev. Levica, ena od treh vladnih strank, nad tem nikakor ni navdušena.

Nadaljujmo pri začetku, zgodba ima namreč dolgo brado. Mladina je razkrila, da naj bi prvi lovilec že leta 1999, pred obiskom Billa Clintona v Ljubljani, kupila Sova. Pet let kasneje, julija 2004, so v Policiji podpisali predlog za nakup IMSI lovilca. Dober mesec dni zatem generalni direktor Policije Darko Anželj najprej zanika, da bi Policija vedela za kakršnekoli "tehnike, ki omogočajo nezakonito prisluškovanje", in trdi, da takšna oprema v Slovenijo ni bila uvožena. 6. septembra Policija podpiše pogodbo za nakup lovilca GI2 – GSM Identity Interrogator. 

20. februarja 2006 Policija vpraša Državno tožilstvo, ali bi bil ukrep tajnega opazovanja po 149.a členu Zakona o kazenskem postopku ustrezna pravna podlaga za uporabo lovilca IMSI za zbiranje številk IMSI in IMEI. Generalno tožilstvo nato podpiše to pravno razlago in dokument razdeli vsem tožilcem. Dokument ni imel oznake tajnosti in je bil naknadno pridobljen po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja. Oktobra 2009 Policija kupi še drugi lovilec Nethawk FONE, medtem pa še vedno taji njegovo uporabo. V Policiji naj bi takrat menili, da za takšno napravo ne potrebujejo posebne zakonske določbe.

Odvetnik Roman Završek januarja 2012 na Policijo naslovi uradno vprašanje, ali ima ta v lasti lovilec IMSI. Policija ne želi odgovoriti na vprašanje in pravi, da gre za zaupne informacije. Odvetnik se pritoži informacijskemu pooblaščencu, ki pa ga zavrne. Konec nemirnega in kriznega leta 2012 Policija vendarle prizna, da lovilce ima, a zagotavlja, da jih ne uporablja. V začetku naslednjega leta namestnik direktorja slovenske kriminalistične policije Marjan Fank za časnik Večer potrdi, da Policija napravo uporablja, vendar le za iskanje pogrešanih oseb in pri ugrabitvah. Fank takrat zanika, da bi skušali pridobiti telefonske številke osumljencev. 

Kmalu po nastopu vlade Alenke Bratušek ministrstvo za notranje zadeve javno potrdi, da ima Policija dva lovilca, ki ju je uporabljala za pridobitev podatkov IMSI in IMEI o telefonih. Decembra 2014 spletni portal Slo-Tech pridobi dokumente o nakupih IMSI lovilcev. Iz njih izhaja, da je policija napravi med leti 2006 in 2012 uporabila več kot 300-krat, večinoma za pridobitev telefonskih številk osumljencev za različna kazniva dejanja.

Poslanci SDS in Levice nato v času Šarčeve vlade podajo zahtevo za oceno ustavnosti več členov zakona o kazenskem postopku. V SDS so opozorili, da je prva točka prvega odstavka 150.a člena "v neskladju z zahtevo po zagotavljanju sorazmernostnega ravnovesja med težo posledic posega v informacijsko zasebnost osebe, zoper katero je ukrep odrejen, in tretjih oseb ter koristmi, ki bi zaradi tega nastale". Ustavno sodišče julija 2019 začasno zadrži izvajanje 150.a člena in sklene, da bi lahko njegovo izvrševanja povzročilo težko popravljive škodljive posledice. 

Uporaba lovilcev je dvignila prah tudi v procesu proti Draganu Tošiću, katerega odvetnik je sodbo izpodbijal, ker naj bi Policija podatke o telefonskih številkah, ki jim je pozneje prisluškovala, pridobila prav z njimi, čeprav tega takratna zakonodaja še ni dovoljevala.

Sporni 150a. člen

Ustavno sodišče je ustavilo uporabo IMSI lovilcev 5. januarja letos. Pri tem je razveljavilo 1. točko prvega odstavka 150a. člena ter drugi, četrti, peti, šesti in sedmi odstavek 150.a člena Zakona o kazenskem postopku, ker so povezani s prvo točko in nimajo samostojnega pomena. O preostalem delu zahteve bo Ustavno sodišče odločilo posebej.

Žaberl: Več varovalk za zaščito podatkov tistih, ki v kriminalnih poslih niso udeleženi

Nasprotniki uporabe lovilcev še posebej poudarjajo, da ti delujejo neselektivno, kar pomeni, da pridobivajo tudi številke IMSI in IMEI drugih ljudi, ki se nahajajo na opazovanem območju in niso osumljenci. Strokovnjak za policijska pooblastila Miroslav Žaberl meni, da ustavno sodišče ni popolnoma zaprlo vrat morebitno dopustni omejitvi pravice do komunikacijske in informacijske zasebnosti ter uporabi lovilcev ob upoštevanju večjih varovalk. "Varovalke bi se morale nanašati predvsem na večjo zaščito podatkov tretjih oseb, ki v kriminalnih poslih sploh niso udeležene (kolateralna škoda)." Odziv ministrstva se mu zato zdi razumljiv.

Čeprav naj bi šlo za orodje, ki omogoča zgolj opazovanje, pa to ne drži povsem. Lovilec v resnici identifikacijske podatke pridobi z zlorabo omrežnega protokola, s čimer poruši zaupnost rabe mobilnega telefona. Žaberl se strinja, da gre za aktiven napad, in dodaja, da mora biti ravno zato "uporaba zakonsko omejena in ustrezno nadzirana oz. nadzorovana".

"Za uporabo IMSI mora biti podan določen dokazni standard, da je določena oseba storila določeno uradno pregonljivo kaznivo dejanje in verjetnost pridobitve podatkov," Žaberl odgovarja tistim, ki se bojijo, da bi ob udeležbi protestnih shodov lahko postali predmet policijske obravnave. Kot pravi, zgolj udeležba na javnem shodu še ne more biti razlog za uporabo tega sredstva.

Strokovnjak poudarja, da je pri določenih prikritih policijskih dejavnostih takšna uporaba "ne samo dobrodošla, temveč nujna, saj je sicer pridobivanje informacijskih podatkov nemogoče ali zelo oteženo". Toda tveganje pri kršenju pravice do zasebnosti ostaja. Potencialni kršitelji pa niso zgolj policija in drugi državni organi, saj je tehnologija dostopna tudi na prostem trgu. Uporabljala naj bi jo tudi nekatera zasebna podjetja, posamezniki in kriminalne združbe. Žaberl meni, da je neodkritih zasebnih zlorab veliko več, kot si predstavljamo. 

V vladni Levici stališča ne spreminjajo. Ko bo ministrstvo za pravosodje podalo konkreten predlog, se bodo do njega ponovno opredelili, so nam pojasnili. Poleg Levice pa politično podporo uporabi lovilcev že več let odrekajo v SDS, čeprav je bila stranka med leti 2006 in 2012, ko sta bili napravi uporabljeni več kot 300-krat, na čelu dveh od treh vlad in notranjih ministrstev. Kot pravijo v stranki, njihovo stališče ostaja nespremenjeno, odločitev ustavnega sodišča pa pozdravljajo in od ministrstva pričakujejo, da bo glede uporabe IMSI lovilcev sledilo njegovi odločbi."Novela zakona, ki jo je pripravila takratna vlada Marjana Šarca, je bila po našem prepričanju nepregledna, vprašljiva z vidika načela pravne države, omogočala je posege v zasebnost in ni spoštovala ustavnih določil o nedotakljivosti stanovanja."

Primer učinkovite prakse: Nemčija

V ZDA in Nemčiji denimo uporabe omenjene tehnologije nikoli niso prikrivali ali zanikali, drugače pa je bilo v Angliji in Walesu, kjer so prav tako dolgo časa zavračali pojasnila o uporabi. V Nemčiji mora sicer policija razkriti uporabo lovilcev IMSI. V skladu z nemško zakonodajo morajo biti ljudje, ki so bili tarča lovilca IMSI v kazenskem postopku, obveščeni čim prej po zaključku preiskave. Nemške zvezne obveščevalne agencije morajo obvestiti nemško parlamentarno nadzorno komisijo, ki redno objavlja poročila o uporabi lovilcev IMSI s strani obveščevalnih agencij. Nemški parlament v poslanskih vprašanjih razkriva tudi podrobnosti o lovilcih IMSI.

Uporaba IMSI lovilca je v Avstriji celo možna brez posebne odredbe sodišča oz. državnega tožilca. Za potrebe preiskovanja kaznivih dejanj in njihove preprečitve ga lahko uporabljajo tudi na Finskem. V soseščini lovilce intenzivno uporablja tudi Srbija.