Politične stranke, predvsem populisti in skrajna desnica, te strahove izkoriščajo in si z njimi nabirajo volilne glasove. Nemški stranki AfD je na ta način v zadnjem desetletju uspelo skoraj podvojiti svojo podporo. Na zadnjih volitvah se je zavihtela kar na drugo mesto.
Politična nevednost
Politični znanstveniki v ZDA, Evropi in drugod že več kot pol stoletja odkrivajo, da je tipični volivec v demokratični družbi izrazito politično neveden. Ne pozna namreč osnovnih principov delovanja glavnih institucij (kot so delitev oblasti ali temeljne človekove pravice), močno podcenjuje ali precenjuje trenutno stopnjo gospodarske rasti, brezposelnosti in kriminala, delež tujega prebivalstva in različnih veroizpovedi.
Lahko da so njegovi strahovi glede migrantov in migracij podobno neutemeljeni. Politika žal ni arena za umirjeno, resnicoljubno analizo in izmenjavo pogledov, marveč je kratkovidno, pristransko, agresivno, tribalistično navijanje za eno ali drugo stran. Tam vladajo osebne anekdote in izkrivljene percepcije, ne dokazi ali podatki.
Kaj torej pravi znanost o družbenih učinkih migracij?
Koliko zaupamo naključnim mimoidočim?
Temelj skupne kulture in pomemben razlog za razlike med kulturami je zaupanje. Različne oblike – posebej posplošeno zaupanje med nepoznanimi ljudmi – je eden najbolj sistematično preučevanih kulturnih pojavov v družboslovju.
Nedavno so raziskovalci pregledali 87 študij o povezavi med etnično raznolikostjo, ki jo v kulturno homogene družbe vnašajo migranti, ter iz njih izluščili 1001 relevantno statistično oceno. Ugotovili so dvoje.
Prvič, bolj etnično raznolike družbe res izkazujejo manj zaupanja: zlasti do sosedov, a tudi do povprečnega nepoznanega prebivalca. Statistična velikost tega negativnega učinka znaša -0,026, kar pomeni, da je po standardni statistični interpretaciji – kjer velja, da jemljemo koeficiente med okoli 0,1 ali -0,1 kot skromne – učinek zelo šibek, skoraj neobstoječ.
Drugič, zaupanje v splošnem ne niha močno, opozarjajo raziskovalci. Ker nanj vpliva mnogo dejavnikov, ne moremo pričakovati, da bi katerikoli izmed njih imel posebej močan učinek. V tem kontekstu poudarjajo, da omenjeni koeficient vendarle ni tako majhen, kot se zdi na prvi pogled. Tudi če to vzamemo v obzir, je povezava med etnično raznolikostjo in zaupanjem dokaj skromna.
Kako trpežne so institucije?
Kaj pa kakovost institucij, recimo pravnega sistema in ekonomskih struktur? Družbe z zgodovinsko etnično homogenimi (predvsem evropskimi) prebivalstvi, kot so Švica, Danska, Nizozemska, Nemčija in Švedska, so danes na svetovnem vrhu po robustnosti in kakovosti svojih politično-ekonomskih institucij.
Skeptike skrbi, da se bo to z mešanjem prebivalstva spremenilo in da bodo težko pridobljene liberalne institucije v teh družbah začele propadati. Bojda zaradi drugačnih institucionalnih pogledov, ki jih prinašajo migranti.
Večina študij razkriva, da je ta skrb najverjetneje odveč. Nekatere merijo migracije v obliki letnega neto priliva, druge kot absolutno stopnjo/delež migrantov v družbi. Včasih imajo v svojem vzorcu več deset ali celo sto držav, spet drugič se osredotočajo zgolj na posamezne primere nenadnih selitev, denimo v Izraelu in Jordaniji v devetdesetih letih. Ugotavljajo, da migracije ne krhajo pravnih in ekonomskih institucij. V nekaterih primerih jih celo skromno izboljšajo, a to je redkejši pojav. Nevtralni učinek najdejo tudi raziskave, ki se specifično osredotočajo na migracije iz institucionalno manj razvitih delov sveta.
Migranti nam ne jemljejo kruha
Eden najtrdnejših empiričnih izsledkov v ekonomiji je, da povečane migracije koristijo migrantom samim. Po nastanitvi v novi družbi ima večina boljše zaposlitvene priložnosti in opazno višji dohodek kot pred prihodom. Skeptiki to dejstvo sprejemajo, toda skrbi jih, da začnejo živeti bolje na račun domačega prebivalstva. Strah jih je, da jim migracije znižujejo plače.
Te skrbi so odveč. Nedavna metaanaliza 42 raziskav, ki so bile objavljene med letoma 1987 in 2019, nudi celovit pregled vpliva migracij na plače po vsem svetu. Njeni rezultati potrjujejo, da imajo migracije, kot zapišejo avtorji sami, zanemarljiv vpliv na plače domačega prebivalstva. Kako zanemarljiv? Če se migrantska delovna sila poveča za 1 odstotek, se plače domačega prebivalstva zmanjšajo za 0,004 odstotka. Učinek ni statistično značilen. Podobno je ugotovila pregledna študija, ki je bila objavljena pred desetletjem: Večina raziskav ne najde kvantitativno pomembnih učinkov migracij na plačno stopnjo domačega prebivalstva ali na plačno distribucijo.
Avtorji obeh citiranih raziskav izpostavljajo, da odsotnost splošnega povprečnega učinka ne pomeni enake odsotnosti učinka v nekaterih specifičnih (majhnih) družbenih skupinah.
Nekateri domači prebivalci – neizurjeni delavci – lahko občutijo dejansko znižanje svoje plače zaradi migracij, vsaj če gre za prihod migrantov, ki so sami neizurjeni, nižje izobraženi. Tudi tu je negativni učinek veliko manjši kot ta, ki ga omenjajo v političnih razpravah, a ni povsem zanemarljiv. Obenem višje izobraženi in izurjeni migranti prispevajo k zmernemu povečanju plač domačega prebivalstva.
Kako migracije vplivajo na proračun
Leta 2020 je Evropska komisija izdala poročilo o proračunskem vplivu migracij v Evropski uniji. V njem so analizirani življenjski neto proračunski prispevki domačega prebivalstva ter znotrajevropskih in zunajevropskih migrantov.
Glavna ugotovitev je, da so vse tri skupine neto proračunski vplačniki od približno poznih dvajsetih let do zgodnjih šestdesetih let. Pred tem pripadniki vseh državi predstavljajo strošek, saj ne delajo. Enako velja za starejše, saj so upokojeni.
Izstopata Švedska in Belgija
Poročilo potrjuje, da so migranti, ki v Evropo prihajajo od zunaj, med svojo delovno aktivnostjo nekoliko manjši neto vplačniki v proračun kot domače prebivalstvo ali znotrajevropski migranti.
Drži tudi, da med državami obstajajo pomembne razlike. V primeru Nemčije je proračunska dinamika vseh treh skupin zelo podobna; izenačena. Na Švedskem je proračunski prispevek zunajevropskih migrantov veliko nižji, kot velja za domače prebivalstvo ali znotrajevropske migrante.
V Belgiji zunajevropski migranti sploh niso neto proračunski vplačniki. Toda v nasprotju s strahovi skeptikov je Belgija redka izjema, ne tipični primer.
Prekomerna zastopanost za rešetkami
Medijsko najbolj razvpiti strah zadeva domnevno povečanje kriminalitete po večjem prilivu migrantov. Glede tega je znanstvena literatura zanimivo razdvojena. Študije vedno znova kažejo, da se v številnih državah delež tuje rojenih prebivalcev in delež tuje rojenih zapornikov razlikujeta.
V Sloveniji, Italiji, Avstriji, Švici, Islandiji, Estoniji, Grčiji ter na Nizozemskem, Norveškem, Švedskem in Finskem so migranti v zaporih nadpovprečno zastopani. Pri nas, denimo, predstavljajo približno 15 odstotkov celotnega prebivalstva, v slovenskih zaporih pa predstavljajo skoraj 30 odstotkov prebivalstva.
Splošni razlog za to so določene značilnosti, kot so spol, starost in izobrazba. Migranti so v mnogih državah mlajši, večinoma moški in manj izobraženi. In ker so med glavnimi sociološkimi dejavniki kriminala te demografske in nekatere druge socioekonomske značilnosti, ni nenavadno, da je tuje rojeno prebivalstvo pogosto nadreprezentirano v zaporih. Dodaten razlog bi lahko bila tudi policijska diskriminacija in prekomerno zapiranje migrantov – v primerjavi z domačim prebivalstvom – zaradi manjših prekrškov.
Raziskava: več migracij, manj umorov
Hkrati literatura vedno znova ugotavlja, da na makro ravni ni povezave med visokimi stopnjami (ali povečanjem) migracij in kriminalom. Ne drži, kot mislijo volivci nemške AfD, da prihod migrantov sočasno (ali z zamikom) pomeni več kriminala.
Nedavna pregledna raziskava Immigration and Crime v reviji Journal of Economic Perspectives v 55 državah najprej prikaže vztrajno naraščanje deleža migrantov med letoma 1990 in 2019 ter vztrajno padanje stopnje umorov.
Nato povzame ugotovitve štirih statističnih študij iz Italije, Združenega kraljestva, ZDA in Čila. Nikjer s prihodom migrantov niso zaznali povečanja premoženjskega ali nasilnega kriminala. Na koncu avtorji pripravijo še lastne analize z evropskimi podatki med letoma 2002 in 2017, v katerih z različnimi metodami pridejo do enakega sklepa: povečanje migracij v tem obdobju ni povečalo števila umorov ali, denimo, avtomobilskih tatvin.
Neutemeljeni, a vplivni strahovi
Čeprav je resnica precej drugačna od strahov, to ne spremeni dejstva, da so nezanemarljivi deleži Evropejcev žal naravnani protimigrantsko in da skladno s tem volijo nevarne skrajne stranke, ki jim ponujajo domnevne rešitve.
Kot rečeno, politika ni arena dejstev in trezne analize, ampak človeške pristranskosti, demagogije in navijaštva. Argumenti in podatki tega ne bodo spremenili. Zmerna politika na desni in levi bo morala – če ne želi izgubljati svojih podpornikov ter ji je vsaj deloma mar za družbeno stabilnost – korenito premisliti, kako vdelati migracije v svojo agendo. Ignoranca in čakanje, da bodo protimigrantski nazori usahnili, je iluzorno.