Straši 22-letnega Oliverja Grujčića, ki se je pred dvema tednoma obesil v ljubljanskem zaporu, so o sinovem samomoru izvedeli šele po tednu dni. V kliničnem centru so ga obiskovali tri dni, četrti dan pa je Grujčić zaradi hudih možganskih poškodb umrl. Po besedah Dušana Valentinčiča, direktorja republiške uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, je prišlo do nenamerne napake ljubljanskega zavoda, ki se ne bi smela zgoditi. Kot zatrjuje upravnica zavoda, Irena Križnik, so se staršem za napako opravičili, potem ko so ugotovili, da stršev niso pravočasno obvestili.
Sicer pa so nam z ljubljanskega okrožnega sodišča pred nekaj dnevi odgovorili, da sta sodišče in uprava zapora, seveda po pravilih in zakonih, dolžna svojce obveščati le, če pripornik umre, ne pa tudi ob bolezni in poskusu samomora. Na republiški upravi za izvrševanje kazenskih sankcij pa trdijo, da so evropska zaporska pravila, ki jih mora spoštovati tudi Slovenija, v takšnih in podobnih primerih povsem jasna. Po besedah Valentinčiča mora upravnik zapora takoj obvestiti najbližjega sorodnika ali neko osebo, ki jo je že v naprej določil zapornik sam.
Kljub temu na Povšetovi zatrjujejo, da bodo po tem primeru izboljšali sistem obveščanja, čeprav zagotavljajo, da so svojce tudi do tega primera vedno klicali.
