Vlak, ki nikoli ne zamuja

Končno bom lahko videla to prekrasno na novo obnovljeno železniško postajo v najmlajšem slovenskem mestu, sem razmišljala med vožnjo proti izhodiščni točki vinske avanture. S katerega perona bo odpeljal vlak, okrašen s spomladanskim cvetjem in zelenjem, poln prešernih ljubiteljskih enologov, mi res ni bilo težko ugotoviti. V pravo smer me je namreč zvabil zvok harmonike, moje ostro oko pa je že od daleč zaznalo rahel odblesk s soncem ožarjene zlate rujne kapljice v steklenem kozarcu. 

Kaj pravzaprav govorim?! Takšno filmsko vinsko idilo sem si pravkar samo naslikala v svoji domišljiji, kajti dan je bil za odkrivanje sončnih krasot lepotice, ujete med alpski, kraški in mediteranski svet zaradi sive deževne more povsem neprimeren. Česa vse ne sproducirajo možgani v nestrpnem pričakovanju! Celo navidezne sončne žarke! Pa mi je bilo pravzaprav vseeno. Navsezadnje je Vipavska dolina lepa tudi v vsej svoji deževno vetrovni divjini. In to mi je po vkrcanju na vlak in veselem pisku ob odhodu pozneje res dokazovala bežeča pokrajina, ki je ob razlivanju številnih kapljic po oknu postajala pravi umetniški akvarel. In ne, vsa ta moja opažanja na vlaku niso bila posledica preveč globoko izpraznjenih kozarcev!

Vinska kultura ni pijančevanje

Pitje in pa kulturno pitje sta dva popolnoma različna pojma. In prav z namenom spodbujanja in kultiviranja vinske kulture je peščica vipavskih navdušencev tudi izumila vinski vlak. Vse se je začelo, ko sta se dva turistična zanesenjaka, Matjaž Zgonik in Vito Semič, pred dobrimi osmimi leti odločila, da gostom ponudita nevsakdanje vinske ture. Ker sta želela pričarati tisto pravo pristno doživetje lokalnega okolja in vinske kulture. Ko se človek usede za mizo skupaj z vinarjem, si vzame čas in prisluhne njegovi zgodbi, šele takrat lahko razume, kaj je v vinu in ga tudi bolj ceni ter spoštuje.

Vinskima astronavtoma, ki sta goste prevažala v space shuttlu, kot sta imenovala svoj kombi, se je pozneje pridružilo še nekaj pomagačev, ki so prišli še na eno bolj trajnostno zasnovano idejo in so osebna srečanja z vinarji in okušanje vin ter kulinarike prestavili v potniške vagone. S tem pa so vinsko kulturo Vipavske doline lahko približali širšemu krogu ljudi.

Zélen ali zelén?

Sedim v zadnjem vagonu in uživam v tišini lastnih misli. V roki kozarec avtohtone sorte zgornje Vipavske doline, mimo pa bežeča deževna, a kljub temu prekrasna pokrajina. Okoli mene velik  direndaj. Kaj pa sem pričakovala. Tudi na šolskih izletih je bil zadnji del avtobusa vedno najglasnejši. A me ne moti. Kaj pa bi človek pričakoval od ljubiteljev vina, ki so se na takšno popotovanje odpravili prav iz veselja do vinskega raziskovanja in strasti do življenja. Eni razpravljajo o intenzivnosti cvetice, drugi o bistrosti, tretji samo pojejo ob spremljavi harmonike ... Potem vse potihne. K besedi je prišel eden od gostujočih vinarjev Roman Marc. Fino, si rečem, to bo res osmišljena vinska odprava in ob tem kolegu snemalcu še prišepnem moja trenutna opažanja vsebine v mojem kozarcu. "Nisem ravno ljubiteljica zélena, ampak tale v mojem kozarcu pa ni slab." "Zelén se reče, ne zélen!" me takoj popravi nekoč avtohtoni prebivalec te doline. "Resno?" Vprašam na glas, če je to res. Pa me cel vagon zavrne. "Ne, reče se zélen!" Napaka, dragi prijatelji. Vipavci bi vam že povedali svoje. Pravilno se reče zelén! Ampak to ni bila edina zanimivost, ki sem jo na tej peturni vinski odpravi izvedela tisti dan.

Rimski boj v znamenju 'rdečega'

Ustavili smo se v Ajdovščini. Ker se je tu vredno ustaviti. Navsezadnje ima  prav Ajdovščina med vsemi slovenskimi kraji, ki so dediči rimskih mest, ohranjeno skoraj povsem strnjeno rimskodobno obzidje s štirinajstimi stolpi. Rimljani so utrjen vojaški tabor, ki je bil vključen v obrambni sistem vzhodnih meja rimskega cesarstva, začeli graditi okoli leta 270. In Rimljani so tu pustili veliko zanimivih sledi. Legenda pravi, da so Slovani, ko so uzrli mogočne razvaline Kastre, torej poznoantičnega obrambnega sistema, njeno gradnjo pripisali velikanom s človeško podobo, Ajdom. Od tod menda današnje ime Ajdovščina. Prva trta je bila v Vipavski dolini posajena že v rimskih časih, pred 2000 leti, je zanimivost za zanimivostjo nizal vodja odprave in idejni oče Vinskega vlaka Jani Peljhan. Na koncu smo nazdravili še dvema rimskima vojakoma, ki sta pred našimi očmi uprizorila bolj ali ne nežen ravs. A bilo je dovolj za rdeče. Rosé je,  sicer zelo sramežljivo obarvano in zato lahkotno igrivo, kot se pač za to sorto spodobi, končno malo bolj intenzivneje pobožal moje brbončice. Ne morem si pomagati, trenutno so globlje v mojem srcu zapisana rdeča kot bela vina. In belih v Vipavski dolini res ne primanjkuje, kar 70 odstotkov vseh vin tu je belih.

Človeško dostojanstvo in spoštovanje zemlje

Na koncu smo se ustavili še v Dornberku. In sicer so nas gostoljubno sprejeli na Turistični kmetiji Baša, ki se z vinogradništvom in vinarstvom ukvarja že 150 let. Moj cilj je, da se ljudem pokaže našo prelepo dolino, gostoljubje. To je pomembno, mi je dejal gospodar kmetije Danilo Baša in dodal, danes morda ne sije v vsej svoji lepoti zaradi dežja, boste pa imeli izgovor, da pridete še enkrat.   

Morda pa res, sem razmišljala, medtem ko je dornberški zvonik že zdavnaj odbil šesto, petje pa še ni potihnilo. Morda izberem jesen, ko bo vipavska lepotica zavita v škrlat. Pomembno se je zavedati, da pri vsem tem ne gre za pitje, ampak za radost do življenja. Žalostno in zaskrbljujoče je, da se alkohol res že stoletja zažira v vse pore naše družbe, tudi zato je tako pomembno, da ljudje ohranjamo tisto pravo kulturo pitja. In dokler človek namesto da pije, vino okuša, lahko ohrani dostojanstvo sebi in kapljam, pretočenim v kozarec s pomočjo številnih žuljev in ljubezni do domače zemlje.