Nasmejan, pozitivno naravnan, a še malce zaspan nas je trenutno zelo “vroč” slovenski raper, plesalec in ustvarjalec hip hop glasbe Boštjan Nipič prejšnji teden pričakal na vratih plesne šole Artifex v Šiški. Obiskali smo ga, da bi izvedeli kaj več o njem, o njegovi poti do trenutne slave, ki jo je sicer začel že leta 2008 v duetu Overdose. Po letih ustvarjanja je s svojo iskrenostjo prepričal širno Slovenijo in sebi ter svoji zvesti ekipi prislužil Zlato piščal za skladbo leta 2016. Več o njem v priloženem videoposnetku in intervjuju.

Kdaj je preskočila iskrica z zvrstjo hip hop?

Vidite, da se nahajamo v plesni šoli. Jaz sem bil včasih plesalec. Takoj po osnovni šoli sem se navdušil nad hip hop plesom. Tam se je začelo. Tam sem se pobliže spoznal s to celotno kulturo, z glasbo, tam sem dobil družbo. Tam se je začelo, tam so se formirale moje prve nekakšne ekipe hiphoparjev. Vsi smo živeli kot v nekakšnem filmu, tako zelo smo po domače povedano padli noter.

Se spomniš prvega teksta?

Kmalu so se začela pojavljati prva besedila. Moj prvi tekst je govoril prav o mojem psu, pudlju, ki mu je bilo ime Benji. Tega besedila se sicer ne spominjem več, a ja, tam se je začelo. Star sem bil približno 14 let, ko sem začel pisati besedila. Moram vam povedati, da sem po tistem prvem besedilu mislil, da v slovenščini rap ne zveni dovolj pristno. Pri nas tedaj niti ni bilo slišati kakšnih dobrih raperskih izdelkov, razen Ali Ena in kasneje Klemna Klemna. Ni bilo neke prave inspiracije, ni bilo Youtuba in podobnih stvari. Posojali smo si kasete tujih izvajalcev, ostalo je bilo prepuščeno domišljiji. Zato sem dalje pisal v angleščini, čeprav takrat še v resnici nisem znal tako dobro govoriti angleško.

So teksti nastajali popolnoma spontano? Si imel kakšen poseben ritual pred ustvarjanjem?

Ob samem začetku sem se prevzaprav na sceni pojavil v obliki dueta Overdose, kjer sva bila jaz in Denis Ali. Takrat sva bila zelo dobra prijatelja, oba iz Dravelj, oba plesala. Podpirala sva drug drugega. Posnela sva album. Ko danes gledava nazaj, sva vesela, da ni izšel. K sreči je izšel samo singel Fiama.com. To je bila dobra izbira, saj je bilo takrat na sceni že kar nekaj raperjev, ki pa so predvsem ustvarjali v “gangsta vibe-u”. To je bilo sicer v vsakem od nas, ki smo to poslušali, a midva sva postregla s Fiama.com, ki pa je bila precej komična, sarkastična in fantazijska stvaritev. Vesel sem, da sva nastopila s tem komadom, in da se nisva pretvarjala, da sva neka težaka. Ker to nisva.

Potem sva spoznala ekipo Dravle Records. Ko sem izvedel, da obstaja ta ekipa, sem bil čisto iz sebe. Jaz že celo življenje živim v Dravljah, jaz čutim veliko pripadnost Dravljam in moram biti tu. Spoznala sva Damjana Joviča, Radića, povezal pa nas je I. Vanish. Začeli smo se srečevati in ugotovil sem, da te ljudi potrebujem ob sebi. Danes smo najboljši prijatelji, že veliko let skupaj ustvarjamo in smo vedno bolj povezani. Upam, da bo še veliko dobrih stvari.

Ali najprej nastane tekst?

Večina pesmi, ki sem jih spisal, so nastale precej spontano. Nimam nekega protokola, vrstnega reda ustvarjanja. Včasih začnem z eno rimo, drugič z refrenom. Kar zadnje čase s producentom precej prakticirava, je to, da si veliko časa vzameva za sm koncept. Najprej sva se poglobila v neko temo in ugotovila, kaj želiva s pesmijo povedati. Skratka, povsem različno, so pa vse te izkušnje zelo zanimive. Večinoma ustvarjam ponoči, takrat, ko že vsi ostali spijo. Zato me morate razumeti, zakaj velikokrat ne morem pred 11. uro vstati.

Se je hip hop scena v teh letih spremenila?

Ja, seveda. Danes to ni več subkultura, danes je to “mainstream”. Hip hop je na praktično vseh nivojih presegel vse klasične žanre, kar pomeni, da smo res prišli daleč. Včasih je bila to glasba nižjih, socialnih slojev, glasba z ulice. Nekako je bilo naravno, da so jo predstavljali te nižji sloji. A zgodila se je evolucija. Danes je hip hop stroka. Rap je disciplina. Če na primer danes pogledamo realno situacijo, je velika večina raperjev, ki so na vrhu lestvic, hkrati tudi dobrih pevcev. Včasih si bil reper ali pa pevec. Meni je ta razvoj super. Že od nekdaj imam rad melodijo, harmonije in to tudi vedno vkomponiram v svoje pesmi.

V pesmih izhajaš iz sebe, opisuješ lastne prigode in razodetja. Se počutiš, kot da si poslan, da neke stvari, ki jih doživlja veliko ljudi, v imenu vseh poveš naglas?

Da. Obstaj več vrst raperjev. Izpostavil bom dve. Nekateri neprestano govorijo o drugih. Jaz ne vem, kaj bi morali storiti drugi, kaj delajo narobe. Raje se ukvarjam s sabo. Poskušam ne glede na temo vedno izvirati iz sebe. Poskušam prikazati, kako sam doživljam neke stvari. To se mi zdi najbolj pristno. To ima največjo vrednost pri moji glasbi, tako te tudi ljudje prej začutijo, vidijo, da si to ti. Mislim, da je to moja značilnost, drugače pa niti ne bi znal.

Veš, da se veliko ljudi najde v tvojih besedilih, čeprav govoriš o sebi?

Res je. Moram reči, da je Všeč tko k je naredil nekaj, kar nisem pričakoval. Vedel sem, da bo pesem ljudem najverjetneje všeč, a nisem si mogel predstavljati v kakšnih razsežnostih. Kot tudi povem v pesmi, da nisem hotel delati “hitiča”, resnično nisem imel takšnega namena, a eno leto po izdaji se je zgodilo. Povsem slučajno smo med razmišljanjem o videospotu dobili idejo, da bi v njem mene in mojega brata Aljošo igrala dva mlajša fantiča. S tem smo zajeli ogromno populacijo otrok, njihovih staršev in starih staršev. Bilo je zelo nenačrtno, a zelo sem vesel, da se je zgodila ta reakcija, da so me otroci začutijo. Oni se ravnajo po občutkih, so iskreni.

Si verjel, da boš nekoč delil avtograme?

Nikoli si nisem predstavljal, si želel ali upal, da bom delil avtograme, da se bodo hoteli ljudje fotografirati z mano. Sem si pa želel, da bi peli moje komade. Zdaj se to že nekaj časa dogaja in občutek je izjemen. Velikokrat ljudje pristopijo do mene in rečejo: “Ej noro, ta komad govori o meni! To je moja zgodba!” Starši prihajajo do mene: “Zdaj mu bom pa morala zaradi tebe kupiti psa!” Res sem vesel, da smo sprožili vse to, da se dogajajo te stvari.

Imaš vzornike? Če bi imel priliko delati s svetovnimi imeni, koga bi izbral?

Definitivno bi izbral nekoga iz hip hop sveta in nekoga, ki je v nekem drugem žanru. Všeč sta mi na primer J. Cole in Kendrick Lamar. Tudi Eminem in številni ostali. Ogromno jih je. Če bi se lahko odločal za sodelovanje s kom, pa bi bil gotovo med njimi tudi Jamie Foxx.

Če bi lahko čas zavrtel nazaj, bi kakšno potezo v svojem življenju naredil drugače?

Vsekakor bi se dojemal. Bolj bi se izražal, svojim občutkom bi dal večjo vrednost, postavil bi se višje na tem vrednostnem sistemu. Morda ne bi dajal toliko pomena avtoriteti, ker se mi zdi, da je precej mene v času otroštva zbledelo. Ker se nisem znal in upal izražati, ker sem bil ujet v ta endualizem, med to, kaj je prav in kaj ne. Premalo sem izhajal iz sebe, prej bi se lahko začel izražati tako, kot se zdaj. Več časa bi posvečal harmoniki. (smeh) Morda bi tudi manj stvari ušpičil, a ne prav dosti manj.

Zelo pomembno se mi zdi, da si najdeš pravo okolje. Če si kreativec, je pomembno, da si najdeš kreativno okolje, da imaš okoli sebe ustvarjalne ljudi. Tko drug drugega potiskate dalje. Moji soustvarjalci so na primer v prvi vrsti moji prijatelji. To vse so naše skupne kreacije, na katere smo vsi res zelo ponosni.

Kakšen je pravi recept, da bomo v življenju uspešni?

To je zelo relativno. Kaj je biti uspešen? Sam iskreno mislim, da je biti uspešen pravzaprav biti srečen. Srečen pa si lahko edino tako, če počneš stvari, ki te osrečujejo in imaš ob sebi prave ljudi. Jaz priznam, da mi ogromno pomenijo ljudje okoli mene. Če ne bi bilo teh ljudi, ne bi bilo moje glasbe, z nikomer se ne bi mogel veseliti. Zato se vedno povezujem. Najbolj sem srečen, kadar čutim, da se imamo radi med sabo. To je zame uspeh. Ne denar, ne številke, ne ogledi, ne karkoli drugega.