VIDEO: Nasin astronavt slovenskega rodu ne skriva navdušenja nad Slovenijo

V Sloveniji se te dni po mnogih letih znova mudi ameriški astronavt slovenskih korenin Ronald Michael Šega. Kot nam je zaupal v kratkem pogovoru, ni nikoli sanjal, da bi nekoč odletel v vesolje, bolj ga je veselila matematika in fizika. Astronavt je postal leta 1991, leta 1994 pa je prvič poletel v vesolje. Kot inženir na raketoplanu Discovery STS je kar 130-krat obkrožil Zemljo, v vesolju pa prebil 199 ur. Leta 1996 je znova poletel, tokrat kot pilot poveljnik odprave Atlantis STS-76. Šlo je za tretjo misijo, v kateri se je raketoplan priključil na rusko vesoljsko postajo Mir. Tedaj je Šega v vesolju prebil 420 ur. Danes je predstojnik za fiziko in sorodne znanosti na državni univerzi Kolorado. Predniki astronavta ameriške vesoljske agencije Nasa izhajajo iz Loškega potoka, zato vez z našo državo ni nikoli popustila, kvečjemu se je skozi bogato kariero še okrepila, pravi. Zaupal nam je, da je mogoče našo malo, a tudi prečudovito Slovenijo videti tudi iz vesolja. Sam jo je pred 20 leti celo ujel v objektiv.

Za vami je že dolga in nadvse uspešna kariera. Katero delovno mesto vam je bolj ugajalo – tisto v vesolju ali v pisarni?

No, ne preživim prav veliko časa v pisarni. V resnici sem zadovoljen z raznolikostjo mojih služb. Razlog za uspeh pa je prazaprav timsko delo, to me veseli. Pri vesoljskih podvigih na primer lahko le peščica srečnežev dejansko odpotuje v vesolje, velika večina pa pripravlja vse potrebno za uspešen polet. To me navdušuje.

Od kod želja po odkrivanju vesolja?

Verjetno sem eden od redkih, ki ni o tem sanjaril že od majnih nog. Ko sem odraščal v delavskem okolišu v predmestju Clevelanda v ameriški zvezni državi Ohio, sem opazoval prve astronavte, ki so bili testni piloti, inženirji in so pogosto leteli. Jaz nisem poznal nobenega inženirja v okolišu, poleg tega pa nikoli še nisem bil na letalu, zato si nikoli nisem mislil, da bi bil lahko astronavt tudi sam. Me je pa blazno zanimala matematika, znanost in mislil sem si, da bi lahko sodeloval na nek drug način. Prvič sem tako letel šele, ko sem se vpisal na kolidž. Tam se je pričel nekakšen evolucijski proces, od študija in občasnega letenja do prijave za polet v vesolje. Na srečo so me izbrali.

Kaj menite o nedavnem pristanku modula Evropske vesoljske agencije na kometu? Je to nov mejnik?

Mislim, da so vsake takšne aktivnosti odlične in tudi zelo pomembne. Učimo se o vesolju, kar nam bo pomagalo nadaljevati z raziskovanjem vesolja, hkrati pa nam lahko ta odkritja pomagajo tudi na Zemlji. O vesolju se učimo s pomočjo teleskopov, ki so bodisi nameščeni na tleh ali v vesolju, s pomočjo satelitov in robotov. Veliko se naučimo tudi ob stiku s površjem na telesih, bodisi naj bodo to planeti, asteroidi, lune ali pa kometi. Izvemo lahko več o našem sončnem sistemu, morda o galaksijah. To je velik korak, zanimivo pa je, da ne vemo, kaj bodo nova dognanja pravzaprav prinesla, oziroma kaj bo naslednji korak. Lahko predvidevamo, kaj bomo našli tam, a lahko se zgodi, da bomo še kako presenečeni. To je najbolj zanimiv del takšnih podvigov.

Vse informacije, ki jih pridobimo, tudi tiste, ki jih na primer na Zemljo pošilja rover Curiosity, so za nas pomembne in pripomorejo pri iskanju odgovora na vprašanje, kako vse skupaj pravzaprav deluje.

Ko ste začeli pri Nasi v 90-ih letih, so se vam komercialni leti v vesolje verjetno zdeli le znanstvena fantastika? Menite, da bo tudi znanstvena fantastika, ki jo poznamo danes, enkrat postala resničnost?

Resnično ne vem, kaj bo, kar je ravno tako zelo vznemirljivo. Ko je človeštvo pričelo z letenjem in je poletelo nekaj prvih letal, se je sprožil plaz. Razvoj je šel dalje in danes so komercialni poleti v vesolje realnost. To nekateri danes že jemljejo za samoumevno. Ta proces razumevanja okolja in razvoj transporta je vodil v razvoj komerialnih aktivnosti.

Bi lahko rekli, da se ob tem razvija nekakšen vesoljski turizem?

Dejansko so bili raketoplani in nekatera ostala Nasina oprema zgrajeni ob pomoči različnih zasebnih podjetij. Nekatera so prispevala kapsule, zgradile raketoplane in tako dalje. Torej gre za sodelovanje ljudi znotraj vlade in industrije. Na komercialni ravni pa se res vse pogosteje pojavljajo težnje k razvoju cenejših prevoznih sredstev s sodobno tehnologijo, ki bodo omogočala tudi cenovno bolj ugodne polete v vesolje.

Imate slovenske korenine. Ali se kaj slovenske krvi preteka tudi po žilah vaših sinov?

Seveda, pogosto jima pripovedujem o koreninah. Veste, kaj je zanimivo? To, da obožujeta evropski nogomet, košarko in smučanje. Očitno je DNK naredil svoje, rada imata športe, ki so v Sloveniji zelo priljubljeni.

Pogled na Zemljo je veličasten, pravite. Pa se iz vesolja vidi našo malo Slovenijo?

Seveda. Ob prvem poletu leta 1994 sem si zadal izziv, da naslednjič posnamem čudovito fotografijo Slovenije. Morali bi odleteti nazaj domov, a smo vrnitev zaradi slabega vremena na Floridi malce prestavili. Ko smo se naposled pripravljali na odhod domov, se je po osmih dneh goste oblačnosti Slovenija naenkrat le prikazala sredi oblakov. Naredili smo nekaj čudovitih fotografij. Upam, da jih bom ob naslednjem obisku lahko prinesel s seboj.

Imajo slovenski znanstveniki sposobnost in tudi možnost, da sodelujejo v vesoljskih agencijah?

Da, imajo. Odstotek tistih, ki dejansko sodelujejo pri aktivnostih v samem vesolju, je sicer zelo majhen, a odstotek tistih, ki na drugačen način sodelujejo v vesoljskih agencijah, narašča. Področje se širi. Strokovnost in kreativne ideje se lahko pojavijo kjerkoli. Menim, da bo sodelovanja in priložnosti za sodelovanje vedno več.

Tudi vi sodelujete v iniciativi Ameriške gospodarske zbornice Believe in Slovenia in ste nekakšen ambasador naše države. Zakaj verjamete vanjo? Se vam zdimo Slovenci dovolj sposoben narod?

Ves čas iščemo možnosti za sodelovanje na različnih področjih. Že leta 1994 in leta 2007 sem imel nekaj predstavitev na Inštitutu Jožef Stefan. Tudi zdaj neprestano iščemo možnosti za sodelovanje univerz, gospodarstvenikov in vlade. Menim, da jih je veliko.

Slovenija pa je čudovita država. Ima močan izobraževalni sistem, bogate kulturne in naravne vire ter pravzaprav vse sestavine, da lahko uspe in prispeva svoje. Talent in znanje, ki temelji na kreativnosti, je vedno ključ do uspeha.

Obstaja torej možnost, da Slovenci dobimo še kakšnega astronavta?

Če se mladi nad idejo, da bi šli po moji poti, navdušujejo in jih to motivira k intenzivnejšemu učenju ter jih s tem tudi vodi do boljše izobrazbe, je to pravi recept zanje. Gotovo bi bil tak študij dobra podlaga tudi za druge znanstvene poklice. Sam sicer nisem pričakoval, da mi bo navdušenje nad matematiko in fiziko odprla povsem novo pot. To se je enostavno zgodilo.