Intervencija skozi oči reševalke: Največji izziv so bile ožine v jami

Mateja Mazgan Senegačnik je bila ena od 65 jamarskih reševalcev, ki so iz 100 metrov globoke jame uspešno rešili 33-letno jamarko, ki ji je v soboto med raziskovanjem novoodkrite jame pri Dolenji vasi pri Cerknici na glavo padel kamen, pri čemer je utrpela hude poškodbe glave. 

"Ko te pokličejo na intervencijo – in običajno je to neka nenavadna ura –, imaš vedno cmok v grlu, ker moraš vse spustiti iz rok. Vse, kar imaš splanirano, obveznosti, načrte, nekateri imamo majhne otroke ... moraš spremeniti in oditi. A takšne pogoje smo sprejeli, ko smo se odločili, da bomo jamarski reševalci. Ko se zgodijo takšne nesreče, ki tako ali tako niso pogoste, potisneš vse na stran, aktiviraš starše, može, žene, kogar koli pač lahko. Težko je, ker veš, kaj te čaka, veš, da bo naporno, tisoč stvari ti roji po glavi ... Ko je enkrat mimo, pa samo še veselje. Sama se vsakič znova zavem, česa sem zmožna, kako dobra ekipa smo in kako dobro sodelujemo. Ko gre zares, vidiš, da vsi treningi in sodelovanja niso zaman. Tako da moram reči: kapo dol vsem nam," je zadovoljna. 

Ko je v nedeljo ob 2. uri zjutraj prišla na kraj dogodka, je bila skupaj s še petimi jamarji razporejena v skupino številka ena od štirih. To pomeni, da se je zadrževala v zgornjem delu jame, kjer je pomagala odstranjevati kamenje po miniranju in postavljati manevre za iznos nosil, skrbela je tudi za komunikacijo z mediji. 

33 ur reševanja, 10 ur miniranja, pol kilograma eksploziva

Reševanje ponesrečene jamarke iz ozke Vranjedolske jame je trajalo kar 33 ur, minirali so 10 ur na petih različnih mestih in pri tem uporabili pol kilograma eksploziva. Vse ožine so morali razširiti, da so ponesrečenko na nosilih lahko varno izvlekli. 

Po besedah Mazgan Senegačnikove je bila intervencija tako zahtevna zato, ker je jama zelo ozka, ves čas pa se je tudi krušilo kamenje. To je bil tudi razlog, da se je nesreča sploh zgodila. "Ko je skupina jamarjev, v kateri je bila ponesrečenka, nameravala iz jame in se je ona že vpela na vrv, verjetno pa še ni visela na njej, predvidevamo, ji je kamen z 20 metrov višine zadnjega šahta priletel naravnost na glavo. Kako se je to zgodilo, je težko oceniti, lahko da ga je z vrvjo sprožila sama. V tako krušljivi jami se to žal dogaja."

Tudi reševalcem je največjo težavo predstavljalo padajoče kamenje, zato so morali biti ves čas zelo previdni. "Če ne bi dobro pripravili izvleka, bi se lahko poškodovali tudi mi. Naša varnost pa mora vedno biti na prvem mestu," pojasnjuje. A takšno stanje jame še ne pomeni, da bodo jamarji njeno raziskovanje zdaj opustili, še doda. Poskrbeti je treba za varnost, jo čim bolje pripraviti in odstraniti nevarno kamenje. 

Uspešen dvig na površje še ni pomenil konca dela

Tako v soboto kot v nedeljo je v reševalni akciji sodelovalo več kot sto reševalcev in pripadnikov drugih služb, ki so se pri delu izmenjevali. Da ne bi prišlo do podhladitev, so v jami uredili dve t. i. topli točki z ogrevanimi bivaki, eno za poškodovanko in ožjo ekipo ter eno za oskrbovalno ekipo. Dvigovanje nosil s ponesrečenko je potekalo počasi in nadzorovano, na določenih mestih tudi vertikalno. Ves čas sta jo spremljala zdravnica in medicinski tehnik. 

Ko so jo naposled le izvlekli iz jame in bi pričakovali, da se bo sredi gozda razlegel aplavz, se to ni zgodilo. Njihovega dela še ni bilo konec, saj so morali ponesrečenko po strmem in blatnem terenu spraviti še do reševalnega vozila. Pri prenosu je sodelovalo več kot 30 gasilcev. Za okoli 300 metrov dolgo in strmo pot, za katero bi peš potrebovali manj kot 10 minut, so z nosili potrebovali 40 minut. Vsakega gasilca, ki je držal nosilo, je zaradi spolzkega terena in čim manjšega premikanja ponesrečenke, varoval gasilski kolega. Zaradi poškodb glave ponesrečenke je moral biti vsak gib reševalcev čim bolj usklajen in umirjen. Ko so poškodovano jamarko prinesli do reševalnega vozila, so jo znova pregledali in počasi premestili v reševalno vozilo, s katerim so jo odpeljali v Cerknico, nato pa s helikopterjem v UKC Ljubljana. 

"Vse pohvale gasilcem, ki so svoje delo odlično opravili. Pa tudi sicer so nam bili v pomoč – zahvaljujoč njim, smo imeli zelo dobro urejeno in označeno pot, zvečer so nam postavili luči, skupaj s civilno zaščito so nam priskrbeli šotore, ves čas so nas oskrbovali s hrano in nam pripeljali vse, kar smo potrebovali. Sodelovanje med nami in sam potek reševalne akcije sta bila tako dobra, da bolje skoraj ne bi moglo biti," je ponosna Mazgan Senegačnikova.

'Dober jamarski reševalec mora imeti veliko znanja'

Sama se sicer spominja skoraj enako dolge in zahtevne intervencije marca lani na območju Tolminskega Migovca. Le da tam ni bilo potrebnega toliko miniranja, je bila pa zahtevna, ker se je nesreča zgodila na globini 300 metrov. Prav tako na Migovcu je bila pred leti neka intervencija, v kateri so reševali nekega Angleža. "Pri zahtevnosti vedno gledamo tudi na poškodbo jamarja – bolj, kot je poškodovan in bolj, kot moramo paziti, težja je. Lažje je spraviti ven nekoga, ki si zlomi roko, kot pa nekoga, ki ima poškodovano glavo. In to je bila ena daljših intervencij samo zaradi zahtevnosti jame. Če teh ožin ne bi bilo in nam miniranje ne bi vzelo toliko časa, bi bila nosila v nekaj urah zunaj." 

Razlog za to, da je tudi tokrat delo jamarskih reševalcev potekalo tako gladko, so po njenih besedah usposabljanja in vaje, ki se jih udeležujejo večkrat letno. "Ves čas se izobražujemo. Na leto naredimo od pet do deset vaj – v jami, na kakšni previsni steni, kjer treniramo manevre, pa na žičnicah, rešujemo tudi iz sotesk in drugih težko dostopnih terenov. Če seštejemo še ostale akcije in nabiranje kondicije, temu posvetimo kar veliko ur. In ko se zgodi takšna nesreča, vidimo, da nam to pride zelo prav. Hitro se odzovemo, se razdelimo v skupine in nobenega dvoma ni, da česa ne bi znali. Samo pogovoriti se moramo, se uskladiti in oceniti, kaj je najboljše. Na tej intervenciji se je izkazalo, da smo res dobro usposobljeni." 

Dober jamarski reševalec mora imeti po njenem mnenju veliko znanja, zato tudi ni lahko priti do tega naziva. "Če bi gledali po pravilih, bi med vsakih izpitom morali miniti dve leti. Najprej se dela izpit za pripravnika jamarja, potem jamarja, pripravnika jamarske reševalne službe in nato za jamarskega reševalca. Če to seštejemo, je osem let, to pomeni veliko treningov in veliko znanja. Poleg tega jamarski reševalec ne sme imeti strahu pred temo, ožinami ali globinami, biti mora tudi kondicijsko dobro pripravljen."

Zdaj bodo vsi skupaj potrebovali približno dva dni, da pridejo k sebi, prizna. "Utrujen si, tako fizično kot psihično, ampak hkrati si zadovoljen, ker si vse dobro izpeljal. Tako da to še zdaleč ni slaba utrujenost," zaključi.