Več kot 160 psihoterapevtov in drugih strokovnjakov o glasu otroka v času ločitve

Minuli konec tedna se je na Rogli odvil 2. kongres Slovenske krovne zveze za psihoterapijo z naslovom psihoterapija otrok in mladostnikov, na katerem se je zbralo več kot 160 psihoterapevtov in tudi drugih strokovnjakov (psihologov, socialnih delavcev, svetovalnih delavcev, socialnih pedagogov in drugih), ki se pri svojem delu srečujejo z otroki in mladostniki. 

Številni domači in tuji predavatelji so na več kot 20 delavnicah in petih plenarnih predavanjih predstavili različne pristope dela, udeleženci pa so sodelovali tudi na simpoziju z naslovom Glas otroka in varstvo koristi otroka v primerih ločitev, kjer je prisoten visok konflikt ali nasilje – vloga psihoterapevta in drugih strokovnjakov v mreži pomoči otroku. 

Najodmevnejši izmed dogodkov letošnjega kongresa je bil zagotovo simpozij, pravijo. Izvedli so ga zato, da opozorijo na neredko spregledano nasilje v tako imenovanih ločitvah z visokim konfliktom, ki to pogosto niso, saj je konflikten oz. nasilen (fizično ali psihološko) samo en starš (v 90 odstotkih "problematičnih" ločitev je to oče, v 10 odstotkih preostalih primerov pa mama). 

"To nasilje žal neredko ostane spregledano s strani strokovnih služb in sodnikov, zaradi koncepta starševskega odtujevanja, ki govori o tem, da se mora zagotoviti otroku stike z obema staršema, saj naj bi bilo to dobro za otroka. Vendar to v mnogih primerih ločitev žal ne drži in pomeni le, da se nasilnežu omogoča, da še naprej izvaja nasilje tako nad bivšim partnerjem/partnerko kot nad otroki. Teh pa nihče znotraj sistema ne zaščiti," pravijo v zvezi. 

Simpozija, ki ga je povezovala Mojca Šeme, univerzitetna diplomirana sociologinja in univerzitetna diplomirana socialna delavka ter integrativna relacijska psihoterapevtka, se je udeležilo osem gostov, ki so predstavili svoje delo ter primere dobrih praks pri povezovanju med različnimi strokovnimi službami, ki delujejo na omenjenem področju. Ter tudi izzive in omejitev, predvsem zakonske, ki jih delo na tem področju prinaša.

Gostje simpozija so bili: Frida Burkelc, višja sodnica, ki odloča v družinskih zadevah na Okrožnem sodišču v Celju; Metoda Maj, univ. dipl. psih., spec. psih. svetovanja, sodna izvedenka za psihologijo družine; dr. Anja Radšel, dr. med, je pediatrinja v ZD Medvode in članica upravnega odbora Sekcije za primarno pediatrijo pri Slovenskem zdravniškem društvu; Zoran Stankić Rupnik, kolizijski zastopnik. Od leta 1998 ko je postal odvetnik opravlja delo zagovornika mladoletnikov v kazenskem postopku in je pooblaščenec otrok, ki so oškodovanci in žrtve v kazenskih postopkih; Robert Tekavec, je vodja Oddelka za mladoletniško kriminaliteto in višji kriminalistični inšpektor; Polonca Teršek, socialna delavka, ki je po izobrazbi prof. defektologije; Katja Zabukovec Kerin, je soustanoviteljica in predsednica Društva za nenasilno komunikacijo, nevladne organizacije, ki se ukvarja s preprečevanjem in ustavljanjem vseh vrst nasilja, zlasti nasilja v družini; Marica Žerjav, šolska svetovalna delavka in geštalt izkustvena psihoterapevtka, ki je bila od leta 1984 zaposlena v šolstvu in s krajšimi prekinitvami na tem polju delovala do upokojitve januarja 2024.

Osrednje vprašanje simpozija je bilo, kakšno vlogo ima v zgodbah tovrstnih ločitev pri zaščiti glasu otroka, psihoterapevt, ki je po navadi najbolje seznanjen z zgodbo otroka in družine ter po navadi prvi, ki prepozna nasilno vedenje in nanj opozarja strokovne službe. Pogovor pa je tekel o tem, kaj lahko vsi prisotni profili strokovnjakov s skupnimi močmi storimo, da bi naš sistem razločeval med visokim konfliktom in nasiljem v družini ter posledično znal bolje zaščiti otroke tekom nasilnih ločitvenih postopkov, a tudi po njih.