Vdih, izdih, vdih ... Gre? Ne vedno, ne nujno.

Za Anhovo sem prvič slišala, ko sem bila še deklič, v osnovni šoli. Z mamo sva del počitnic preživeli v enih izmed slovenskih toplic, kjer je pri kosilu k nama prisedla prijazna gospa. Recimo ji Vera. Ime je izmišljeno, njena vera v to, da bo na koncu vse dobro, pa še kako resnična. Gospa Vera je bila iz Anhovega, kraja ob Soči. O Soči sem vedela samo to, da je krasna, kot jo opeva Gregorčič in kot sem si jo zapomnila z nekega izleta. A Vera je imela o svojih krajih drugo zgodbo, zgodbo o smrti in bolezni. Vsemu hudemu navkljub je bila hvaležna, saj je zato toplice dobila na napotnico. Vera je bila vdova. Oba s pokojnim možem sta delala v tovarni, ki je proizvajala azbestne kritine in to še v času, ko se ni govorilo o uničujočem vplivu azbesta na zdravje ljudi. Mož je mnogo prezgodaj umrl za posledicami azbestoze*. 

Vera je imela kopico bolezni. Pri vsakem obroku je popila toliko zdravil, da je bila v primerjavi s tem porcija na krožniku videti smešno majhna. In vseskozi je kašljala; bolečine ob naprezanju niti ni več zaznavala. Imela je otroka s posebnimi potrebami in številnimi zdravstvenimi težavami. Pravi, da ji nikoli niso priznali, da je bilo to zaradi tovarne, in nikoli ni dobila kakih nadomestil zanj. Z veliko prenizkimi dohodki je tako kot samohranilka delala v tovarni, ki jo je ubijala, in skrbela za otroka, ki ni bil dovolj bolan, da bi skrb zanj prevzela kakšna ustanova, a vseeno preveč, da bi lahko bil povsem samostojen. Zgodba gospe Vere je bila ganljiva, a še bolj kot krivice, ki ji jih je naložilo življenje, sta me ganila njena vztrajnost in upanje. Vera je imela veliko zgodb o svojem kraju, žal se jih večina ni srečno končala, a še danes verjame, da bo bolje, saj ne moremo biti večno pozabljeni.

Ko dobrih 20 let kasneje obiščem Anhovo, slišim mnogo podobnih zgodb. Premnoge družine pretresajo prezgodnje smrti in težke bolezni, ki spremenijo še tako trdne odnose. Številni zdaj odrasli so že kot otroci prevzemali nase bremena kmetij in skrbi za sorojence, ki so jih starši mnogo prezgodaj zapustili po hudih boleznih. A ob tem me presenetita vztrajnost in odločnost malih ljudi, ki upajo, da bodo oni uspeli svojim zanamcem zagotoviti varno in zdravo okolje v sicer čudovitem Posočju. Ne želijo drugam – potem bi se predali, tovarna in tuj kapital bi zmagala, ko bi jih pregnala. In čeprav na trenutke to vztrajnost morda težko razumem, se zavem, da imajo prav.

Tovarna je še vedno tam. Vmes se malo preoblikuje, celo preimenuje – kot da bi to koga preslepilo. Danes ta tovarna proizvaja cement, ob tem pa sežiga odpadke. Ker gre za t. i. sosežig, zanjo veljajo drugačni, milejši predpisi kot za sežigalnice. Poenostavljeno: lahko si dovoli več, lahko je bolj strupena. In ta tovarna danes, desetletja za Verino, ponovno piše tragične zgodbe ljudi. Žalosti, ne – jezi! me, da so to zgodbe, ki bi lahko bile bistveno drugačne. Namreč, česar nismo vedeli v času mladosti gospe Vere, danes vemo. Na voljo je morje informacij o škodljivosti snovi, ki nastajajo ob sosežigu odpadkov. Zdravstvena stroka je tukaj enotna in naniza celo vrsto bolezni, ki nastajajo kot posledica trajnega onesnaževanja, ki ga povzroča cementarna – sosežigalnica. A vse to žal ne prepriča tistih, ki imajo neposredno moč kaj spremeniti. Prebivalci Anhovega že več kot 10 let bijejo bitke z mlini na veter. Vejo, da ne smejo obupati.

Politika, ne le aktualna, ampak zadnjih 30 let, je spet preslišala klice ljudi, del nje celo (pre)drzno sklepa zavezništva z najbolj umazanim kapitalom. Republika Slovenija namreč ni izkoristila možnosti, da najvišje dovoljene mejne vrednosti določi strožje – z namenom zaščite zdravja ljudi. Zato so ljudje stopili skupaj, povezala se je civilna družba. Pripravili so Zakon o spremembah Zakona o varstvu okolja. "S sprejetem zakona bi se ukinili dvojni standardi in zmanjšalo onesnaževanje okolja ter zaščitilo zdravje prebivalcev in prebivalk v okolici naprav za sosežig," pravijo v svojem predlogu. Kljub desetletjem uničujočega vpliva tovarne, prebivalke in prebivalci Anhovega niso maščevalni, ne želijo zapreti tovarne, saj se zavedajo, da marsikomu v dolini daje (strupeni) kruh. Vse, kar si želijo, je, da bi za sosežigalnico veljali enaki standardi, kot veljajo za sežig odpadkov. Da bi torej tuji lastniki del večmilijonskih dobičkov (ki jih dodatno bogatijo ravno s sosežigom odpadkov) prelili v razvoj, v sodobnejše in varnejše tehnologije, ki bi v okolje (zrak, prst, vodo ...) spuščale manj onesnaženih snovi, ter da bi se dosledno in ustrezno izvajal nadzor. Da bi lahko zadihali, pili čisto vodo. Nekaj, kar je večini samoumevno oz. če želite – ustavno zagotovljeno skozi pravico do zdravega življenjskega okolja.

Politika se znova spreneveda. Različnih strank, celo takih, ki so trenutno v vladi, so polna usta podpore pobudi Naj Anhovo zadiha! in predlaganim zakonskim spremembam. Pa vendar smo na potezi ponovno ljudje. Od vrat do vrat upravnih enot zbiramo podpise podpore za zakon, ki bi ga lahko vložila in sprejela politika – pa ga ni. A nič hudega. To nas bo povezalo, okrepilo. Potrebnih je vsaj 5000 podpisov podpore. Danes gre za Anhovo, nekoč je šlo za Zasavje ... Morda bo šlo jutri za moj kraj, za vaš kraj. Čist zrak in pitna voda morata biti osnova za vse. Pa ne le zato, ker tako veleva ustava, ampak ker je vsak človek vreden vsaj tega. Le da kapitalu te osnovne človečnosti zmanjka ...

Imam prijatelja, ki je že desetletja borec za okolje. Lahko bi rekla, da je vse bitke dobil – saj tiste, ki jih še ni, gotovo še niso končane. Včasih mu rečem: "Veš, Uroš, jaz nisem kot ti. Jaz ne bom rešila sveta, ne bi zdržala tega bremena. Lahko pa se potrudim s tem, kar znam, z besedo." Današnje besede pošiljam v svet kot klic za pomoč za Anhovo. Za gospo Vero, ki je po čudežu še živa in čaka, da bo njena dolina zmagala. Za spregledane ljudi, ki si zaslužijo – ne več kot jaz in vi, ampak tisto osnovno – vdih, izdih. Da ni strupeno. Da ne boli. Gre? Mora iti! Vedno! Nujno! Naj Anhovo zadiha!

*Azbestoza je poklicna bolezen pljuč, posledica dolgotrajnejše izpostavljenosti azbestnemu prahu. Je neozdravljiva, napredujoča bolezen s hudimi posledicami za obolelega, saj azbestni prah vsebuje delce igličaste oblike, ki dražijo pljuča in tam povzročajo razrast vezivnega tkiva. Za pacienta se to kaže skozi kronična vnetja dihal, vztrajen suh dražeč kašelj, močno oteženo dihanje. (povzeto po Wikipediji)