Varno v gore po načelu postopnosti: od manj k bolj zahtevnim ciljem

Tako kot za vse aktivnosti in športe tudi za užitke v hribih velja načelo postopnosti. Izkušenj v gorah, v katerih je narava manj predvidljiva kot v dolini, se ne da nabrati čez noč. Zato je ključno postopno napredovanje tako pri nabiranju kondicije kot planinskega znanja in veščin, ki so potrebni, da zmoremo in znamo zakorakati v hribe na čim bolj varen način.

Ena od možnosti so organizirane in strokovno vodene ture. "Vsaka aktivnost pod vodstvom strokovno usposobljenih prostovoljnih vodnikov Planinske zveze Slovenije (PZS) je tudi učni proces, v katerem usposabljamo udeležence za samostojno gibanje v gorskem svetu," je izpostavil generalni sekretar PZS in inštruktor planinske vzgoje Damjan Omerzu in dodal, da se planinci, ki se udeležijo vodenih izletov, taborov in planinskih šol, pridobijo izkušnje in znanje z različnih področij planinstva.

Tudi predstavniki Policije ves čas opozarjajo na odgovornost v hribih in pozivajo k postopnemu pristopu. Policija ima namreč v gorah že vrsto let posebno vlogo. Njena glavna naloga na tem področju, ki je skupna tudi ekipam Slovenske vojske in gorskim reševalcem, je reševanje življenj. 

A brez samoodgovornosti vsakega posameznika, ki odhaja v gore, napori vseh treh reševalnih institucij zbledijo, je poudaril Bojan Kos, predstavnik Policijske uprave Kranj: "Kaj mislimo s tem? Ko se usedeš v avtomobil, se najprej naučiš pravil in se potem postopno učiš voziti. Ko greš na kolo ali motor, prav tako najprej osvojiš osnove. Pri adrenalinskih športih so običajno najprej usposabljanja, treningi, pri nekaterih tudi izpiti. Pri hoji v gore, ki je lahko celo bolj nevarna kot vse to, pa osnove večina ljudi običajno začne osvajati brez vsakršne postopnosti in seznanjanja. To je enako, kot bi kolo začeli voziti brez krmila ali že prvič plezali brez vrvi. To ne gre. Vsak, ki hodi v gore, mora razumeti kompleksnost hribov in jih ne jemati kot samoumevne. Ob tem je opomnil, da gore niso zgolj dopust, ampak resna stvar, ki vsakič zahteva določene priprave. "Zato prosimo vse, naj to vzamejo v zakup. Gre za njihovo varnost, za njihovo življenje," je dodal.

Zakaj je varneje hoditi organizirano v sklopu vodenih tur?

Vodniki PZS morajo osvojiti vsa znanja in opraviti predpisana usposabljanja, ki so potrebna za vodenje tur različnih težavnosti. Na ta način pridobijo licenco, da so sposobni kakovostno in varno voditi skupinske izlete, pohode, težavnejše ture, turne smuke, planinske tabore. Vodniki udeležencem znajo svetovati, kako se varno gibati v nepredvidljivem gorskem svetu, katero opremo potrebujejo, kako jo uporabljajo, opozorijo jih na nevarnosti in jim pomagajo pri osvajanju orientacije v naravi. "Udeležencem tudi predstavijo okolico in zanimivosti, kot so rastlinstvo, živalstvo in kulturne znamenitosti, prilagajajo se skupini glede na hitrost gibanja, predvidijo počitke, pomagajo šibkejšim v skupini, v primeru nesreče nudijo osnovno prvo pomoč in poskrbijo, da ne zavlada panika. Zato vodniki nosijo veliko odgovornost, nagrada vsem vodnikom pa nam je uspešno zaključena tura in zadovoljni udeleženci," je pojasnil načelnik Vodniške komisije PZS Franc Gričar, tudi inštruktor planinske vzgoje in vodnik pri PZS.

'Vodi me načelo, da je treba otrokom gore približati tako, da jih razumejo in vzljubijo'

Vodena planinska tura med drugim pomeni prenašanje znanja in izkušenj, se je strinjal Jože Drab, prostovoljni vodnik pri PZS, ki je tudi avtor novega priročnika Osnove planinstva in mentor gorniškega krožka na OŠ Sostro: "Pri mojem delu z mladimi bodisi kot oče bodisi kot učitelj v šoli me vodi načelo, da je treba otrokom gore približati, da jih razumejo in vzljubijo. Več kot bodo o temah, povezanih z gorami, slišali, več si bodo zapomnili. Če so vsebine tudi podane z zanimivo razlago, jih bodo še bolje razumeli in si jih pozneje priklicali v spomin. Pri tem gre tako za teoretična znanja, kot so na primer spoznavanje rastlinstva in živalstva, orientacije, gorstev in zgodovine gorništva, kot tudi za gibanje v gorah, potencialne nevarnosti ... Znanje, pridobljeno v otroških letih, je dobra naložba za varnejšo hojo v zrelih letih. Ker vodim mlade že zelo dolgo v hribe in gore, vidim, kako moji nekdanji učenci prenašajo navdušenje nad gorami na svoje otroke. V gorniškem krožku imam že drugo generacijo," je bil navdušen.

O pridobivanju planinskega znanja sta se razgovorila tudi mlada planinca iz gorniškega krožka v Osnovni šoli Sostro. "Gorniški krožek obiskujem zato, ker mi je všeč aktivnost v naravi, na svežem zraku in v skalah. Če se pri tem družim s prijatelji, je še toliko bolje," je dejal Jan.

Klara je opisala, katera znanja in izkušnje pridobivajo: "Naučimo se, kakšna je prava oprema za gore, kako se pravilno hodi in pleza v gorah, spoznavamo nove kraje in še marsikaj. Obenem se na izletih krepi naš medsebojni odnos, saj smo v gorah vsi prijatelji." Seveda se odpravijo tudi na teren. "Vsak mesec gremo na enodnevni izlet. Včasih se razdelimo v dve skupini in gremo starejši in sposobnejši na težjo pot. Konec šolskega leta gremo na visokogorski dvodnevni izlet. V okviru mladinskega odseka društva pa imamo vsako leto tudi zimski in poletni tabor," je povedala Klara.

'V spominu imam kar nekaj intervencij, do katerih sploh ne bi prišlo, če bi si planinci doma pogledali planinski zemljevid in se na poti držali markacij'

Nesreča v gorah se lahko zgodi vsakomur, izjema niso niti izkušeni ali najbolj usposobljeni posamezniki. A ne govorimo o primerih, ko nekdo naredi vse za svojo varnost, a se zaradi trenutka nepazljivosti ali nepredvidenih situacij, ki jih v gorah ni malo, ponesreči. Govorimo o absurdnih primerih, kot jih je poimenoval strokovni sodelavec PZS in inštruktor GRZS Matjaž Šerkezi. "Statistika gorskih nesreč je zgovorna. Število nesreč iz leta v leto narašča in dogodki postajajo zmeraj bolj absurdni. Veliko nesreč bi se dalo preprečiti že z dobro pripravo na planinsko turo. V lanskem letu smo zabeležili več kot 600 dogodkov. V spominu imam kar nekaj intervencij GRS Kamnik, ki bi se jih dalo preprečiti že doma oziroma do njih sploh ne bi prišlo, če bi si doma pogledali planinski zemljevid in se na poti držali markacij, ki vedno pripeljejo na pravi cilj," je izpostavil. 

Najpogostejši vzroki nesreč v hribih so sicer zdrsi in padci, padajoče kamenje ter odlomi skal, je spomnil Bojan Kos. "V večini primerov se nesreče dogajajo pohodnikom, ki v gore zahajajo občasno ali zaradi neke inspiracije, in pri tistih, ki se precenjujejo. Dejstvo je, tudi v segmentu vrhunskega alpinizma prihaja do nesreč, ampak ti ljudje razumejo tveganja veliko bolje in se znajo, seveda, kadar lahko, bolje odzvati," je pojasnil.

Drugačne so številke gorskih nesreč, ki so se pripetile strokovno usposobljenim kadrom in na organiziranih planinskih izletih. "Statistika, ki smo jo zabeležili do epidemije, kaže, da je bilo v Sloveniji med usposobljenim kadrom malo nesreč oziroma poškodovanih: 26 gorskih reševalcev, osem vodnikov PZS in štirje gorski vodniki. Zato svetujemo, da se v gore odpravimo skupaj s planinskim ali gorskim vodnikom , ki nam bo ta svet predstavil varneje, hkrati pa zmanjšal tveganje," je povzel Šerkezi. 

Kako načrtujemo turo?

Vsi, ki jim skupinska, organizirana hoja v hribe ni po godu, bi morali za varnejše užitke v gorah poskrbeti sami. Za gibanje v višavah je potrebno poznavanje aktualnih razmer in objektivnih nevarnosti v gorah, vremenoslovja, prve pomoči, orientacije, različnih tehnik gibanja, potrebne opreme in njene uporabe, izkušnje pa je treba nabirati postopoma. 

Pomemben korak pri tem je načrtovanje ture. "Najprej izberemo primeren cilj tako zase kot za udeležence ture. V vodnikih in na zemljevidu preučimo, kam se podajamo, kakšna je dolžina in zahtevnost poti. Če na isti cilj vodi več poti, za vzpon izberemo težjo, strmejšo pot, za sestop pa lažjo in položnejšo. O stanju zahtevnejših poti se predhodno pozanimamo, prav tako o odprtosti planinskih koč. Če načrtujemo, da bomo v koči prenočili, pravočasno rezerviramo ležišča, še posebej v glavni poletni sezoni," je priporočil Omrzeu.

Ture začnimo zgodaj zjutraj, da se vsaj delno izognemo vročini in soncu ter morebitnim popoldanskim nevihtam, je nadaljeval z nasveti: "Ključni del priprave je tudi spremljanje vremenske napovedi v dneh pred odhodom in prilagoditev poteka ture napovedi. Bližnje seznanimo z našimi načrti in morebitnimi spremembami ture. Pred odhodom še enkrat preverimo, ali imamo s seboj vso potrebno opremo ter zadostno količino hrane in pijače." 

Kaj ne sme manjkati v planinskem nahrbtniku?

Poskrbeti moramo za ustrezna oblačila, ki nas bodo zaščitila pred morebitnim vetrom, mrazom in padavinami, prav tako za primerne planinske čevlje. Oblačila in obutev izberemo glede na letni čas. Ne glede na to, kam in za koliko časa se odpravljamo v gore, pa moramo vedno imeti v nahrbtniku prvo pomoč, nekaj hrane in pijače za rezervo, zaščito pred soncem, čelno svetilko, mobilni telefon s polno baterijo, zemljevid, dokumente (osebno in planinsko izkaznico z urejeno članarino in zavarovanjem za planinsko dejavnost), topla oblačila ter kapo in rokavice, saj se lahko v gorskem svetu vreme zelo hitro spremeni. Poleg tega alu-folijo ali bivak vrečo za zaščito pred podhladitvijo. 

Ali potrebujemo tudi tehnično opremo, je odvisno od zahtevnosti poti. V zgodnjem poletju je v visokogorju še sneg, za varno prečenje pobočja zato potrebujemo dereze in cepin. Na zahtevnih in zelo zahtevnih planinskih poteh pa pride prav samovarovalni komplet s plezalnim pasom in čelado. 

Obisk v visokogorju? Kakšne so trenutno razmere?

Čeprav je snega v gorah zdaj že malo, so posamezni deli še vedno pokriti s snegom, je opozoril Šerkezi. "Previdni moramo biti posebej tam, kjer poti potekajo preko melišč, na severnih straneh, v grapah, kamor sonce redko posije. Sneg je čez dan mehek in se predira, proti večeru ali zgodaj zjutraj pa pomrznjen. Za planince predstavlja past, lahko se jim vdre in si pri tem poškodujejo kolena, lahko pa po njem zdrsnejo in se hudo poškodujejo. Takšna snežišča na strmi podlagi lahko prečimo le s primerno opremo, torej cepinom in derezami ter znanjem. Zaradi tajanja snežne odeje in popuščanja mraza pričakujemo več padajočega kamenja, svoje pa naredi tudi erozija. Svetujemo uporabo čelade, ki naj bo stalnica na naših poteh po visokogorju, sploh tam, kjer poti potekajo pod stenami, čez melišča ali kjer je veliko obiskovalcev. Marsikatera planinska pot je zaradi dolge zime še poškodovana, potrgane so lahko jeklenice ali pa zaradi erozije celo manjka del poti," je opisal trenutne razmere.

Kako pravilno uporabljati tehnično opremo, se med drugim lahko naučimo na tečajih ali vodenih planinskih turah. Pridobljeno znanje je treba redno utrjevati.