V virusu vsi enaki, ampak tako različni

Nekateri bodo čas, ko ne delajo, porabili zato, da bodo urejali in lepili v svoje zbirke znamke, pa končno vzeli v roke kaj od Dostojevskega ali pa se izdivjali v ogledu celotne sezone Peaky Blindersev. Zakaj tudi ne, že iz zgodovine vemo, da je bila osamitev vedno lahko tudi spodbuda za kreativnost, najtežje je, kot vemo, delati nič. Ko je v Evropi divjala epidemija kuge in so se premožnejši lahko umikali v osamo, je renesančni umetnik Giovanni Boccaccio, verjetno za zabavo sebi in prijateljem pa za preganjanje dolgčasa, napisal enega izmed bolj žgečkljivo zabavnih romanov tistega in tudi poznejših časov, Dekameron. Najbolje pa gre v takšnih časih verjetno introvertiranim, samo svoje rutine se držijo, pa je.

Različni smo osebnostno, so ljudje, ki še vedno hodijo po precej ozkem pločniku po dva, trije, vzporedno, in drugi, ki jim gre to na živce in jih preklinjajo, ko se jim izogibajo na predpisanih meter in pol in skačejo na kolesarsko stezo ali pa ko greš na sprehod v Tivoli s svojim psom in ti gre na živce, ker se tam še vedno skupine ljudi nemoteno valjajo po travi, ali niso slišali za nevarnosti, prepovedi?

Potem so tudi ljudje, ki ne lepijo znamk, ampak vsak dan delajo, lahko da nam rešujejo življenja, zdravniki, medicinske sestre, lahko nam strežejo v trgovinah, poročajo o tem, kar se dogaja, ali pa pa kratko malo delajo, ker se lastniku tovarne zdi, da je tako prav in ker bi drugače izgubili službo in denar za preživljanje ... tudi če nimajo mask in razkužil in prave razdalje.

So ljudje, ki se bodo iz teh dogodkov izvlekli relativno dobro, podjetniki, lastniki, država gleda na njih, pazi, da jim ne bi bilo prehudo. Na tiste torej, ki so še pred nedavnim zahtevali čim manjšo vlogo države, pa čim manjše davke, pa sploh proste roke, pa da naj se vsak izkaže na vsemogočnem trgu, ti zdaj nenadoma odločno zahtevajo vso pomoč prav te države. In jo tudi dobijo. Je sploh smiselno omenjati, da bodo tisti, ki imajo največ, samo še dodatno zaslužili, večina brez najmanjše želje, da bi karkoli vračali ali bili solidarni. Najbogatejši človek na svetu, Jeff Bezos, bo eden izmed zmagovalcev, v času povečanega nakupa na spletu je zaposlil dodatnih sto tisoč ljudi, ki bodo, sodeč po dosedanji znani Bezosovi skrbi za zaposlene, delali na centimeter razdalje, brez mask, za majhen denar, on bo pa svojim sto milijardam dodal še kakšno.

So tudi drugi, ki ne bodo dobili veliko ali pa prav nič, in to bo večina. Kdo bo zaposlenemu s tisoč evri plače ali še huje, samozaposlenemu, odpisal dolg za stanovanje, ki ga ne bo mogel odplačevati, tako kot bodo podjetjem olajšali dolgove?

To ni ekonomska logika, bo najverjetneje argument. Ampak, ponovimo, če je država lahko majčkeno prikrojila in prilagodila svojo ekonomsko doktrino, ko gre za posel, za podjetja, bi morda lahko tudi, ko gre za ljudi. Nekatere države, Danska, Irska, ob tem že razmišljajo in uvajajo nekaj, kar bi lahko na kratko imenovali univerzalni temeljni dohodek, denar torej, ki bi ga dobil vsak državljan, zato da bi lahko samo preživel tudi, ko se kaj zalomi.

In še so razlike med nami, nekateri se zdrznejo ob besedah, kot so posebna pooblastila vojski, pa policijska ura, prepovedi takšne in drugačne, drugim je vsega premalo, so za še več in ostrejših ukrepov. So takšni, ki jim smrtno hladen glas Jelka Kacina evocira kakšen neprijeten spomin, na čase, ko nam je sporočal, da zdaj pa so se dvignila letala v Bihaču in letijo z bombami nad nas, so pa tudi takšni, ki jim njegov glas deluje pomirjujoče, nenazadnje, saj takrat smo zmagali, mar ne?

So tisti, ki menijo, da je v teh časih primerno kot enega izmed prvih ukrepov dvigniti plače ministrom in državnim sekretarjem, ker da opravljajo življenjsko ogrožajoče delo. Oziroma, pardon, ne gre za dvig plač, ampak za spremembo plačnih razredov. Državni uradniki torej sebe doživljajo enako, neposredno fizično ogrožene, kot so zdravniki, medicinske sestre, zaposleni v domovih za starejše...

Če je tako, bi morda razmislili tudi o tem, da bi, če uporabimo njihov evfemizem, tudi njim, ne dvignili plač, ampak jim spremenili plačne razrede.

Vsak tak dogodek, ki zaustavi svet, na takšen ali drugačen način svet tudi spremeni. Kakšna stvar se spremeni tudi sproti, veliko je dobrih, nepričakovanih, tako so menda milenijci, tisti, ki jih bije sloves sebične in samozadostne generacije, kar naenkrat opazili, da imajo fine starše in dedke in babice, ki so ogroženi, in da jih imajo v resnici radi, v Iranu nameravajo pomilostiti na tisoče zapornikov, naftnim šejkom pada dobiček in na Trafalgar Square so se naselile race.

Kaj pa bo, ko se svet izkoplje iz te zagate? So takšni, ki mislijo, da verjetno nič posebnega. Besede se bodo znova zamenjale, merilo vsega bo spet le gospodarska rast, dobiček, fleksibilni trg delovne sile, privatizacija vsega mogočega, vključno z zdravstvom, besede, kot je solidarnost, stopimo skupaj, pomagajmo si, besede, ki so si v teh časih, hočeš nočeš nekako izborile prednost, bodo znova pozabljene, in  breme obnove bodo spet nosili tisti, ki imajo najmanj.

So pa tudi drugi, ki imajo upanje.

Kot rečeno, v virusu vsi enaki, ampak tako različni.