V steni spali na leseni gugalnici, v Himalajo potovali z avtomobilom

Mojstranške veverice so danes vitalni gospodje pri osemdesetih. Dveh članov ni več – Zvone Kofler in Miha Smolej sta življenje izgubila v nesreči, a ne v gorah. Ostali štirje pa skromno živijo v Mojstrani in na Dovjem, v idiličnih vasicah pod Triglavom, in so še vedno dobri prijatelji. Klavdij Mlekuž je edini, ki pravzaprav ni Gorenjec, saj se je rodil na drugi strani gore v Kalu - Koritnici pri Bovcu. "Vsako poletje sem bil po dva meseca v planini, tam sem pasel ovce, bilo jih je okoli 300, zanje pa smo skrbeli štirje pastirji, imeli smo tudi sirarja. Vsak dan sem pasel ovce, jih po dvakrat na dan pomolzel, tako sem zaslužil kar nekaj denarja in kot mlad fant lepo živel," je za rubriko Vaš svet v oddaji Svet na Kanalu A pripovedoval vitalni gospod, letnik 1943. 

Ko sta se z mamo naposled za stalno preselila v Mojstrano, je bila usoda zapečatena – okoliške gore je preplezal po dolgem in počez, strast in ljubezen do gora je delil s približno enako starimi vaškim fanti. Kaj kmalu je izzivov med slovenskimi vršaci zmanjkalo. Proti koncu 60. let so se kar malo važni po uspešnem plezanju na poti domov ustavili v Cortini d'Ampezzo in zagledali pisarno Cortinskih veveric, legendarnih italijanskih alpinistov in gorskih reševalcev, združenih pod rdeče-belim simbolom. "Takrat nas je prešinilo, da tudi sami počnemo zelo podobne stvari, tudi mi smo gorski reševalci, dobro plezamo in ljubimo gore," se nostalgično nasmehne Janez Brojan – zanj pravijo, da je, ko je kot otrok jokal, v roke namesto ropotuljice dobil kar šop klinov in cingljal z njimi. "Takrat je torej padla odločitev, da bomo ustanovili Mojstranške veverice. Kot pogoj za vstop v našo druščino smo določili nekaj najtežjih vzponov pri nas in vsaj en preplezan problem Alp," še pojasni Brojan in doda: "Zastavili smo zelo resno in smo potrebovali uniformo. Moja mama je dobro pletla, pa nam je spletla puloverje – vsakomur svojega, rdečega z belo veverico na rokavu. K sreči se je ohranil vsaj eden, Klavdijeva žena je tako lepo pazila nanj, da vam ga danes lahko pokažemo."

Spomladi 1971 se je desetčlanska jugoslovanska odprava, v kateri so bile tudi Mojstranške veverice, odpravila osvojit dobrih sedem tisoč metrov visok Istor-o-Nal v Hindukušu. In če se sliši še bolj neverjetno – potovali so po cesti. "Imeli smo staro katrco in dva spačka, ta dva sta bila nova, pa en mali Tamov tovornjak. Vanj smo zložili vso robo in smo zdrveli proti vzhodu," se spominja Janko Ažman. Z njegovim plezalskim kolegom, dobrim prijateljem in nekdanjim sošolcem Zvonetom Koflerjem sta 5. junija dosegla vrh. Ko so se po velikem uspehu vračali domov, pa se je v Afganistanu malo pred Kabulom zgodila tragedija: "Zleteli smo s ceste, še jaz sem vozil ... Brojan je sedel zadaj, Zvone ob meni. Vrglo ga je iz avtomobila, bil je polit z bencinom, avto je začel goreti ... bilo je strašno za vse nas, za vso Mojstrano."

"Meni se je zdelo, da je imel tako kratko življenjsko dobo, ker mu je v tem času uspelo doseči toliko stvari. Bil je najbolj vsestranski človek, kar sem jih poznal. On je sedel za šivalni stroj in nam sešil pumparice. Potem je naredil generalni servis na katerem koli motorju. Pa mizar je bil. Tako dober, da mu ni bilo podobnega daleč naokrog," pravi Mlekuž. Prav on jim je denimo iz javorjevega lesa, ki slovi kot trpežen in lahek, izdelal nenavaden pripomoček za bivakiranje v steni. "Takrat, ko smo začeli plezati v Cinah, še nismo imeli plezalnih pasov, zgolj z vrvjo smo bili privezani okoli pasu, kar je bilo ob dolgotrajnem plezanju zelo neudobno. Pa nam je naredil deščico z vrvjo, kot nekakšno gugalnico, ki si jo privezal na nahrbtnik, ko si priplezal do varovališča, pa si jo namestil pod zadnjico, se lepo pripel in nato sede varoval naslednjega, ki je plezal za tabo. In tako smo jo kar nekajkrat uporabili tudi ponoči, služila nam je kot bivak – na njej smo lepo v steni presedeli noč,"  še nazorno opisuje Mlekuž. 

Dve leti kasneje sta se vevericam pridružila Miha Smolej in Janez Dovžan, ki sta kot prva Slovenca preplezala mogočni El Capitan v Kaliforniji in si s tem dosežkom pridobila vstopnico v elitni alpinistični klub. Še višje pa je šla letvica leta 1975, ko so po spodletelem poskusu tri leta prej osvojili prvi slovenski osemtisočak. Sedem alpinistov, od tega dve veverici, so v razmaku petih dni stopili na vrh gore Makalu. "Tedne smo spali v šotorih, ki so jih sproti zasuvali plazovi, mi pa smo jih odkopavali," nam ob  spominski steni v čast odpravi, ki je na ogled v Planinskem muzeju v njihovi Mojstrani, razlaga Dovžan. "A veste, kaj je v Mojstrani najlepšega? Razgled na Dovje," se pošali prebivalec sosednje vasi, ki pa z velikim ponosom nosi naziv Mojstranške veverice. Sam se je celo bolj kot z vzponom na Makalu – vrh je dosegel kot sedmi – v zgodovino zapisal z nesebičnim dejanjem, ko je rešil življenje soplezalcu Zoranu Bešlinu – ta je naskakoval vrh, ko se je Dovžan vračal z njega. "Je bil vrag, ker ni hotel dol. On je rekel: Slišim jih, že prihajajo prijatelji po naju. Sem rekel: Lepo te prosim, Zoran, vsa stena je prazna, nikogar več ni. Do baze ni bilo nikogar več, vsi so bili uničeni, dotolčeni. Še danes ne vem, kakšen čudež se je zgodil, da je on v takem stanju tam gori sploh preživel. Nujno sva potrebovala kisik in k sreči sva še pravočasno našla jeklenko. Ta ga je rešila." In seveda, rešil ga je on, več dni ga je povsem onemoglega in pomrznjenega sam spuščal po vrvi čez gromozansko in do takrat še nepreplezano južno steno.

Mojstranške veverice neumorno pripovedujejo neverjetne zgodbe, s katerimi bi lahko napisal knjigo. In zdaj jo imajo. Pa jim sploh ni povsem jasno, zakaj si jo zaslužijo. Saj smo zgolj počeli najlepšo stvar na svetu, pravijo – plezali v gore.