V Sloveniji živi okoli 52 volkov, nevarnosti za njihovo prenamnožitev ni

Spremljanje varstvenega stanja volkov v Sloveniji se je pričelo julija 2015, številčnost pa je ocenjena za sezono 2015/16. Monitoring populacije volkov so izvedli Zavod za gozdove Slovenije kot koordinator, Biotehniška in Veterinarska fakulteta Univerze v Ljubljani ter društvo Dinaricum. Tokratna ocena številčnosti volkov je prva, na znanstvenih podatkih temelječa ocena po zaključku projekta SloWolf leta 2013.

Pri spremljanju številčnosti volkov je sodelovalo več kot 200 ljudi

Poleg ožje ekipe je, kot so v poročilu zapisali na Zavodu za gozdove, pri spremljanju stanja volkov sodelovalo več kot 200 gozdarjev, lovcev in drugih prostovoljcev. V poletnem času je društvo Dinaricum ob pomoči prostovoljcev, poklicnih in prostovoljnih lovcev ter gozdarjev izvedlo popis volkov po metodi izzivanja tuljenja. Volkovi se namreč v tem času pogosto odzovejo na oponašanje tuljenja. Ker se volčji mladiči oglašajo drugače od odraslih, lahko raziskovalci s to metodo ugotovijo lokacije volčjih legel in število teh. Po pridobitvi odzivov volkov se v okolici teh lokacij prične z genetskim vzorčenjem, ki traja celoten jesenski in zimski čas. Zbira se vzorce iztrebkov, urina, dlake in sline, ki jo volkovi pustijo na svojem plenu.

Zbrani genetski vzorci volkov se potem analizirajo v laboratoriju Biotehniške fakultete in služijo kot osnova za ugotavljanje številčnosti volkov ter sorodstvenih povezav med njimi. »Nekatere od zaznanih volkov prek njihovega genetskega podpisa poznamo že več let, veliko volkov pa smo tokrat zaznali prvič,« je pojasnil Tomaž Skrbinšek z Biotehniške fakultete.

Raziskava je pokazala, da na območju Slovenije živi okoli 52 volkov (od 42 do 64), kar glede na pretekle raziskave pomeni, da je varstveno stanje volka pri nas ugodno, številčnost pa je glede na leto 2010 v rahlem porastu.

Vsak trop volkov živi na svojem teritoriju, ki ga brani pred sosednjimi tropi in v povprečju obsega kar 400 km2 (40.000 ha). Pogosto se pojavlja zmotno prepričanje, da se lahko volkovi na nekem območju prekomerno namnožijo, kar ne drži. Volkovi imajo namreč razvit sistem samoregulacije, ki preprečuje, da bi se prenamnožili in prekomerno vplivali na svoj plen. V tropih velja stroga socialna hierarhija z alfa samcem in samico na vrhu. Če kateri od njiju pogine, obstaja verjetnost, da bo trop razpadel.

Tokratna raziskava je pokazala, da se v našem okolju na teritoriju razpadlega tropa v večini primerov hitro vzpostavi nov volčji trop. Na območju Slovenije sicer okrog 10 volčjih tropov, vendar teritoriji nekaterih tropov deloma ali celo v večini segajo prek državne meje s Hrvaško. Slovenski volkovi torej predstavljajo roben del velike dinarsko-balkanske populacije.

Kljub temu je njihov pomen v širši sliki varstva volkov v Evropi znatno večji od njihove številčnosti, saj je Slovenija »most« med dvema izmed najpomembnejših evropskih biogeografskih regij, Dinaridi in Alpami. Tako bo usoda volkov v zahodni Evropi, zlasti v Alpah, tesno povezana tudi z upravljanjem volčje populacije pri nas.