Mlade športnice žrtve predvsem trenerjev: Ko se zgodi, ne vedo niti, kam se obrniti po pomoč

"Spolno nasilje v športu je še vedno nekakšna tabu tema. Če vemo, da se nekaj dogaja, si nekako zatisnemo oči," pravi vodja slovenskega dela mednarodnega projekta Evropske komisije – Voice Mojca Dupona Topič (Fakulteta za šport). Nasilje se namreč preprečuje povsod, v delovnem okolju, v družini, le v športu doslej ni bilo narejenega skoraj nič, dodaja.

"Šport pa je posebej občutljiv, saj je v športu pogosto prisoten fizični kontakt. Tudi v športni borbi gredo športniki čez mejo. Hierarhija je zelo močna. Trener je tisti, ki omogoča razvoj kariere in tudi športnik je pripravljen včasih iti preko lastnega dostojanstva za uspeh." je dejala.

Dupona Topičeva je ob tem izpostavila tudi dejstvo, da je šport še vedno v domeni moških in da velja obrazec, da se v moškem športu poudarja moškost, v ženskem pa eleganca. "Sama športna kultura nam daje neke vzvode, da so neka dejanja v športu družbeno sprejemljiva, v šoli ali na delovnem mestu pa ne." Obenem garderobe po treningih, potovanja na tekme in priprave, včasih pa tudi oblačila, ponujajo mamljivo okolje prestopnikom.

V Sloveniji je bilo raziskovalno delo posebej težko, saj se nihče ne želi izpostavljati, zato je bilo športnike težko pripraviti k temu, da spregovorijo. Raziskava je v Sloveniji pokazala na model, v katerem so mlade športnice žrtve predvsem trenerjev. V osveščanje so se zato vključili tudi biatlonec Klemen Bauer, nekdanji košarkar Jaka Lakovič, rokometna vratarka Miša Marinček in nekdanja judoistka Raša Sraka Vukovič, ki so glavni akterji videa o osveščanju.

'Ko se zgodi, ne vedo niti, kam se obrniti po pomoč'

Projekt Voice naj bi žrtve spolnega nasilja v športu nagovoril predvsem k prijavi nasilja, obenem pa ozaveščal, kaj je dopustno in kaj ne. Nekdanja olimpijka Sraka Vukovićeva je v razpravi med drugim opozorila, da ljudje v klubih in zvezah molčijo ob nesprejemljivem nasilju, ne nujno spolnem, če so končni rezultat kolajne, posledično pa državna in sponzorska sredstva. In prav misel, da ne ukrepajo funkcionarji v klubih in zvezah, športnika potisne v še bolj ranljiv, celo nebogljen položaj.

"O tem je treba veliko govoriti, da bodo imele žrtve pogum spregovoriti. Mladi športniki ne vedo, kaj je prav, trenerju zaupajo, saj je nekakšen drugi oče in od njega ne pričakujejo razočaranja in zlorabe. Ko se zgodi, ne vedo niti, kam se obrniti po pomoč," je še povedala Sraka Vukovičeva.

Marinčkova je dodala, da je tudi sama šla v šport z mislijo, da gre za čisto zadevo, v kateri štejejo le zmage. Kasneje športnik spoznava negativno paleto od dopinga do nasilja. Sama je prepričana, da moramo doseči stanje, kakršno je denimo v Skandinaviji. Kot je povedala, ji je stanje tam iz rokometnih dvobojev najbolj znano, kjer se športniki ne bojijo spregovoriti, kar odvrača tudi morebitne storilce. Obenem pa ocenjuje, da bi morali na temo bolj pripraviti tudi trenerje, a tovrstnega izobraževanja v zdajšnjem sistemu ni.

Projekt je pohvalil tudi direktor direktorata za šport na šolskem ministrstvu Boro Štrumbelj in izpostavil možnosti, ki so športnikom že na voljo. Prvi je varuh športnikovih pravic Rožle Prezelj, ki je uradno začel z opravljanjem funkcije na ministrstvu 1. aprila, drugo je aplikacija Olimpijskega komiteja Slovenije "žvižgač" in kot je dodal, se prav zdaj v izobraževanje športnih delavcev vključuje tudi etika v športu.

V sami razpravi za izboljšanje položaja so padli predlogi o ozaveščanju mladih skozi različne šolske programe in v športnih društvih, kjer bi lahko imeli celo posebno osebo, na katero bi se lahko obrnili, pa tudi o ozaveščanju staršev, ki otroka k športni dejavnosti vpišejo z mislijo, da je tam 100-odstotno varen. Več bo treba storiti tudi na področju izobraževanja trenerjev in drugih športnih delavcev.