Bovški govor sodi v obsoško narečje in je najsevernejše narečje primorske narečne skupine. Govorijo ga od Predela in Vršiča preko Bovške kotline do Srpenice v porečju Soče. Zaradi geografskih danosti in zgodovinskih okoliščin so v govoru ohranjene številne arhaične posebnosti. Nosilci bovškega govora so domačini na Bovškem. Ohranja se predvsem ustno med starejšimi prebivalci in v družinah, v krogu prijateljev in v interesnih skupinah. Nedomačini govorca bovškega govora prepoznajo po značilni melodiji z zelo pogostim glasom u (ukanju). Najbolj prepoznavni narečni besedi sta kabi (seveda) in čuompa (krompir), piše v opisu enote v registru.
Besedišče bovškega narečnega govora lahko zasledimo v zapisih že od zadnje četrtine 19. stoletja, pozneje tudi v strokovnih in znanstvenih dialektoloških in folklorističnih objavah. Besedje bovškega govora je zbrano v Slovarju bovškega govora iz leta 2007 bovške avtorice Barbare Ivančič Kutin.
Petje na četrtko je pevski način, pri katerem se osnovnemu štiriglasju v najvišji legi pridružita tretji (tretka) in četrti (četrtka) glas nad basom. Način petja na četrtko je znan na območju Luč v Zgornji Savinjski dolini. Tretko in četrtko izvajata dva pevca, ki se z značilno melodično figuro pridružita skupnemu sozvočju v zaključkih melodičnih fraz ali pa vztrajata ob celotni melodični liniji. Linija tretke se giblje okoli kvinte osnovnega tona in na njej zaključuje, četrtka pa okoli osnovnega tona in se na njem tudi zaključuje. Zaradi zahtevnosti izvajanja je petje na četrtko redkost v repertoarjih poustvarjalnih pevskih skupin. Čeprav ga danes izvajajo le pevci, je bil konec 20. stoletja razširjen tudi med pevkami.
Na širšo prepoznavnost petja na četrtko, ki naj bi segala že v konec 19. stoletja, so vplivali pozornost etnomuzikologov, vključevanje v radijske oddaje, na zvočne nosilce in v odrske nastope, pa tudi spodbude Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti za obnavljanje tega pevskega načina, piše v opisu.
Miklavževo je otroški verski praznik, povezan s sv. Miklavžem, ki na predvečer svojega godu – ta je 6. decembra – obišče in obdaruje otroke na domu, v župnijah, na prireditvah ali v sprevodih. Sv. Miklavž je slovensko ime za sv. Nikolaja, ki je med drugim tudi zavetnik otrok. Sv. Nikolaj je bil škof v Miri (Mala Azija), ki je umrl leta 324.
Miklavž je kostumiran lik z dolgo belo brado, oblečen v škofovska oblačila s škofovsko mitro in škofovsko palico. Miklavževo spremstvo se tako po številu kot po likih v izročilu nekoliko razlikuje. Običajno ga spremljata dva angela, oblečena v bela oblačila, del spremstva pa so običajno tudi hudiči oz. parklji. Ti so največkrat oblečeni v navzven obrnjene ovčje kožuhe in opasani z zvonci in verigami. Zaradi strašljivega izgleda in hrupa, ki ga povzročajo, se jih veliko otrok boji, zato pri obhodih po hišah največkrat ostanejo zunaj. Miklavževi obhodi s spremstvom so razširjeni predvsem na podeželju. V nekaterih mestih organizirajo Miklavževe sprevode in sejme kot začetek veselega decembra, ponekod organizirajo tudi dobrodelne Miklavževe koncerte.
Ob enoti sta bila evidentirana dva nosilca: Frančiškanski samostan Ljubljana – Center in Skupnost fantov in deklet iz Godešiča.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.